Stimulanti oziroma spodbujevalci centralnega živčnega sistema so skupina snovi, ki napravijo človeka bolj bistrega, budnega in z veliko energije. Izzovejo stanje evforije in zvišajo njegovo agilnost, zmanjšujejo občutek utrujenosti, dajejo občutek moči in odločnosti. Možni učinki so povečan srčni utrip in ritem dihanja, povišan krvni pritisk ter razširjene zenice. Ljudje, ki redno uporabljajo stimulante, pogosto poročajo o izgubi apetita. Prav tako lahko privedejo do težav pri spanju ali do pretirane dejavnosti oziroma hiperaktivnosti ter posledično do popolne izčrpanosti. Poleg tega povzročajo še razdraženost, prepirljivost ter nervoznost. Delimo jih na naravne (nikotin, kofein, kokain, kat, betel in efedra) ter sintetične (ekstazi/MDMA, amfetamini in derivati amfetaminov, metamfetamini, metkatinom, fenetilin, pemolin ter metilefenidat).
Zaradi svojih učinkov so zelo priljubljeni kot doping v športu, pri študiju, za premagovanje vojnih naporov ipd. Zadnja leta se je pojavila vrsta amfetaminov, ki imajo še dodatne halucinogenske lastnosti. Znani so pod kraticami DMA, TMA, DOM itd.
Naravni stimulansi
Med naravne stimulante uvrščamo kofein, ki je najbolj pogosto uživana droga na svetu. Nahaja se v kavi in v nekaterih gaziranih pijačah. Kemični različici kofeina, teofilin in teobromin, se nahajata v čaju, v kakavu se pa nahaja samo teobromin. Kofein je šibak stimulant, ki dviga razpoloženja in povečano budnost, pri utrujenih ljudeh pa povečuje sposobnost osredotočenja in delovanja.
Kofein vpliva na možgane preko skupine receptorjev, ki jih imenujemo adenozinski receptorji. Kofein blokira receptorje, na katere se veže, s čimer prepreči andogenemu nevrotransmiterju, da bi se vezal na receptor in začel delovati. Teofilin se uporablja kot zdravilo pri zdravljenju astme.
Sintetični stimulansi
Najbolj znani sintetični stimulans je amfetamin. Učinki stimulantov amfetaminskega tipa se razlikujejo od učinkov drugih drog. Mednje uvrščamo amfetamine, metamfetamine, MDMA in analoge osnovne molekule MDAja.
Stimulansi imajo stimulativni učinek na centralni živčni sistem in vplivajo na povečanje pozornosti, premagovanje spanca, povečujejo energijo ter povzročajo evforijo.
Večina derivatov oziroma analogov amfetamina učinkuje na centralni živčni sistem posredno s stimuliranjem perifernih in centralnih monoaminov – dopamin, serotonin, norepinefrin in epinefrin.
Delovanje stimulansov je v tem, da vzdražijo živčne sisteme, ki normalno ustvarjajo in vzdržujejo vzburjenje in pozornost. Njihovo delovanje ni nasprotno delovanju depresorjev. V manjših dozah izboljšujejo razpoloženje, povečajo občutek ugodja, energijo in budnost. Pri večjih odmerkih pa povzročajo evforijo, lahko pa tudi anksioznost in nemir. Zelo visoki odmerki lahko privedejo do amfetaminske psihoze.
Delovanje
Kokain in amfetamini povzročajo občutke ugodja, tako da povečajo količino dopamina v sinaptičnih režah v nukleusu akumbensu. Sporočilo, ki ga dopamin prenaša, postane močnejši in traja dlje. Povečano količino dopamina v sinapsi sprožijo mehanizmi, ki nimajo neposrednega vpliva na receptorje.
Kokain in amfetamini blokirajo ponovni privzem dopamina nevronu, ki ga je sprostil. Poleg tega lahko amfetamini z neposrednim delovanjem na živčne končiče sprostijo dopamin v sinapso. Ko nevrotransmitor prenese sporočila, se morajo za sprožitev sporočila takoj odstraniti iz sinapse. Nekatere nevrotransmitorje posebni sinaptični encimi hitro uničijo. Dopamina pa encimi ne uničijo. Iz sinapse ga odstrani posebna “črpalka za ponovni privzem”, ki se imenuje prenašalec. Prenašalec razpre celično membrano živčnega končiča dopaminskega nevrona. Dopaminske molekule hitro prenese iz sinapse nazaj v živčne končiče, ki lahko dopamin uničijo ali predelajo. Kokain se veže na dopaminski prenašalec podobno kot druge droge. S tem prepreči, da bi dopamin odstranil iz sinapse. Dopamin tako stimulira dopaminske receptorje in povzroči močno nagrajevanje. Amfetamini tudi do neke mere blokirajo dopaminski prenašalec, vendar pa raven dopamina v sinapsi povečajo bolj neposredno. In sicer vstopijo v živčne končiče dopaminskih nevronov in sprostijo dopamin neposredno v sinapso. Ker amfetamini in kokain povečajo raven dopamina v sinapsah nukleusa akumbensa, so močni aktivatorji možganskega sistema nagrajevanja.
Nevrotoksičnost pomeni poškodbe možganskih celic, ki jih povzroči “čezmerna” uporaba stimulansov, ki povzroča pomanjkanje molekul dopamina v serotoninskih aksonih. Nevrotoksičnost je povezana s pospešenim sproščanjem monoaminov in preprečevanjem ponovne vezave ter oviranja monoamin oksidaz v možganskih celicah. Sproščanje serotonina in dopamina samo po sebi še ni nevarno, saj gre za naraven proces pri povečani telesni aktivnosti. Ko se v proces sproščanja serotonina vključi stimulans, nastanejo v možganskih celicah povsem novi procesi povečane aktivnosti in agresivno delovanje stimulanta na sproščanje serotonina iz mešičkov, v katerih so na drugem koncu aksona monoamini. Serotonin, ki se sprošča v sinapso, se na drugem koncu (dendrit druge možganske celice) veže na receptorje, in ko ga je na receptorju dovolj, se sproži kemični prenos informacij naprej po dendritu do celičnega jedra nevrona. Če je bila na receptorju dosežena kritična točka vezave molekul monoaminov, se bo po aksonu sprožil električni impulz. Šele to posredovanje (sproščanje električnega impulza) zagotavlja nadaljne prenašanje informacij po možganih, kar poteka s procesi nadaljnjega sproščanja serotonina in vezave na receptorje dendritov drugih možganskih celic. Od informacij, zbranih v celičnem jedru, je odvisno, ali se bo v jedru sprožil električni impulz po aksonu.
Ločimo receptorje za serotonin in receptorje za dopamin, na katere se lahko veže samo določen monoamin – na serotoninske receptorje se veže serotonin, na dopaminske pa dopamin. Vzburjenje po naravni poti povzroča občutke sreče in ljubezni, z uporabo stimulansov pa pride do željenih učinkov, kot so empatija, občutki sreče in zaljubljenosti, zmožnost za jasno komunikacijo, večja občutljivost za dražljaje ipd. Vsi ti občutki so občutno močnejši od tistih, ki nastanejo brez delovanja stimulansov.
Vsi stimulansi ne delujejo na enak način; MDMA sprošča več serotonina in manj dopamina, amfetamin in metamfetamin pa sproščata več dopamina in manj serotonina.
