Program Varna hiša za uživalke nedovoljenih drog, ki so žrtve nasilja, se izvaja na tajni lokaciji v Ljubljani. Program je namenjen uporabnicam nedovoljenih drog, ki doživljajo nasilje. Uporabnice programa so večinoma s področja Mestne občine Ljubljana. Vključujejo se tudi uporabnice, ki so sicer iz drugih krajev, a se zaradi stigmatiziranosti v manjših krajih zadržujejo v Ljubljani. V hiši je lahko sočasno vključenih 8 uporabnic z možnostjo nastanitve še ene osebe v krizni situaciji. Uporabnicam programa poleg nastanitve v varni hiši nudimo informiranje in svetovanje s področja socialnega varstva ter praktično pomoč pri urejanju zaposlitvene in stanovanjske problematike, spremljanje in zagovorništvo v različnih institucijah. Zaposleni in zaposlene izvajamo svetovanja in informiranja v smislu jasnega identificiranja problema, iskanja možnih rešitev in iskanja virov za rešitev nastale situacije. Uporabnice bodo v varni hiši bivale predvidoma do 18 mesecev, z možnostjo podaljšanja zaradi posebnih okoliščin. Z uporabnicami, ki (še) niso nameščene v hiši, se srečujemo individualno na terenu. Program se izvaja 24 ur na dan celo leto.

Program uporabnicam nedovoljenih drog omogoča zagotovitev osnovnih človekovih pravic – pravica do varovanja osebnega dostojanstva, zagotovitev varnosti in pravica do stanovanja. Ključni pomen programa je omogočiti varen prostor ženski, ki je žrtev nasilja. Tudi po odhodu iz varne hiše nudimo uporabnicam različne oblike pomoči (svetovanje po telefonu, pomoč pri uveljavljanju različnih pravic, zagovorništvo v postopkih pred drugimi ustanovami, pomoč pri zagotavljanju osnovnih življenjskih dobrin,…) in skupaj z njimi iščemo zanje najprimernejšo rešitev. V okviru programa izvajamo tudi individualna in skupinska svetovanja ter spremstva (prosti in namenski izhodi) v Zavod za prestajanje kazni zapora Ig (ZPKZ Ig)

Uporabnice lahko prvi stik vzpostavijo tudi preko telefonske številke 030 696 398, ki je dosegljiva 24 ur na dan, vse dni v letu. Z nekaterimi uporabnicami navežemo prvi stik preko izvajanja individualnih in skupinskih svetovanj v ZPKZ Ig. Glavna metoda je izvajanje terenskega dela, svetovanje in informiranje o uporabi drog in soočanju z nasilnimi situacijami za osebe, ki se še ne vključijo v program. Uporabnice pridejo v varno hišo na lastno odločitev, po opravljenem individualnem razgovoru, v primeru večjega zanimanja se o sprejemu odločamo na podlagi stopnje ogroženosti oziroma stiske. Pogoj za vključitev v program je podpisana pogodba o bivanju.

Program se izvaja na tajni lokaciji, po principu dela sorodnih programov, ki že delujejo na področju RS. Od drugih programov se razlikujemo v tem, da so v program vključene uživalke nedovoljenih drog.

Na podlagi izkušenj zanemarjenega otroštva in raznih oblik izkoriščanja že znotraj družine, lažje razumemo odvisnost od drog in tendence k samopoškodbam. Konflikti v družini, izkušnje nasilja in spolne zlorabe, so jih prikrajšale za sproščeno otroštvo in normalen psihološki razvoj. Preživetih travm same ne zmorejo predelati. Podcenjevanje in preziranje od pomembnih drugih so ponotranjile in iz tega izhaja tudi občutek nemoči. Naučeno samoponiževanje vodi do negativnih osebnih odnosov tudi v odrasli dobi in se vedno znova in znova ponavlja. Ženske na podlagi preteklih izkušenj vsak dan soustvarjajo negativne izkušnje v medosebnih odnosih, da s tem potrjujejo lastna nevrednost. Posledica tega je pogosto ženska v prostituciji in ženska v nasilnih odnosih, še večja posledica pa je samodestruktivnost.

Večina žensk, ki so vključene, je odvisnih že več let in so ob prvem stiku brezdomke. Njihova socialna mreža so ljudje na sceni. Pomanjkanje socialne mreže izven scene se izraža v slabih medosebnih odnosih. Te ženske so odrinjene na rob družbe, ki jim onemogoča vzpostavitev normalnih stikov/odnosov izven scene. Prav socialna mreža izven scene pa je nujno pomembna pri uspešni reintegraciji. Pomembno mesto ima »trening socialnih veščin«, pri treningu ne gre za učenje, da bi se ženske naučile prilagajati normam družbe, saj to povzroči odpor. Poudarek je, da se trening prilagodi vsaki ženski posebej in ji pomaga pri uresničitvi lastnih želja in ciljev. Pomaga ji, da se nauči zavzemati za lastne želje in cilje v vsakdanjem življenju.

Delo poteka na nevsiljiv način preko neformalnih pogovorov in v sodelovanju uporabnice. Zaposlene in zaposleni pomagamo pri organizaciji vsakdanjega življenja  in sicer tako, da čez dan se organiziramo različne aktivnosti, ki počasi usmerjajo ženske k drugačnemu načinu življenja. Svetovanje in pomoč se izvajata brez pogojevanja in prisile. V središču ni prepoved uživanja drog, ampak na urejanju trenutnega socialnega in zdravstvenega položaja. Na uživanje drog se ne gleda kot »zlo«, ampak kot način odnosa do sebe in kot način preživetja.

Skozi individualno delo ustvarjamo okoliščine v katerih se ženskam povrne občutek varnosti in zaupanje do ljudi. Pri delu z uživalkami nedovoljenih drog je zelo pomemben prvi stik, ki ga navežemo na terenu, v dnevnem centru ali preko svetovanj v Zavodu za prestajanje kazni zapora. Bolj kot je kompleksna situacija, daljša je pot, ki jo mora ženska pustiti za seboj in toliko dlje traja proces stabilizacije pozitivnih sprememb. Z namestitvijo v varni hiši, ženske niso več fizično ogrožene in so manj izčrpane. Lahko se distancirajo od scene drog in se odločijo za abstinenco od drog ter začnejo sprejemati nadaljnje odločitve. Učijo se preoblikovati svoj vsakdan, urejati začnejo tudi pretrgane stike s svojci in prijatelji/prijateljicami ter ponovno vzpostavlajjo ali izboljšujejo odnose z otroki. Četudi so pri doseganju kakšnega cilja neuspešne, okrepijo zaupanje vase in verjamejo, da jim bo ob prihodnjem poskusu uspelo. Za procese sprememb je poleg ustrezne oblike pomoči zelo pomemben čas, zato so vse naše storitve ženskam na voljo pred in tudi po bivanju v Varni hiši. Pomoč nudimo tudi tistim, ki se znajdejo v trenutnih kriznih situacijah in ne potrebujejo nastanitve.


PODPORNA STANOVANJA

Ko ženske zaključijo program Varne hiše, ostane večinoma nerešen stanovanjski problem. Zaznali smo potrebo po dolgoročnejši namestitvi v obliki podpornih stanovanj, saj uporabnice nimajo finančnih možnosti in socialne mreže, ki bi omogočala popolno samostojnost, zato smo program nadgradili s podpornimi stanovanji za bolj stabilne uporabnice. S programom podpornih stanovanj smo začeli julija 2016. Tako jim lahko v kriznih situacijah zagotovimo potrebno pomoč in podporo ter celostno in individualno pomoč za premagovanje specifičnih socialnih težav. Cilj nadgradnje programa je, da ženske prevzamejo več odgovornosti za svoje zdravje, za urejanje svojih zadev in za svoje življenje na splošno. Dolgoročni cilj je življenje brez drog in ponovna vključitev v družbo.