Število ljudi s hivom v Sloveniji narašča, čeprav je to število po predvidevanjih še vedno manjša kot ena oseba na 1000 prebivalcev. Prav tako pa je število ljudi, ki se redno testirajo na hiv v primerjavi z drugimi evropskimi državami relativno majhno. PoznE diagnoze preprečujejo uspešnejše zgodnje zdravljenje in preprečevanje širjenja epidemije, saj sta obolevnost in smrtnost zaradi aidsa v Sloveniji večinoma posledici prepoznih diagnoz.
Pomembno je redno testiranje tudi na ostale spolno prenosljive okužbe, ne samo na hiv. Spolno prenosljive okužbe namreč vplivajo na naravno odpornost, pri čemer je predvsem prizadeta zaščitna vloga sluznic, zmanjšujejo imunsko odpornost pri hiv negativnih osebah, poleg tega pa aktivirajo imunski sistem, kar na mestu vnetja poveča število tistih krvnih celic, ki jih hiv uporablja za razmnoževanje. Posledično se poveča možnost, da bo hiv te celice našel in jih okužil. Poleg tega vsaka SPO, ki povzroča razjede ali rane (sifilis, herpes), hivu olajša vstop v telo. Tako da osebe, ki imajo klamidijsko vnetje sečnice ali rektuma, okužbo s humanimi virusi papiloma (HPV), gonorejo, sifilis, genitalni herpes ali trihomoniazo, povečujejo tveganje za prenos hiva.
Priporočljivo je, da od nezaščitenega spolnega odnosa in do testiranja mine štiri do šest tednov, saj se lahko v prvih treh do šestih tednov pojavi t.i. serokonverzija, ki označuje pojav, ko se v telesu pojavi imunski odziv na hiv. Serokonverzija ima gripi podobne simptome – povečana telesna temperatura, povečane bezgavke, boleče grlo, rdečkasti izpuščaji na koži, bolečine v mišicah in sklepih, driska, glavoboli utrujenosti in izguba teka. Ti simptomi lahko trajajo nekaj dni ali nekaj tednov in jih imenujemo tudi akutni hiv sindrom oziroma akutni retrovirusni sindrom.
Če se pojavita samo eden ali dva od navedenih simptomov, po vsej verjetnosti ne gre za akutni hiv sindrom. Poleg tega noben od teh simptomov sam po sebi ne pomeni, da ima oseba hiv. Samo če se hkrati pojavi več simptomov in če je bila oseba izpostavljena morebitni okužbi, so le-ti morda povezani s hivom.
Kdaj se torej testirati?
Da bi bili rezultati testa točni, se mora od morebitne izpostavitve virusu počakati 4 – 6 tednov. Za izključitev vsakršnega dvoma se lahko testiranje – četudi je bil prvi test negativen – ponovi 12 tednov po izpostavitvi. Ta test bo morebitno okužbo pokazal tudi pri osebah, pri katerih je do pojava protiteles prišlo nekoliko kasneje kot pri večini. Testiranje je namreč smiselno v obdobju, ko se protitelesa pojavijo pri večini oseb, kar imenujemo diagnostično okno.
Diagnostično okno pomeni čas od prenosa (npr. nezaščitenega spolnega odnosa) do trenutka, ko lahko s testiranjem dobimo zanesljive rezultate. V tem obdobju je lahko oseba okužena in lahko virus prenaša naprej, a bodo rezultati testa še negativni.
Nezdravljen hiv se razvije v aids. Zavedati se moramo, da se posledice okužbe s hivom lahko odrazijo na vseh človekovih organskih sistemih. Pri nezdravljenih osebah se aids v povprečju razvije približno 10 let po okužbi. Okužba s hivom je žal, še vedno kronično obolenje, ki pa ga z discipliniranim jemanjem zdravil in rednimi kontrolami pri specialistih ali specialistkah hiv pozitivne osebe vedno lažje obvladujejo. Zahvaljujoč zdravilom dandanes le redki v Sloveniji zbolijo za aidsom, pa tudi ti se običajno pozdravijo. Praviloma gre za tiste osebe, ki se testirajo zelo pozno, ponavadi leta po okužbi.
Ljudem, ki prakticirajo tvegane spolne prakse ali tvegano uporabljajo droge, svetujemo testiranje na vsake 6 mesecev.
