Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (American Society of Addiction Medicine – ASAM) zasvojenost definira kot kronično bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na psihološki in biološki ravni. Pri zasvojenosti ne gre samo za telesno odvisnost, ampak gre predvsem za kompleksno ravnanje oziroma vedenje, za katerega oseba ve, da je škodljivo, vendar le-tega na more opustiti in ga neprestano ponavlja, saj bi v nasprotnem primeru doživela odtegnitveno reakcijo. Zasvojene osebe so že velikokrat poskušale odpraviti škodljivo vedenje ali ravnanje, vendar vedno znova popustijo notranjim psihičnim pritiskom. Pri mnogih oblikah zasvojenosti, zasvojenost povzročajo kemične snovi, ki ustvarijo tudi telesno odvisnost, kar pomeni, da se na različne načine vključijo v telesno presnovo in postanejo telesu nujno potrebna.
Splošni znaki zasvojenosti so med seboj povezani, intenzivnost posameznega znaka zasvojenosti pa variira glede na to, kako dolgo je oseba zasvojena. Splošni znaki so:
↘ pomanjkanje nadzora oziroma nezmožnost vzdržati se določene substance ali načina obnašanja
↘ opuščanje vsakodnevnih obveznosti in ignoriranje medosebnih odnosov
↘ ignoriranje rizičnega obnašanja, na primer souporaba igel in ostalega pribora za injiciranje
↘ fizični učinki: pojavljanje kriz ali razvoj tolerance, ki vodi v večanje odmerkov droge.
Zdrava oseba običajno prepozna negativno obnašanje in ga tudi poskuša odpraviti. Pri osebi, ki je zasvojena, pa temu ni tako. Raje kot da prizna, da ima težavo, bo iskala načine, kako opravičiti svoje obnašanje in z njim nadaljevati.
VRSTE ZASVOJENOSTI
↘ Kemična zasvojenost oziroma zasvojenost na podlagi zlorabe substanc, kot so nikotin, alkohol, inhalanti, prepovedane droge, zdravila.
↘ Ne-kemične ali vedenjske zasvojenosti: hazardiranje oz. kockanje, deloholičarstvo oz. zasvojenost z delom, zasvojenost s seksom, nakupovanjem, video igrami, internetom itd.
