Hej. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz imam spet prekleto slab dan. Mislila bi si, da se človek sčasoma navadi na ta občutek neobstoja, nekakšnega nemega opazovanja sveta okoli sebe, minevanja časa, ko dan spolzi mimo tako hitro, ne da bi bila dejansko sposobna narediti kaj konkretnega, oprijemljivega. Ob večno prisotnem občutku sramu, ker se sploh ukvarjam s takim premlevanjem, ko pa mi ”v resnici čisto nič ne manjka, in je mnogim veliko, veliko težje kot meni!”(vpije glas v glavi)…..Ta večno prisotni kritik, vsevednež, posmehljivec, prevarant, ki nikoli ne utihne, no, razen kadar spim. Mimogrede, zato obožujem spanje, je ena od mojih dveh najljubših ”opravil”(drugo je branje…česarkoli, pravzaprav. A o tem morda pozneje…).

Nisem več rosno mlada (vsaj ne po letih) in sem odvisnica. S substancami sem se srečala zgodaj, pri 15.letih, in od takrat sem nekaj časa zunaj, nekaj časa not, pa spet zunaj…Na mojo veliko žalost in jezo sem zdaj že kar nekaj let sužnja opiata. Dolgo časa mi je bil v oporo in mi pomagal pri razpoloženju, otopil čustva, a tudi čute, me tolažil, mi bil vedno na voljo. Ker imam dokaj urejene življenjske razmere in ne pretiravam (več), morda na prvi pogled sploh ni videti, da imam s tem težave. Kar je v naši družbi vsekakor velik plus, glede na odnos, ki ga imamo ne le Slovenci, pač pa ljudje na splošno, do odvisnikov, sploh takih, kot sem sama. Saj ne, da bi potrebovala še dodaten občutek sramu…

Tako utrujena sem. Žalostna. Jezna, besna pravzaprav. To ni življenje, ampak životarjenje. Sem živi mrtvec, hodeče truplo, z neskončno praznino v prsih, temo v srcu in meglo v glavi.

Toliko stvari sem poskusila, toliko poti ubrala, tolikim ljudem želela zaupati, a se je vedno znova vse podrlo in ostala sem jaz, gola, sama, izpraznjena in brez vsega. Over and over and over again…Ko sem bila še mlajša, ko sem imela pred sabo še vse življenje, je upanje kljub porazom vedno znova vzplamenelo! Naslednjič bo šlo! Naslednjič mi bo uspelo! V naslednji službi, v naslednji družbi, v naslednjem mestu, v naslednji zvezi mi bo uspelo! Vem, da bo! Saj pravijo, da če se potrudiš, če daš vse od sebe, boš nagrajen! Ljudje cenijo trud, cenijo zagnanost, cenijo prijaznost in pomoč! Vsako oviro, vsako težavo sem vzela kot izziv, vrgla sem se v vodo in splavala ali pa potonila, vedno znova in znova. Nikoli nisem bila kaj prida v odnosih, ker jih med mojim odraščanjem ni bilo, nisem znala z ljudmi. Poleg tega sem precej intovertiran človek, ki ga večje skupine sicer ne motijo, kar me plaši in spravi v neizmerno stisko, so odnosi ena na ena. Ampak tako sem se učila, sproti. Vrgla sem se z glavo naprej v neznano situacijo in splavala. Enkrat prej, drugič kasneje. Učila sem se iz napak, ki sem jih, prestrašena do amena, ponavljala znova in znova, dokler jih nisem več. In ker o svetu in njegovem delovanju nisem vedela praktično nič, je bilo teh napak nešteto. Drugega načina nisem poznala. In hotela sem vedeti vse o vsem. Še danes preberem in pogledam vse, kar mi vsaj približno lahko pride prav ali je vsaj od daleč zanimivo. Obožujem knjige, ker me brez njih verjetno ne bi bilo več tu. Tudi brez pomoči substanc me najbrž ne bi bilo več, pa naj se to sliši še tako absurdno.

A mi ta tolažba žal ni več dovolj. Strah me je, bojim se, da bo morda enkrat ta brezizhodnost in nesmiselnost postala pretežko breme in da me bo odnesla tema. Ne najdem izhoda. Ne iz odvisnosti, ampak iz te negativne spirale, ki se počasi vrti vedno nižje in nižje…

                                                                                                                                               …Naslednjič!

Oktober