Moje ime je Klavdija, sem diplomirana medicinska sestra, zaposlena na društvu Stigma. Na društvu Kralji ulice osebam brez zdravstvenega zavarovanja dvakrat tedensko nudim zdravstveno oskrbo, previjanje akutnih in kroničnih ran ter zdravstveno svetovanje. V časopisu Kralji ulice imam svoj zdravstveni kotiček, v katerem razpravljam o zdravstvenem položaju uporabnikov in uporabnic. Svoje zapiske bom objavljala tudi tukaj.


»Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več se jih bi moralo sramovati revnih idej in nazorov!« (Albert Einstein)

Danes je nov dan. Uporabniku sem obljubila spremljanje na urgenco, kjer naj bi mu pomagali z zdravstveno oskrbo kronične rane na nogi, strokovno rečeno ulcus cruris. Prispel je rešilec in skupaj sva se odpravila na polikliniko v UKC Ljubljana. V zraku je vladal duh nervoze. Pogovor. Pričakovanja so velika. Želela sem si, da bi uporabnika hospitalizirali in namestili v negovalni kliniki. Tam naj bi bil vsaj kakšnih 14 dni. Sestra naju pride iskat. Dovolijo mi v ordinacijo, da lahko spremljam prevezovanje. Kirurg je bil zelo oster in strog. Sestra pa je kritizirala obleko in obutev uporabnika. Zakaj ni prišel v ambulanto negovan in urejen? Odpirajo okna, zračijo in jamrajo, kako smrdi. Ena se je celo prijela za nos. Krikne: »Joj, kakšna slaba higiena!« Izpade, kot da prvič v življenju vidijo brezdomca. Naj bi prišel v obleki in kravati kot kakšen poslovnež?! To ni brezdomstvo bogatih, ampak zdravstveno brezdomstvo. Osnovno vodilo pri delu medicinske sestre mora biti spoštovanje človeka in njegove integritete v najširšem smislu.

Želim si torej, da uporabnika hospitalizirajo. Odpade. Doktor omeni, da ni prostora in da UKC ni zavetišče za brezdomne. Kako naprej? Sestra ponudi številko Ambulante Pro Bono in prosi, da se naslednjič oglasiva tam, ker na »septiki« nimajo časa skrbeti za »klošarje«. Kirurg svetuje, naj se preveze izvajajo na dva ali tri dni. Porodita se vprašanji, kam in kdaj. Ambulanta
Pro Bono napiše »napotnico« za septiko, septika naju napoti na Pro Bono. Pa smo tam. Kot da bi živeli na Golem otoku. Sizifovo delo. Oskrba ni smiselna, če se ne izvaja tako, kot piše v navodilih in priporočilih za zdravstveno oskrbo kronične rane.
Tako v Ljubljani izgleda zdravstveno brezdomstvo. Naših uporabnikov se na veliko izogibajo ali jim nudijo slabo in površno pomoč. Srce me boli, ko poslušam negativne opazke pomembnih strokovnjakov in izobraženih ljudi, od katerih bi pričakovala spoštljiv in korekten odnos.

Klavdija


TEREN V NOVEM MESTU

»Teorija je, ko se vse ve, pa nič ne deluje. Praksa je, ko vse deluje, pa nihče ne ve, zakaj« (Einstein).

Spet je teden naokoli. Vsak ponedeljek greva s šefom na teren v Novo mesto. Zbudiva se že zgodaj zjutraj in se s kombijem odpeljeva proti Dolenjski. Veseliva se obiska najinih uporabnikov. Pripeljeva se na standardno mesto – postajo pri železnici. Kava je skuhana. In že so tukaj naši uporabniki. Malo
poklepetamo in nato razdelimo sanitetni material. Sterilne gane 1, igle, povoje , sterilne zložence … Nudim pomoč pri oskrbi kroničnih ran, ki jih očistim, razkužim s peroksidom, po navadi namestim še jodove obloge. Rano nato sterilno pokrijem.
Nekateri so zelo pridni in redno hodijo na preveze, drugi si rane previjajo sami. Zelo sem vesela, ko vidim uspeh pri delu.

Ob rednem previjanju se rane dobro celijo. Čas hitro mine. Zadovoljna s svojim delom se odpeljeva nazaj v Ljubljano. Ob sredah s sodelavko Tino hodiva na teren po Ljubljani. To je moj priljubljeni okoliš. Okoli 11. ure se odpraviva iz Župančičeve jame. Najprej obiščeva plac na Metelkovi pri Mercatorju. Tu je ponavadi največ uporabnikov. Razdeliva sterilni sanitetni material, malo tudi poklepetamo. Prineseva tudi kakšen šal, kapo in odeje za tiste, ki spijo pod milim nebom. Nadaljujeva po poti naprej na Tabor in v center Ljubljane. Sem in tja srečava kakšnega uporabnika. Za vsakega si vzameva čas, posebno za tiste, ki so v stiski in potrebujejo pogovor ali kakšne napotitve glede zdravljenja odvisnosti.

Nadaljujeva proti Križankam in rimskemu zidu. Tukaj vrževa uč na okolico in iščeva morebitne odvržene igle. Ko kaj najdeva, to poslikava in pošljeva ljubljanski Snagi, da pridejo počistit. Najpogostejše aktivnosti mojega dela so razdeljevanje sterilnega pribora za uporabo drog, razdeljevanje sanitetnega materiala ter prevezava kroničnih in akutnih ran. Na terenu seveda po navadi ni ustreznih okoliščin, da bi lahko delala preveze, zato vsakega uporabnika, ki rabi tovrstno pomoč, povabim v Župančičevo jamo, kjer imam manjšo ambulanto.
Nudim tudi drugo zdravstveno pomoč, kot so napotitve na detoksikacijo ali celo pedikuro, saj sem po poklicu tudi Pedikerka.