Moje ime je Klavdija, sem diplomirana medicinska sestra, zaposlena na društvu Stigma. Na društvu Kralji ulice osebam brez zdravstvenega zavarovanja dvakrat tedensko nudim zdravstveno oskrbo, previjanje akutnih in kroničnih ran ter zdravstveno svetovanje. V časopisu Kralji ulice imam svoj zdravstveni kotiček, v katerem razpravljam o zdravstvenem položaju uporabnikov in uporabnic. Svoje zapiske bom objavljala tudi tukaj.

april 2021

TERENSKO DELO

V moji službi je terensko delo zelo zanimivo. Opravljamo ga večkrat tedensko. Na teren gremo s kolesom, oprtanim s torbami in nahrbtnikom, kjer hranimo vse pripomočke za injiciranje in sanitetni material. Poskrbeti moramo, da imamo materiala dovolj, saj ga uporabniki nujno potrebujejo.
Enkrat mesečno se vozimo po Ljubljani in raziskujemo okolico. Predvsem kraje, kjer so naši uporabniki, in kraje, kjer najdemo zavržene igle. Vse natančno pregledamo in poslikamo. Nato o tem obvestimo Snago. Imajo ekipo 42 zaposlenih, ki pobira po Ljubljani in okolici uporabljene gane (opomba 1).  Največ jih najdemo na Ljubljanskem gradu, v Tivoliju, pri Rimskem zidu ter na ploščadi pred Cankarjevim domom. Največje zbirališče odvisnikov pa je
pri Mercatorju na Metelkovi. Našega prihoda so vedno veseli, saj jim ni treba hoditi v naše dnevne centre. Ves potrebni material dobijo že na terenu.
Na žalost pa na terenu ne morem izvajati oskrbe ran, zato vse uporabnike, ki imajo težave z ranami od autov (opomba 2) ali drugih razlogov (npr. sladkorna bolezen), povabimo v svoj dnevni center v Župančičevi jami, kjer imamo prirejeno ambulanto v ta namen.

CEPLJENA
Končno sem tudi sama prejela datum cepljenja proti covidu-19. Bila sem zelo vesela, saj je težko priti na vrsto, ker je večina cepiva namenjena predvsem starejšim starostnim skupinam. Tako sem se odpeljala v ZD Kranj, ki je tudi moj delodajalec. Prejela sem cepivo AstraZeneca. Prvi dan je bilo vse v redu. S sodelavci smo šli še na pijačo, pri tem smo upoštevali vsa navodila NIJZ ja; nošenje maske in oddaljenost meter in pol do dva metra. Ponoči pa so se začeli pojavljati simptomi. Tresla me je mrzlica, oblival hladen pot, imela sem bolečine v mišicah, glavobol. Grozno. Bolečine sem si lajšala z analgetikom. Klicala sem svojo zdravnico, kako si lahko pomagam. Svetovala je, da naj »odležim« in da so stranski učinki zelo v redu, ker telo proizvaja protitelesa. Bila sem v tako slabi koži, da sem podvomila, da se bom šla cepit še v drugo. Zdravnica mi je svetovala, da so učinki cepiva boljši, če vzameš še drug odmerek. Še vedno pa moram nositi
masko in upoštevati vsa navodila NIJZ ja, saj sem lahko tudi asimptomatski prenašalec.

1 Injekcijska igla.
2 Absces, do katerega pride zaradi zgrešenih šutov, tj. injiciranja v tkivo ob veni.

marec 2021

Moji začetki dela v Stigmi so bili kar pestri. Ker sem edina medicinska sestra v tem programu, sem se morala dobro znajti in organizirati svoje delo. Najprej smo poskrbeli za material, ki pride v poštev pri izvajanju zdravstvene oskrbe. Izvedli smo interdisciplinarno sodelovanje s Pro Bono ambulanto. Na pomoč so priskočili s sanitetnim
materialom. Nato smo se povezali s patronažnimi medicinskimi sestrami na Metelkovi. Te so donirale posebne dodatke za oskrbo kroničnih ran in nekaj materiala za zdravstveno oskrbo.
Ker se je kmalu pokazala večja potreba po oskrbi kroničnih in akutnih ran, sem v dnevnem centru v Župančičevi jami prostor priredila v ambulanto. Pomagala nam je infekcijska klinika. Podarili so nam preiskovalno terapevtsko mizo in stole. Povezali smo se tudi s Kralji ulice, kjer sem v času korone delovala v sobi za preveze ran. Kralji so nam prišli naproti tudi z donacijo fiziološke raztopine, oblog, povojev … Rane strokovno zdravstveno oskrbim.
Najprej izvedem čiščenje s fiziološko raztopino. Razkužim jih z Ofenoseptom. Nadalje jih namažem z zelo učinkovitim medicinskim medom in namestim primarne obloge. Po navadi uporabim jodovo mrežico, ki je zelo učinkovita, ali pa alginatno medovo oblogo. Rano nato oskrbim s sekundarno oblogo, sterilno gazo in elastičnim povojem. Preveze ran naj bi potekale na tri dni.
Nekateri uporabniki prihajajo redno, drugi malo manj. Vsekakor se pri redni oskrbi pokaže zelo učinkovito celjenje. Ponavadi rane poslikam in nato primerjamo stopnjo celjenja. Pomoč mi z nasveti nudi dr. Triller, ki je velik strokovnjak na tem področju.

februar 2021

Teden je naokoli in spet je tukaj petek. Ob petkih v društvu Stigma opravljam prostovoljno medicinsko in estetsko pedikuro, ki sta si med seboj dokaj podobni. Za estetsko že ime govori samo zase, kaj naj bi bila, medicinska pedikura pa se osredotoča na zdravljenje otiščancev in kurjih očes ter na sanacijo ragad.
Začnem ob devetih zjutraj, ko je naročen prvi uporabnik. Glej ga zlomka. Še
pred tem pride drugi na prevezo rane. Oskrbim ga, saj je to bolj nujno kot nega nog. Pri nas izvajamo storitve brez predhodnega naročanja. Včasih je gneča, drugič bolj zatišje. Vsakomur pomagamo, če sta le čas in volja. Uporabniki so zelo presenečeni, da je pedikura brezplačna. Meni pa je super. To je moj konjiček.

Noge najprej namakamo v topli slani vodi. Nato se lotim dela. Najprej postrgam staro in poroženelo kožo na podplatih stopala ter saniram kurja očesa in otiščance. Nato se lotim nohtov, ki jih je treba pristriči in pobrusiti. Pedikuro zaključim z masažo nog do kolen.
Uporabniki so zelo zadovoljni. Nekateri se redno vračajo enkrat na mesec, drugi hodijo na vsake toliko časa. Želim jim sporočiti, da so vsi dobrodošli.

januar 2021

»Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več se jih bi moralo sramovati revnih idej in nazorov!« (Albert Einstein)

Danes je nov dan. Uporabniku sem obljubila spremljanje na urgenco, kjer naj bi mu pomagali z zdravstveno oskrbo kronične rane na nogi, strokovno rečeno ulcus cruris. Prispel je rešilec in skupaj sva se odpravila na polikliniko v UKC Ljubljana. V zraku je vladal duh nervoze. Pogovor. Pričakovanja so velika. Želela sem si, da bi uporabnika hospitalizirali in namestili v negovalni kliniki. Tam naj bi bil vsaj kakšnih 14 dni. Sestra naju pride iskat. Dovolijo mi v ordinacijo, da lahko spremljam prevezovanje. Kirurg je bil zelo oster in strog. Sestra pa je kritizirala obleko in obutev uporabnika. Zakaj ni prišel v ambulanto negovan in urejen? Odpirajo okna, zračijo in jamrajo, kako smrdi. Ena se je celo prijela za nos. Krikne: »Joj, kakšna slaba higiena!« Izpade, kot da prvič v življenju vidijo brezdomca. Naj bi prišel v obleki in kravati kot kakšen poslovnež?! To ni brezdomstvo bogatih, ampak zdravstveno brezdomstvo. Osnovno vodilo pri delu medicinske sestre mora biti spoštovanje človeka in njegove integritete v najširšem smislu.

Želim si torej, da uporabnika hospitalizirajo. Odpade. Doktor omeni, da ni prostora in da UKC ni zavetišče za brezdomne. Kako naprej? Sestra ponudi številko Ambulante Pro Bono in prosi, da se naslednjič oglasiva tam, ker na »septiki« nimajo časa skrbeti za »klošarje«. Kirurg svetuje, naj se preveze izvajajo na dva ali tri dni. Porodita se vprašanji, kam in kdaj. Ambulanta
Pro Bono napiše »napotnico« za septiko, septika naju napoti na Pro Bono. Pa smo tam. Kot da bi živeli na Golem otoku. Sizifovo delo. Oskrba ni smiselna, če se ne izvaja tako, kot piše v navodilih in priporočilih za zdravstveno oskrbo kronične rane.
Tako v Ljubljani izgleda zdravstveno brezdomstvo. Naših uporabnikov se na veliko izogibajo ali jim nudijo slabo in površno pomoč. Srce me boli, ko poslušam negativne opazke pomembnih strokovnjakov in izobraženih ljudi, od katerih bi pričakovala spoštljiv in korekten odnos.

Klavdija

TEREN V NOVEM MESTU

»Teorija je, ko se vse ve, pa nič ne deluje. Praksa je, ko vse deluje, pa nihče ne ve, zakaj« (Einstein).

Spet je teden naokoli. Vsak ponedeljek greva s šefom na teren v Novo mesto. Zbudiva se že zgodaj zjutraj in se s kombijem odpeljeva proti Dolenjski. Veseliva se obiska najinih uporabnikov. Pripeljeva se na standardno mesto – postajo pri železnici. Kava je skuhana. In že so tukaj naši uporabniki. Malo
poklepetamo in nato razdelimo sanitetni material. Sterilne gane 1, igle, povoje , sterilne zložence … Nudim pomoč pri oskrbi kroničnih ran, ki jih očistim, razkužim s peroksidom, po navadi namestim še jodove obloge. Rano nato sterilno pokrijem.
Nekateri so zelo pridni in redno hodijo na preveze, drugi si rane previjajo sami. Zelo sem vesela, ko vidim uspeh pri delu.

Ob rednem previjanju se rane dobro celijo. Čas hitro mine. Zadovoljna s svojim delom se odpeljeva nazaj v Ljubljano. Ob sredah s sodelavko Tino hodiva na teren po Ljubljani. To je moj priljubljeni okoliš. Okoli 11. ure se odpraviva iz Župančičeve jame. Najprej obiščeva plac na Metelkovi pri Mercatorju. Tu je ponavadi največ uporabnikov. Razdeliva sterilni sanitetni material, malo tudi poklepetamo. Prineseva tudi kakšen šal, kapo in odeje za tiste, ki spijo pod milim nebom. Nadaljujeva po poti naprej na Tabor in v center Ljubljane. Sem in tja srečava kakšnega uporabnika. Za vsakega si vzameva čas, posebno za tiste, ki so v stiski in potrebujejo pogovor ali kakšne napotitve glede zdravljenja odvisnosti.

Nadaljujeva proti Križankam in rimskemu zidu. Tukaj vrževa uč na okolico in iščeva morebitne odvržene igle. Ko kaj najdeva, to poslikava in pošljeva ljubljanski Snagi, da pridejo počistit. Najpogostejše aktivnosti mojega dela so razdeljevanje sterilnega pribora za uporabo drog, razdeljevanje sanitetnega materiala ter prevezava kroničnih in akutnih ran. Na terenu seveda po navadi ni ustreznih okoliščin, da bi lahko delala preveze, zato vsakega uporabnika, ki rabi tovrstno pomoč, povabim v Župančičevo jamo, kjer imam manjšo ambulanto.
Nudim tudi drugo zdravstveno pomoč, kot so napotitve na detoksikacijo ali celo pedikuro, saj sem po poklicu tudi Pedikerka.