Depresorji oziroma zaviralci centalnega živčnega sistema so droge, ki upočasnjujejo običajno delovanje možganov, znižujejo živčno aktivnost in zburjenja v različnih predelih možganov. Pogovorno jih imenujemo “downerji” in jih delimo na naravne, polsintetične in sintetične. Učinki so predvsem izguba motoričnih sposobnosti, zniževanje anksioznosti oziroma tesnobe, odpravlja bolečino
Pogosto se uporabljajo v medicini, predvsem kot zdravila, ki odpravljajo ali zmanjšujejo bolečine (analgetiki); zdravila, ki umirjajo živčevje oziroma zmanjšujejo občutek strahu in notranje napetosti (trankvilizatorji) ter pripravki, ki zmanjšujejo vzdraženost osrednjega živčevja in se jih uporablja pri motnjah s spanjem (hipnotiki).
Najpogosteje uporabljeni depresorji so alkohol, opiati (heroin, morfij, kodein, metadon, heptanon, peditin); pomirjevala oziroma tablete za umiritev stanja vznemirjenosti, napetosti in tesnobe (apaurin, loram, meprobramat) ter hipnotike (uspavalne tablete in barbiturati).
Učinki:
↘ upočasnijo centralni živčni sistem;
↘ izzovejo občutek sproščenosti in izničijo občutke zadržanosti;
↘ zaradi upočasnjenosti prenosa živčnih impulzov iz možganov se poslabšajo refleksi;
↘ podaljša se reakcijski čas, koordinacija gibov postane težavna;
↘ zaradi zmanjšanih zadržkov in slabše razsodnosti se poveča tveganje nasilnega obnašanja.
OPIATI
Opiati se obnašajo kot zaviralni nevrotransmiterji in se vežejo na opiatne receptorje, ki nevronom preprečijo sprožitev akcijske zmogljivosti. Možgani namreč vsebujejo lastne snovi, ki jih opiatni receptorji prepoznajo. Te snovi so majhni delci beljakovin – peptidi. TI peptidi so endorfini, enkefalini in dinorfini. S skupnim imenom jih imenujemo endogeni opioidi, saj nastajajo v telesu in so podobni opiatom. Opiati so močni analgetiki, hkrati pa močno zasvojijo.
Delovanje
Možgani in ostalo človeško telo ima opiatne receptorje, na katere se vežejo endogeni opioidi ter opiati, ki upočasnijo delovanje nevronov. Za lažjo predstavo lahko opišemo primer črevesja, ki ima nevrone, ki nadzorujejo premikanje črevesnih mišic. Kadar so te mišice preveč aktivne, pride do diareje. Ker nevroni, ki te mišiče nadzorujejo, vsebujejo recetorje, opiati zdravijo diarejo s tem, da zmanjšajo število akcijskih potencialov in tako upočasnijo gibanje črevesnih mišic. Nekatera prva zdravila za zdravljenje diareje so vsebovala opiate.
Drug primer je kašelj. Več vrst nevronov v možganskem deblu vsebuje opiatne receptorje. Eni od njih nadzorujejo kašelj. Včasih so najučinkovitejša zdravila vsebovala kodein, ki so ga sčasoma, zaradi nevarnosti zlorabe, zamenjali z drugimi zdravili.
Občutek ugodja
Možganski sistem nagrajevanja vsebuje opiatne receptorje. Opiati nagrajujejo na dva načina, ki sta med seboj povezana: (1) povečajo aktivnost dopaminskih nevronov v ventralno tegmentalnem območju (VTA) in (2) vplivajo na nevrone v nekleusu akumbensu, ki sprejemajo dopaminska sporočila.
Dopaminski nevroni sprejemajo spodbujevalna in zaviralna sporočila; vsota teh sporočil določa, ali bodo dopaminski nevroni sprožili akcijski potencial ali ne in kako hitro bodo to storili. Skupina nevronov, ki pomaga pri uravnavanju dopaminskih nevronov, vsebuje zaviralni nevrotransmiter GABA. Ko so ti nevroni v aktivnem stanju, zavirajo dopaminske nevrone, ki zato sprostijo manj dopamina. Tudi GABA nevroni vsebujejo opiatne receptorje, in ko se opiati vežejo nanje, preprečijo GABA nevronom, da bi sprožili akcijsko zmogljivost. Tako GABA nevroni pošljejo manj zaviralnih signalov dopaminskim nevronom, ki zato pošljejo več akcijskih zmogljivosti v živčne končiče in ti sprožijo več dopamina v nukleusu akumbensu.
Sproščanje dopamina je ključnega pomena pri ustvarjanju občutka ugodja. Vse, kar zavira zaviralni nevron, sproži sproščanje dopamina in tako okrepi občutek ugodja. Poleg tega opiatne receptorje vsebujejo tudi nevroni v nukleusu akumbensu, ki so od živčnega končiča dopominskega nevrona oddaljeni samo za sinaptično režo. Opiati tako tudi z neposrednim delovanjem na nukleus akumbens nagrajujejo z občutkom ugodja. Dopamniski in opiatni receptorji so povezani z istim sekundarnim prenašalcem, zato imajo isti učinek na nevrone v nukleusu akumbensu. Zato se občutki nagrajevanja, ki jih sproži dopamin, podobni občutkom, ki jih sprožijo opiati. Zato opiati sprožajo tako močne občutke ugodja.
BARBITURATI IN BENZODIAZEPINI
Tovrstni depresorji, če se jemljejo kot zdravila, zmanjšujejo anksioznost in nemir. Benzodiazepini so varnejši od barbituratov in so jih v zdravstvu večinoma že nadomestili. Benzodiazepini in barbiturati povečujeta moč GABA nevrotransmitorja, barbiturati pa imajo še dodatni učinek, in sicer zavirajo prenos vzdraženja, hkrati pa povečajo moč zaviralnega procesa. Ta dodatni učinek nastane zaradi delovanja na glutamatne receptorje. Zaradi tega učinska lahko visoki odmerki barbituratov povzročijo anestezijo, komo in celo smrt zaradi prenehanja dihanja.
Literatura
Rusche, Sue in Friedman P. David. 2004. Lažnivi sli. Kako zasvojljive droge poškodujejo možgane. Ljubljana: Debora.
