O rani govorimo, kadar gre za nasilno prekinitev tkiv. Rana je definirana kot stanje, ko so plasti kože ali globljih tkiv poškodovane in/ali uničene. Beseda rana je širok pojem, saj lahko zajema vse, od majhnih površinskih prask, odrgnin, do globokih ran, ki segajo tudi v notranjost in telesne votline. Celjenje ali zaraščanje rane je dinamičen proces, zato glede na proces celjenja in glede na vzrok nastanka rane delimo na akutne in kronične.
Slika 2: Kronična rana Slika 3: Akutna rana
Kronične rane nastanejo na delih telesa, kjer pride do motnje v prekrvavitvi. Motnje povzročajo venozne, arterijske ali presnovne poškodbe žilja. Do poškodbe žilja lahko pride tudi zaradi pritiska, sevanja ali tumorje ter zbadanja v žilo.
Glede na motnjo v prekrvitvi lahko kronične rane razdelimo na golenjo razjedo, razjedo zaradi pritiska, rano na stopalu diabetika in maligno kožno rano.
Na celjenje rane vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Notranji dejavniki so razna spremljajoča obolenja, še posebej sladkorna bolezen, bolečina, bolnikovo imunsko stanje, bolnikova prehranjenost in starost ipd. Na celjenje rane vplivajo tudi zunanji dejavniki, kot so okužba, ponavljajoče se poškodbe rane, prisotnost odmrlega tkiva, izsušitev rane, temperatura okolja v rani in neprimerna uporaba oblog.
RAZJEDA NA GOLENI
Razjeda na goleni nastane zaradi motenj v delovanju žilja, na spodnjih okončinah lahko pride do določenih bolezenskih stanj, pri katerih zaradi pomanjkanja delovanja zaklopk v venah kri zastaja in nezadostno odteka iz spodnjih okončin. Nezadostno odtekanje krvi iz venskega sistema nog ima za posledico otekanje nog, in sicer najprej okoli gležnja. Kasneje se na tem mestu pojavijo razširjene žilice, koža postane temnejše barve. Bolniki imajo težke, utrujene in nemirne noge. Pojavi se občutek napetosti, lahko pride do krčev. Koža postaja modrikasta, boleča in ranljiva. Če teh sprememb ne zdravimo, pride do nastanka rane. Le-te so najpogosteje prisotne v okolici gležnjev. Zdravnik specialist določi diagnozo golenje razjede, od katere je odvisna kompresijska terapija.
Slika 5: Golenja razjeda, kronična rana.
Venska razjeda se pojavi na spodnji tretjini goleni nad notranjim ali zunanjim gležnjem. Robovi razjede so nazobčani, površina rane je pokrita s fibrinskimi oblogami, ki veliko izločajo. Koža v okolici je topla ter suha. Prisotna je oteklina, rdečina in pigmentacije. Pulzi so tipni. Pri zdravljenju venske golenje razjede je poleg preveze rane potrebno tudi povijanje nog z elastičnim povojem. S pripomočki, kot so dolgoelastični, kratkoelastični povoji in elastične kompresijske nogavice, izvajamo zunanji pritisk na venozno ožilje in s tem preprečujemo zastoj venske krvi v okvarjenih venah ter krepimo delovanje mišične črpalke. Vrsto kompresije vedno določi zdravnik dermatolog–flebolog.
Slika 6: Venska razjeda na goleni.
Arterijska razjeda nastane zaradi ateroskleroze arterij na spodnjih okončinah. Ti bolniki imajo pogosto pridružene bolezni, kot so povišan arterijski pritisk, kronična ledvična bolezen ali sladkorna bolezen. Prvi znak arterijske bolezni je bolečina v mečih ob naporu, kasneje tudi v mirovanju. Pride do pomanjkanja kisika, tkivo propade in nastane rana. Rane se pojavijo kjerkoli na stopalu, na blazinicah prstov in lahko jih je več hkrati. So globoke, okrogle in ovalne oblike, izločka je malo, na površini pa vidimo odmrlo tkivo. Koža v okolici razjede je hladna. Pri arterijski golenji razjedi je kompresijsko zdravljenje prepovedano.
Pri mešani arteriovenski razjedi je prav tako zdravnik tisti, ki se odloči za kompresijo in vrsto le-te. Tudi po zacelitvi venske golenje razjede je kompresijsko zdravljenje še vedno potrebno.
Pri oskrbi kronične razjede moramo biti pozorni, da z oblogo vzdržujemo toplo in vlažno okolje. To zagotovimo tako, da za čiščenje razjede uporabljamo toplo tekočo vodo, da ne pustimo razjed dalj časa odkritih, in da uporabljamo sodobne obloge, ki v rani vzdržujejo toplo in vlažno okolje. Gaze za oskrbo razjed naj ne bi uporabljali, saj s takim načinom oskrbe ne moremo vzdrževati toplega in vlažnega okolja. Prav tako mikroorganizmi lahko prestopijo v razjedo in jo na tak način lahko še sekundarno okužimo.
Za samooskrbo so primerne samo manjše površinske rane, vse večje in globlje rane zahtevajo pregled in oskrbo pri zdravniku ali medicinski sestri. Takojšen obisk zdravnika je potreben tudi v primeru vboda z iglo, ob človeškem ali živalskem ugrizu, pri močno krvavečih ranah, večjih opeklinah in ranah pri sladkornih bolnikih (diabetično stopalo).
Slika 7: Oskrba kronične rane s sodobno oblogo.
TRADICIONALNA OSKRBA RAN
Tradicionalna oskrba ran pomeni predvsem oskrbo z bombažno gazo in fiziološko raztopino. Na žalost pa ima gaza kot pripomoček za rano številne pomanjkljivosti:
↘ gaza se na rani hitro izsuši in se sprime z njo,
↘ novonastalo tkivo se vrašča med nitke gaze,
↘ gaza prepušča izločke in bakterije iz rane, kar pomeni dodatno ogroženost za okužbe bolnika in tudi osebja, ki oskrbuje rano,
↘ težave se pojavijo tudi pri menjavi gaze, saj ob odstranjevanju preveze odtrgamo tudi novonastalo tkivo,
↘ menjava preveze povzroča bolečine, kar neugodno vpliva na kakovost življenja bolnikov,
↘ gaze je potrebno pogosto menjavati, kar je povezano tudi z dodatnimi stroški.
Slika 8: Zaščitimo ranjeno kožo z obližem.
KAKO PRAVILNO OSKRBIMO RAZJEDO NA GOLENI?
Slika 9: Noge vedno povijamo v smeri proti srcu, da izboljšamo prekrvavitev.
↘ Pred oskrbo rane si umijte ali razkužite roke.
↘ Rane se ne dotikajte z umazanimi rokami (četudi je samo površinska), kajti tako boste samo še povečali možnost okužbe. Zato če je le možno, roke umijte z vodo in milom ali pa jih razkužite s kakšnim razkužilom ali antibakterijskim robčkom. Še toliko bolje je, če si lahko, preden se boste dotikali rane, nadanete rokavice za enkratno uporabo.
↘ Odstranimo povoje in ostali obvezilni material. Ob tem opazujemo barvo in količino izločka iz razjede.
↘ Razjedo tuširamo s pitno tekočo mlačno vodo, obloge na površini rane pa odstranimo s pomočjo krpe za enkratno uporabo in tekočega pH nevtralnega mila. Posebej smo pozorni na rob in okolico razjede. Oboje dobro očistimo, da odstranimo ostanke kreme in morebitne ostanke izločka iz rane. Okolico razjede nežno osušimo.
↘ Okolico razjede zaščitimo z negovalnim mazilom, v primeru iztekanja večje količine izločka pa z zaščitno kremo.
↘ Na razjedo položimo predpisano oblogo. Katera obloga je primerna za vašo rano, bo odločil vaš lečeči zdravnik, lahko dermatolog ali patronažna medicinska sestra, ki se bo posvetovala z zdravnikom.
↘ Za pritrditev obloge na goleni vedno uporabimo neelastične bombažne povoje. Nikoli za pritrditev obloge ne uporabljamo lepilnih trakov, kajti koža na goleni je običajno že ranljiva in bi jo z lepilnim trakom le še dodatno poškodovali.
↘ Kadar je predpisana še kompresijska terapija, nogo dodatno povijemo z dolgoelastičnim ali kratkoelastičnim povojem.
↘ Oblogo zamenjamo glede na zdravnikova navodila in prepojenost obloge z izločkom.
Koncept celjenja v toplem vlažnem okolju je privedel do masovne proizvodnje sodobnih oblog. Obloge niso univerzalne, vsaka je namenjena določeni rani in fazi celjenja rane. Obloge so lahko enoplastne ali večplastne, kjer vsaka plast opravlja določeno funkcijo. Obloge so lahko različnih oblik in debeline, v obliki gelov ali past. Primarne obloge pridejo v neposreden stik z rano, nadomestijo manjkajoči del tkiva. Sekundarne obloge dopolnijo primarno oblogo v smislu pritrditve, zapolnitve, vpojnosti in zaščite rane. Obloge razdelimo v skupine po generičnih imenih v poliuretanske filme, hidrokoloide, hidrogele, alginate, poliuretanske pene, membrane, hidrokapilarne obloge, resorptivne obloge, hidrofibre, obloge s kolageni, kontaktne mrežice, obloge s silikonom, akrilati in sestavljene obloge.
Slika 10: Pri oskrbi kronične rane skrbimo za koncept čiste tehnike.
ZARAŠČANJE RANE RAZDELIMO NA 4 FAZE:
- faza: faza krvavitve – običajno traja 3 minute.
- faza: vnetna faza - nastane takoj po poškodbi, ko se pojavi rdečina in oteklina.
- faza: faza polnjenja - faza granulacije oz. razraščanja celic, nastaja predvezivno tkivo, iz katerega bo nastala brazgotina.
- faza: granulacijsko tkivo – faza epitelizacije, nastajajo epitelne celice, ki ščitijo pred okoljem.
Pri zdravem človeku te faze potekajo vzporedno, se prekrivajo. Ves postopek celjenja se konča v 7.-14. dneh, največ v treh tednih. Težave lahko nastanejo, če so prisotne kronične bolezni, ki lahko vplivajo na celjenje rane. V večini primerov se težava pojavi v drugi fazi celjenja – vnetni fazi.
Vir:
Kronična rana, problem sodobnega časa, dostopno na http://www.nasa-lekarna.si/clanki/clanek/kronicna-rana-problem-sodobnega-casa/
Kronična rana, dostopno na http://www.medenosrce.net/predmeti/kirurgija/263-seminarji/777-kronicna-rana
Slika 11: Zaceljena rana.
Po podatkih OZN je prav pravilno umivanje rok temeljni ukrep proti širjenju virusnih bolezni in prenosu bakterijskih okužb.
Ljudje se vsakih 30 minut dotaknemo do 300 različnih površin, zato se je nevarnim virusom in bakterijam v vsakdanjiku skoraj nemogoče izogniti.
Slika 2: bakterije in virusi na roki.
Vsako leto 15. oktobra obeležujemo Svetovni dan umivanja rok, ki je namenjen širjenju ozaveščenosti in razumevanju o pomembnosti umivanja rok. Povezava med slabo higieno rok in številom okužb, tudi povezanih z zdravstveno oskrbo, je poznana in podprta s številnimi raziskavami. Številne raziskave kažejo, da lahko z rednim in pravilnim umivanjem rok preprečimo marsikatero okužbo.
Slika 3: okužba rok
PREPROSTA NAVODILA ZA ČISTE ROKE
↘ Za pravilno umivanje rok sta nujno potrebna milo in topla, tekoča voda. Z drgnjenjem rok milo razgradi maščobo in umazanijo, ki vsebujeta večino mikrobov.
↘ Umivanje rok z milom in vodo naj traja najmanj 20 sekund, saj boste le tako lahko odstranili večino mikrobov. Roke si obrišite s primerno papirnato brisačo, s katero se bo odstranila vsa umazanija.
↘ V kolikor ste pobudnik ekoinciative in uporabljate pralne brisače iz frotirja, poskrbite za pogosto menjavo in pranje brisač, saj se v nasprotnem primeru umazanija prenese nazaj na vaše ali tuje roke.
↘ Po tem, ko ste si obrisali roke, zaprite vodo tako, da se pipe dotaknete s papirnato brisačo, s katero ste si pred tem osušili roke. Izognili se boste ponovnemu nanosu umazanije nazaj na roke.
DEZINFEKCIJA ROK
↘ Kadar rok ne morete umiti, uporabite dezinfekcijsko sredstvo.
↘ Dezinfekcijsko sredstvo nanašajte na suhe roke, saj voda zmanjšuje njegovo učinkovitost.
↘ Dezinfekcija rok je lahko tudi dodatna mera zagotavljanja visoke ravni osebne higiene, saj z razkuževanjem rok uničimo do stokrat več bakterij kot z umivanjem. Z dezinfekcijo učinkovito zmanjšamo možnost okužb, saj odstranimo mikroorganizme in hkrati preprečimo njihovo širjenje.
↘ Umivanje z dezinfekcijskim sredstvom naj traja okoli 15 sekund oz. dokler se dezinfekcijsko sredstvo na rokah povsem ne posuši.
KDAJ SI JE NUJNO POTREBNO UMITI (ALI DEZINFICIRATI) ROKE?
↘ V šoli, službi, javnih ustanovah, trgovinah oziroma vsepovsod, kjer se zadržuje veliko ljudi.
↘ Po vsakem stiku z denarjem.
↘ Po stiku z različnimi površinami, zlasti takšnimi, ki se jih dotika več ljudi (računalniške tipkovnice, telefonske slušalke, mize, kljuke, stikala...).
↘ Pred in po rokovanju.
↘ Pred pripravo obrokov, pred in po jedi (zlasti v restavracijah).
↘ Pred in po uporabi toaletnih prostorov.
↘ Po menjavi plenic.
↘ Po vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi.
↘ Pri igri z otroci in po uporabi otroških igral.
↘ Pred in po obisku v bolnišnicah ter po obisku bolnika.
↘ Po kašljanju, kihanju ali smrkanju.
↘ Po praznjenju pomivalnega stroja.
↘ Na potovanjih.
↘ Pred vstavljanjem kontaktnih leč.
↘ Po dotikanju smeti, hišnih ljubljenčkov ali krvi.
↘ Po uporabi dvigal, avtomatov za hrano in pijačo, kavomatov ter odpiranju ter zapiranju vrat.
↘ Pri različnih dnevnih aktivnostih in opravkih (npr. po nakupovanju ipd.).
Ustrezna higiena rok, s poudarkom na razkuževanju rok, je temeljni, najpreprostejši, najcenejši in najučinkovitejši način za preprečevanje prenosa mikroorganizmov, ki lahko za 50 odstotkov zmanjša število okužb in z njimi povezane umrljivost.
Viri
Dezinfekcijsko društvo Slovenije
NJIZ
Med.Over.Net
Osebna higiena; njeno ime izhaja iz imena grške boginje Higieie. Higiéna, grško hygiaínein – biti zdrav.
Higiena nas uči o tem, kako si zdravje ne le ohranjamo, temveč tudi krepimo.
Je veda, ki preučuje vplive iz okolja, ki se pojavijo ob različnih človekovih aktivnostih in stanjih, in njihov vpliv na zdravje ter predlaga ukrepe za zmanjševanje teh škodljivosti s ciljem doseči bolj zdravo in bolj kvalitetno življenje v najširšem smislu besede.
Osebna higiena predstavlja eno od glavnih področij higiene, in se ukvarja zlasti s higieno telesa, oblačenja, prehrane, spanja in počitka, športa in rekreacije.
Sodobna higiena nam ponuja rešitve, kako na najbolj uspešen način odstraniti nevarnosti, ki nam pretijo.
Osebno higieno pričnemo preučevati že v otroški dobi. Otroci namreč preko okolice sprejemajo impulze, ki krepijo inteligenco, redoljubnost, natančnost. S časoma se priučimo tudi korektnega odnosa do svojega telesa, ter na takšen način pridobimo čut do odgovornosti do lastnega zdravja.
OSEBNA HIGIENA OBSEGA:
↘ higieno telesa,
↘ higieno spanja in počitka,
↘ higieno prehrane in gibanja.
OSEBNA HIGIENA VPLIVA NA:
↘ krepitev zdravja,
↘ preprečevanje nalezljivih bolezni,
↘ preprečevanje degenerativnih bolezni (okvare gibal, visok pritisk, debelost, sladkorna bolezen),
↘ estetiko in počutje (odstranjevanje umazanije in smradu – človek je zato bolj samozavesten in sproščen)
↘ gospodarstvo - zdravi ljudje lažje opravljajo delo, ni bolniških izostankov.
NALOGE KOŽE:
↘ varuje telo pred zunanjimi škodljivimi vplivi (zaradi znoja je površina kože rahlo kisla),
↘ zdrava in nepoškodovana koža preprečuje vdor klic v telo koža uravnava telesno temperaturo uravnava količino vode v telesu,
↘ loj varuje kožo in lase pred izsušitvijo koža je čutilo.
ZAKAJ MORAMO KOŽO UMIVATI?
↘ da odstranimo organsko umazanijo (lahko je hrana za mikrobe) in fizikalne ostanke (lahko so za telo strupeni, agresivni, alergogeni …),
↘ da odstranimo soli, kisline in strupe, ki se izločajo z znojem da ohranimo izvodila žlez znojnic in lojnic prosta,
↘ da ohranimo odpornost kože.
NEGA CELEGA TELESA:
↘ higiena obraza,
↘ higiena rok in nohtov,
↘ higiena nog in nohtov,
↘ higiena zob in ustne votline,
↘ intimna higiena,
↘ higiena obleke in obutve,
↘ nega telesnih gub (za ušesi, vrat, pazduha, dimlje, za komolci in koleni, popek),
↘ higiena ušes,
↘ nega obraza,
↘ higiena lasišča in las.
POZNAMO VEČ VRST NEGE TELESA
Kopanje in tuširanje ter umivanje posameznih delov telesa (umivanje obraza, umivanje las, umivanje rok, umivanje nog, umivanje spolovil).
Nega celega telesa je za naše telo zelo pomembna. Z umivanjem s kože odstranimo prašne delce, mikroorganizme, izločke žlez, kemikalije in umazanijo. Čista koža lahko diha, diši, je prijetna na dotik in nudi ugodno počutje. Ugodno pa vpliva tudi na našo samopodobo. Če poskrbimo za osebno higieno smo čisti, prijetnega vonja, smo samozavestnejši, lažje navezujemo stike … Pozitivna samopodoba je za otrokov razvoj nujna, zato moramo za njen razvoj v šoli in v doma zagotoviti ustrezne pogoje.
TUŠIRANJE
Tako tuširanje, kot kopel imata posamezne prednosti: tuširanje je v primerjavi s kopanjem bolj higiensko, saj s tekočo vodo sproti izpiramo umazanijo, porabimo tudi manj vode ekološki faktor, pri kopeli lahko umazanijo in odmrle kožne celice temeljiteje odstranimo, saj kožo med kopanjem temeljito »odmočimo«, pomemben pa je tudi sprostitveni dejavnik kopeli.
V vsakodnevni negi telesa priporočamo tuširanje, kopanje pa občasno. S kopeljo ali tuširanjem odstranimo umazanijo in pri tem uporabljamo milo (ne vsak dan). Telo umivamo s tekočo, prijetno toplo vodo (37°C). Kožo po kopeli dobro obrišemo. I V . Tuširanje (prhanje) Pogostost: Priporočamo tuširanje 1x / dan.
Priprava pripomočkov: čisto perilo, brisača, milo;
Osebna priprava: slečemo perilo, sveže pripomočke pripravimo na dosego rok Postopek: odpremo mešalno baterijo (pipo) in previdno preverimo temperaturo vode. Z vodo oplaknemo celo telo (noge, spolovila, trebuh, prsni koš, hrbet, roke, obraz, če se odločimo za pranje las pa še lasišče). Pričnemo s temeljitim umivanjem telesa: vsakodnevno namilimo le nekatere dele telesa: vrat, gube za ušesi, dlani, hrbtišča dlani in zapestja, pazduhe, noge od gležnjev navzdol s posebnim poudarkom na medprstnih prostorih ter spolovila. Ostale dele telesa namilimo po potrebi, sicer pa jih le izperemo s toplo vodo. Obraza in ušes ne milimo.
Pri umivanju hrbta nam lahko pomagajo starši. Umivanje spolovil: deklice milimo in umivamo zunanje dele spolovil in notranjo stran stegen (izločki iz spolovil umažejo okolico). Velike sramne ustne umijemo tako, da s potegi od spolovila proti zadnjični odprtini. z roko namilimo gubo, ki jo tvorita ustni. V kožnih gubah se namreč zadržujejo izločki, v smeri zadnjične odprtine pa umivamo, da zmanjšamo možnost prenosa izločkov iz zadnjične odprtine proti spolovilu. Fantje z namiljeno roko primemo penis in kožico potegnemo nazaj (pod kožico so bakterije in umazanija), umijemo vrh penisa, kožico nato potegnemo v prejšnji položaj. Nato namilimo celotno površino penisa in področje pod njim – umijemo modnik (med kožnimi gubami se zadržuje umazanija).
Prav tako namilimo tudi zadnjico v smeri od spolovil proti zadnjični odprtini. Zopet odpremo vodo, nastavimo prijetno temperaturo in vse dele telesa dobro oplaknemo. Posebej pozorno izperemo telesne gube in spolovila.
Z brisačo osušimo celo telo, posebej temeljito telesne gube in med prstne prostore na nogah.
KOPANJE
Kopanje je namenjeno čiščenju in osvežitvi telesa. POMNI: Ne kopamo se takoj po obroku. Paziti moramo, da nam na mokrih površinah ne spodrsne in ne pademo. Med polnjenjem in praznjenjem kadi ter kadar je ta polna v kopalnici ne uporabljamo električnih aparatov.
Pogostost: Ob vsakodnevnem tuširanju priporočamo kopanje na 7 dni ali redkeje. Priprava pripomočkov: čisto perilo, brisača, milo; Osebna priprava: slečemo perilo, sveže pripomočke pripravimo na dosego rok.
Postopek: Previdno (da ne pademo) stopimo v kad. Odpremo mešalno baterijo in previdno preverimo temperaturo vode. Oplaknemo celo telo. Ko voda od »uvodnega« izplakovanja odteče, začepimo kad in jo napolnimo s toplo vodo. Nekaj minut ležimo v vodi in s tem odmočimo telo ter se sprostimo. Nato celotno telo umijemo (namilimo in izperemo) po postopku opisanem pri tuširanju. Med končnim izplakovanjem s tekočo vodo (tuš) lahko kad odčepimo. Ko je prazna, jo za seboj počistimo. Ker je frekvenca kopanja manjša od frekvence tuširanja, lahko ob kopanju namilimo celotno telo. Ker gre za podobno frekvenco, je v postopek kopanja smiselno vključiti tudi pranje las.
KDO JE HIGIENSKO ZANEMARJEN ČLOVEK?
↘ Nekdo, ki vzbuja odpor, ker se od njega širi smrad.
↘ Sam prenaša in je tudi dovzeten za bolezni.
Vir: Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije.
Priročnik zdravega prehranjevanja, ki ga je pripravila dietičarka Katja Simič, naj vam služi kot vodnik pri izbiri bolj zdravih in hranilno bogatih jedi, živil in obrokov. V njem najdete teoretična izhodišča in veliko praktičnih nasvetov, po katerih živilih posegati, da bo vaš jedilnik bolj zdrav.
Priročnik ne obravnava morebitnih dietnih režimov, ki so posledica bolezni (motnje prebave ali presnove, pomanjkanje posameznih hranil, alergije ali intolerance) ali so pomembni zaradi jemanja nekaterih zdravil. V teh primerih je potrebna individualno prilagojena prehranska podpora. Prav tako se obrnite na strokovnjake, če se srečujete s katero od oblik motenj prehranjevanja (anoreksija, bulimija, nočno prenajedanje).
Lepi in zdravi zobje so ogledalo našega zdravja in lepote, so bogastvo, ki ga moramo varovati vse življenje.
Ustna votlina je vstopno mesto v organizem in je udeležena pri opravljanju življenjsko pomembnih funkcijah, kot so prehranjevanje, dihanje in sporazumevanje, zato je zelo pomembna za sam obstoj in zunanjo podobo človeka.
PRAVILNO ČIŠČENJE ZOB
Najenostavnejši in učinkoviti ukrepi za preprečevanje zobne gnilobe in obolenj obzobnih tkiv je redna, temeljita in pravilna ustna higiena. Ne glede na starost lahko z zobno preventivo ogromno naredimo sami. Napredovanje zobne gnilobe in bolezni obzobnih tkiv lahko velikokrat preprečimo ali celo ustavimo.
PRI ČIŠČENJU JE POMEMBNO: da ščetko nastavite na podolžno os zoba pod kotom 45 stopinj in jo rahlo potisnete proti dlesni. Ko ste ščetko pravilno nastavili, začnete delati majhne krožne oziroma eliptične gibe. Priporočeno je, da omenjeni gib ponovite od 10 do 15 krat. S čiščenjem začnete na desni polovici zgornje čeljusti in se nato pomikate naprej za dolžino ščetkine glave. Če med ščetkanjem opazite kri, to še ni razlog za preplah. Ob rednem ščetkanju tudi krvavitve ne bo več.
Uspešnost ščetkanja, ko gre za odstranjevanje oblog, določajo trije dejavniki: oblika ščetke, veščina posameznika pri ščetkanju ter pogostnost in trajanje ščetkanja.
RDEČE-BELA IN KROŽNA TEHNIKA
gre za tehniko, ki je najpomembnejša izmed številnih tehnik ščetkanja zob. Pri rdeče-beli tehniki z zobno ščetko delamo potege od dlesni proti zobu. Ker pri tem ostanejo nedotaknjena prav zastojna mesta za zobne obloge (dlesnin žlebiček), dajemo prednost krožni tehniki. S pomočjo krožne tehnike najbolje očistimo predel zoba ob dlesni in malo pod njo. To pa je najbolj kritična točka, kjer lahko, kot posledica pomankljivega čiščenja, ostanejo bakterije.
KOLIKOKRAT IN KAKO ?
Idealno bi si bilo zobe očistiti po vsakem obroku, ker pa je to skoraj nemogoče, naredimo to vsaj dvakrat na dan in enkrat na dan očistimo jezik, na katerem se rade zadržujejo bakterije. Zvečer po čiščenju zob ne uživamo več sladkih ali drugih prigrizkov in ne pijemo sladkih pijač.
Najpogostejše napake pri čiščenju zob:
↘ ne uporabljamo pravilne tehnike čiščenja zob; poslužujemo se vodoravne tehnike; pri tem zob ne očistimo temeljito in poškodujemo dlesni, da se začnejo odmikati;
↘ ne dosežemo roba dlesni in posledica je nastanek zobnih oblog ter pozneje zobnega kamna;
↘ zanemarimo čiščenje medzobnih prostorov, ki so mnogokrat vzrok za nastanek zobne gnilobe
PRIPOMOČKI
Zelo pomembna je izbira ustrezne zobne ščetke, saj lahko z napačno izbiro naredimo več škode kot koristi.
Pretrda ščetka lahko povzroči umik dlesni, posledica pa so razgaljeni in kariesu izpostavljeni zobni vratovi. Prevelika ščetka ne omogoča temeljitega čiščenja naših zob. Manjša kot je zobna ščetka temeljiteje lahko z njo umijemo površino zob. Mnogi pa prakticirajo čiščenje z električno zobno ščetko, ki je tudi hitrejše kot ščetkanje z običajno ščetko. Električna ščetka očisti več prostorov kot ročna, vendar še vedno premalo za temeljito ustno higieno.
Izbira zobne paste je prepuščena posamezniku, glede na okus, saj so skoraj vse klinično preizkušene in kakovostne. Tu in tam pa jih je priporočljivo zamenjati. Vsebujejo naj fluoride, da zaščitijo zobe pred zobno gnilobo.
Za temeljito čiščenje zob pa zobna ščetka in zobna pasta ne zadostujeta. Tudi s temeljitim čiščenjem ne dosežemo trideset do štirideset odstotkov zobnih površin med zobmi, kjer se še vedno zadržujejo ostanki hrane. Če hočemo imeti zdrave zobe in obzobna tkiva, je potrebno uporabljati tudi zobno nitko in medzobno oziroma interdentalno zobno ščetko.
KOLIKO ZOBNE PASTE NANESETE NA ŠČETKO?
V nasprotju s prikazom v nekaterih televizijskih reklamah, kjer običajno količina zobne paste popolnoma prekriva glavo zobne ščetke, zadošča že količina zobne paste v velikosti grahovega zrna. Pri zobni pasti je pomembna vsebnost abrazivnih sredstev, katerih delci naj bi bili mehkejši kot sklenina. To je pomembno, da pri čiščenju ne poškodujete trdih zobnih tkiv.
Po čiščenju z zobno ščetko obvezno očistimo še z zobno nitko. Z njo nežno drsimo po medzobnem prostoru, da se zobna nitka razpre in očisti ostanke hrane.
↘ Nitkanje z zobno nitko ali trakovi
Ne glede na to, kaj govorijo v reklamah, je raba zobne nitke nujna iz dveh razlogov: ker odstrani obloge v medzobnem prostoru, kjer sicer kaj hitro nastane karies, in ker z nitko temeljito očistimo predel med zobom in dlesnijo, s čimer preprečimo zadrževanje ščetki nedostopnih bakterij. Nitkanje izvajajte enkrat na dan, najbolje zvečer.
BOLEZNI ZOB IN OBZOBNIH TKIV
↘ KARIES ali zobna gniloba
↘ GINGIVITIS ali vnetje dlesni
↘ PARODONTITIS ali vnetje golobjih obzobnih tkiv
KARIES
Res je, da je zobna gniloba ena izmed najpogostejših bolezni današnjega časa (le 5% svetovnega prebivalstva je zobna gniloba prizanesena), vendar nihče ni bil rojen z zobno gnilobo in le ta ni dedna. Zobna gniloba je bolezen zobne sklenine in zobovine zaradi delovanja bakterij.
GINGIVITIS
Gingivitis ali vnetje dlesni prepoznamo po spremenjeni barvi dlesni (s svetlo rožnate na rdečo), oteklih dlesnih, občutljivih za dotik, ki rade hitro zakrvavijo. Vsaka krvavitev iz dlesni je znak za nujno ukrepanje.
Zakaj se dlesni vnamejo?
Glavni povzročitelj vnetja dlesni so bakterije v mehkih zobnih oblogah (zobnem plaku), ki se nabirajo po robu dlesni. Zaradi strupov, ki jih izločajo, in imunskega odgovora organizma pride do vnetja in propada obzobnih tkiv.
PARODONTITIS
Vnetje dlesni napreduje v globlja obzobna tkiva. Takrat govorimo o parodontitisu – prizadeti so pozobnica, koreninski cement in alveolna kost. Ko nezdravljeno vnetje dlesni napreduje v globlja obzobna tkiva, se tvorijo obzobni (parodontalni) žepi. Vnetje napreduje v tkiva, ki držijo zob v čeljusti, dokler tako ne propadejo, da se začnejo zobje majati,na koncu pa izpadejo.
Če si zobe in dlesen ne očistimo dovolj temeljito, mehke zobne obloge sčasoma poapnijo in nastanejo trde zobne obloge, ki jim pravimo zobni kamen. Zobni kamen je še dodatno mesto, kjer se mehke zobne obloge hitreje nabirajo. Zobni kamen lahko odstrani le zobozdravnik ali ustni higienik.
VIRI:
https://www.revija-vita.com/vita/72/Skrb_za_ohranjanje_zdravih_zob_in_dlesni
http://www.viva.si/Zobozdravstvo-Stomatologija/2692/Samo-higiena-zob-ni-dovolj
http://www.zdstudenti.si/zdravstveno-vzgojne-vsebine/zdravo-zivljenje-dobro-pocutje-2
https://www.revijazamojezdravje.si/novice/higiena-je-kljuc-do-zdravih-zob.html
