Uporabniški dnevnik

Dragi uporabniki,

v društvu STIGMA smo se odločili, da odpremo blog in začnemo pisati. Teme, ki se jih bomo lotevali, bodo raznorazne. Od odvisnosti, o drogah, sociali predvsem pa bomo pisali o svojih težavah in o uspehih. DNEVNIK UPORABNIKOV, tako smo poimenovali blog, vidimo kot naš e-dnevnik.

Zato vabimo vse, da nam pišete. Če nimate računalnika, nič hudega, tu smo, da vam besedilo pretipkamo in objavimo. V “Uporabniškem dnevniku” lahko objavimo tudi kakšno fotko, risbo, če vam to bolj leži.

Seveda obstajajo tudi neka pravila, ki se jih, lepo prosim, držite. Tekst poln kletvic, žaljivk in nestrpnosti ni nikomur všečen.

Gre za povsem prostovoljno zadevo. A nekako je treba začeti. Tisti, ki radi pišete in imate kaj povedati, vas to ne bo ustavilo.

K pisanju pozivamo tudi tiste, ki do zdaj mogoče sploh niste pisali a zakaj ne bi poskusili. Lahko celo ugotovite, da ste naravni talent. Pisanje je med drugim tudi zelo dobra terapija. Tudi, če veste za koga, ki piše, mu povejte, da imamo svoj e-dnevnik. Več kot nas bo pisalo in fotkalo, bolj bo naš e-dnevnik zanimiv. In več kot se ga bo bralo, večja bo verjetnost, da zanj dobimo tudi kakšno donacijo.

Torej, vabim vas da nam s prispevki pomagate, da naš e-dnevnik resnično zaživi. Pokažimo Sloveniji, da nismo vsi odvisniki isti in da je med nami nemalo talentiranih in brihtnih.

Prispevke pošiljajte na e-mail: info@drustvo-stigma.si

---

1.2.2023

SAMOMORILSKE MISLI

Poznala sem kar nekaj ljudi, ki so si vzeli življenje. Samomor naj bi bil po božji besedi smrtni greh. Ironično in hinavsko. Ves svet menda v veliki večini veruje v boga, a ne živijo po božji besedi, niti približno ne. Ljudje naj bi si med sabo pomagali, si podajali roke in predvsem verjeli v ljubezen do sočloveka. In vendar stanje na svetu tega ne odraža. Nikakor ne. Toliko lačnih, žejnih, bolnih, brez doma, medtem ko se peščica valja v bogastvu. To ne more biti svet po božji besedi.

Ko je moj mož naredil samomor, sem potrebovala leta, da sem si oprostila. Še vedno nimam odgovorov na milijon vprašanj, a vem, kaj je njega porinilo čez rob. Ne jaz, ne ena sama zadeva, temveč peščica zlobnih nerazumevajočih ljudi. Vedno se je trudil po najboljših močeh. Ni kradel, ni popival po lokalih, ni me varal, bil je dober sin, dober delavec, dober sosed, a za to je bil le redkokdaj nagrajen. Na koncu je bil on pokraden, zanemarjen in vedno znova se je od njega pričakovalo še več. Nič več se ne čudim, da si je vzel življenje. Razočaran in preutrujen.

Tudi sama sem že razmišljala, da bi vse skupaj zaključila. Bila sem že na tem, kako in s čim, da bo ja zagotovo konec, da ne bi slučajno iz sebe naredila invalida. Že tako je težko preživeti, že samo če ti zobje nagajajo. Sploh v deželah, kjer je videz tako zelo malikovan.

Te dni so se mi misli o samomoru in o koncu življenja vrnile. Zdi se mi, da ves čas skačem od inštitucije do inštitucije, čakam na datume pri zdravnikih in se komaj preživljam. V nikogar se ne vtikam. Nikomur ne želim nič slabega. In potem se moj prvi sosed, ki me maltretira že peto leto, odloči, da se bo še bolj vmešal in mi skušal uničiti življenje, kolikor se le da. Našel je številko mojega stanodajalca in mu natrosil kup bedarij. Stanodajalca sem v petih letih videla dvakrat, saj ni bilo potrebe. Že na začetku sem imela težave s tem istim sosedom. Gospod je bil navajen živeti sam v nadstropju. Nakar sem se priselila jaz, zatem še mlajša družina s psom. Moti ga moje kajenje. Moti ga odpiranje mojih vrat. Moti ga, da sploh obstajam. Na mlado družino se ni mogel spraviti, ker so lastniki stanovanja in tudi nenavadno bi bilo, če bi priznal, da ga moti voziček na hodniku, da ga moti pes in pasja svinjarija. Vem, da ga moti od zgornje sosede pasja svinjarija, a tega ne govori na glas. Povedal je njej ali bolje zadira se nanjo, a tudi ona ima otroka in je lastnica stanovanja. Bila sem naravnost idealna tarča za vse njegove nevšečnosti.

Žal je moj stanodajalec najprej odreagiral, preden je pomislil. Zdaj, ko sva končno ugotovila, da njega res ne zanima kaj jaz počnem doma, dokler s tem ne motim drugih. A je šel sosed tako daleč, da je prebrskal moje celotno življenje in izvedel, da pišem za društvo Stigma in s tem podatkom oddivjal na inšpekcijo podati prijavo, da opravljam motečo dejavnost za društvo od doma. O bog, če bi mi to nekdo pripovedoval, bi se smejala. A z mojega zornega kota ni prav nič smešno. Danes mi je pravzaprav že vseeno, ker res ni šans, da imaš življenje pod nadzorom. Naj se zgodi, kar se mora. Dovolj je nespečih noči, joka in stoka, predvsem pa mojih živcev. Dovolj je.

Zato sem se morala prav odločiti, da zaprem predal s samomorilskimi mislimi. Preveč me zanima, kako se bo vse skupaj odvijalo, da bi se šla metati pod vlak. Da ne omenjam, kako srečna sem, da sem dočakala datum za zobozdravnika specialista protetike. Dolgih šest let čakanja na datum za protetiko in čez deset dni se bom vsedla na tisti zobozdravstveni stol razen, če me kaj drugega ne ubije.

Partizanka Sandra

---

26.1.2023

NEKAJ SE ME LOTEVA

Kam so odšli vsi prijazni delavci, po katerih hrepeni ves svet? Ni je države na svetu, kateri ne manjka podplačane, a zadovoljne delovne sile. So vse reklamne agencije tega sveta mislile, da nam bodo lahko reklamirali vse dobrote tega sveta, nas seznanili z vsem in pričakovali, da bodo generacije in generacije le gledale in hlepele za lepim dobrim življenjem s praznim želodcem!?! Ni nihče niti za sekundo pomislil, da bomo spregledali hinavščino in zarohneli? Da bomo raje doma v svoji najeti garsonjeri pomagali svojcem in prijateljem do tople vode, opranega perila, ponudili posteljo za spanje vse dokler gre, namesto da bi za nekaj evrov delali kot osli in ne rekli ničesar.

Zdi se, kot da delavcev ni, ker se nas vse od čudnega virusa in še bolj čudnega cepljenja venomer nekaj loteva. Loteva se nas zavedanje lastne vrednosti in prav je tako.

Vam zaupam zgodbo o balkanskih bojevnikih? Žalostna, a resnična. Prav nič glamurozna ni. Ne vem, če smem. Ravno čakam enega od akterjev zgodbe, da mi pove, kaj smem in kaj ne smem povedati. Prihaja k meni navsezgodaj, ker nima za cigarete. Mama mu jih ne da več, kot eno ali dve na dan, a ima vsaj posteljo, v katero se lahko vsako noč vrne. Imel je fajn fotra, ki je poskrbel da mu nikoli ni nič manjkalo. Vsa poletja so preživljali z družino v hrvaških kampih. Tudi mati je vse življenje kopala z nohti in strgala z zobmi za vsakim dinarjem, ki ga je lahko našla. Zdaj je že v letih, tik pred vrati raja, tako da tu ni in ne sme biti nobenih zamer. A tudi prave podpore ni. A kako naj veliko staro drevo nudi oporo? Mlada trepetajoča brezica, ki ji vsak piš privzdiguje nežne veje, mora kar sama poskrbeti zase. Ta nežna veja, naš akter balkanskih bojevnikov je tudi oče. Oče, ki se zjoče ob misli na prepreko med njim in njegovimi otroci. Kajti njegovi otroci so v prvi vrsti otroci ženske, ki mu jih je rodila, šele za njo in njenimi starši pridejo na vrsto njegove očetovske pravice. A te pravice mu teptajo že dolgo. Zato mu tečejo debele vroče solze po zdaj še gladkih licih. Oklepa se datumov sodišč, teh in onih in upa na boljše čase. Zgodbo o balkanskih bojevnikih bom zaenkrat tu končala. Začela sem jo pripovedovati le zato, da bi podala kaj se zgodi, ko si človek zaželi vsega tistega, kar gledamo v filmih in poslušamo zgodbe o slavnih in bogatih. Sodišče pravi, da so fantje in dekleta kršili zakon, a ko to isto počnejo farmacevtske družbe, je vse v redu in prav. Sama razlike ne vidim.

Težka zima nas je obiskala letos. Ves čas se mi zdi, da čutim težo vojne, tiste vojne v Ukrajini na katero so že skoraj vsi pozabili. In nenehno se me nekaj loteva.

Partizanka Sandra

---

30.11.2022

HEPATITIS C JE ODPRAVLJEN

Hura!!!

Zdravljenje mi je resda vzelo dobro leto časa, a ne zaradi terapije same, temveč zaradi vseh ostalih bolezni, ki so se me lotile pred zdravljenjem. Pljučnica, bronhitis, cepljenje proti covidu, zatem covid, nato omicron, prehlad, srčno popuščanje, vnetje dlesni, … Kar ni se nehalo. Iz enega bolezenskega stanja v drugega. Če ne bi vedela, da je biološko orožje prepovedano, bi rekla da sem žrtev ravno tega.

Končno se mi je splošno stanje stabiliziralo in prejela sem terapijo za prve štiri tedne. Šlo je kot po maslu, brez večjih stranskih učinkov. Še za tiste blage nisem prepričana, če so sploh bili stranski učinki, ali je šlo za samo občasno slabo počutje. Po štirih tednih je sledilo še štiri tedne pitja treh velikih tablet. Nato je sledilo čakanje, kajti rezultati so vidni šele po slabem mesecu po terapiji. Sama sem bila, zaradi dopustov zdravnikov, na čakanju za prvi pregled po terapiji nekoliko dlje. Po dobrih štirih mesecih sem bila naročena na prvi pregled. Torej, približno en mesec nazaj sem bila naročena na pregled na Infekcijski kliniki in na odvzem krvi. Nestrpno sem čakala, a izvida kar ni in ni bilo. Po navadi sem prejela pošto precej hitro. Tokrat je še danes nisem prejela, pa tako zelo sem si želela izvedeti ali je bila terapija uspešna. Mi je uspelo spraviti virus hepatitisa C ven iz mojega telesa?!?

Seveda me je preganjala tudi moja predana svetovalka z Zavoda za zaposlovanje, ki je pozabila na najin dogovor in je sprožila postopek ugotavljanja kršitve opravljanja obveznosti, ki jih imam do njih. V hipu je naročila, da mi vzamejo tretjino socialne podpore. To je namreč prva kazen. Zadevo sem rešila, a potrebno je bilo klicati in klicati in končno priklicati mojo svetovalko.

Ker izvida še kar ni, sem klicala tudi na Infekcijsko kliniko, da bi povprašala, kaj se dogaja. Uspelo mi je priklicati tudi svojo zdravnico, ki mi je povedala nadvse veselo novico, da je bila terapija uspešna. Nisem več okužena z virusom hepatitisa C. Aleluja!!!

Zato nagovarjam vse, ki ste okuženi z virusom hepatitisa C, da se brez strahu lotite zdravljenja. Res je, ves svet je zmešan. Zdi se, da se vse sesuva. Zdravstvo še nikoli ni bilo tako na tleh v teh naših novodobnih časih. Politiki niso bili še nikoli bolj pokvarjeni. Šolstvo kontradiktorno. Pravice človeka pohojene. Lahko bi naštevala v nedogled. A ta hip vam je zdravljenje hepatitisa C še vedno na voljo in krije ga zdravstveno zavarovanje. Po zdravljenju boste opazili, koliko bolje se počutite, četudi se zdi, da je virus pod nadzorom, a vseeno že sama prisotnost nagaja našim jetrom. Čudežno izgine tista nenehna utrujenost. Da ne omenjam dobro voljo, ko narediš nekaj dobrega zase in za druge. Zatorej, že danes zaprosite za napotnico in se podajte na pot zdravljenja.

Srečno!

Sandra

---

8.11.2022

METADONSKA AMBULANTA

Sem ena tistih, ki se spominja samih začetkov metadonske ambulante. Spominjam se, kako smo se zbirali pred Zdravstvenim domom. Takrat je bil tam postavljen majhen bel kiosk, kjer smo si lahko privoščili hot-dog in vroč čaj. V majhnem prostoru pri zadnjih vratih se je rojevala ambulanta, kjer smo uporabniki drog dobili nujno potrebno pomoč. V tistem majhnem prostoru sta naju od 6h zjutraj pa vse tja do 19h zvečer z neverjetno srčnostjo in razumevanjem sprejemali zdaj že pokojna dr. Čelan in njena desna roka, sestra Lidija. Vse sta postorili sami, a saj nas ni bilo veliko. Odnosi so bili veliko boljši v primerjavi z odnosi danes. Ta ista sestra Lidija mi je dobro leto pred upokojitvijo odrekala streči terapijo. Vsakič, ko sem vstopila, se je zasukala na stolu, da mi je obrnila hrbet in sovražno izustila: “Šavija je tu. Naj ji kdo drug postreže!” Vse to se je dogajalo zaradi manjšega besednega konflikta. Toliko sovraštva in zamer se je zadrževalo v njej. Skušala sem rešiti najin konflikt. Obrnila sem se celo na Upravo Zdravstvenega doma Ljubljana Center, a z zavračanjem je vztrajala vse do konca. Žalostno in neverjetno. Odrasli se naj ne bi spuščali na tako otročjo raven. Žal je to le eden od mnogih primerov neprimernega obnašanja s strani stroke. Če bi se lotila pisanja samo moje zgodbe in vsega, kar sem doživljala s strani tima našega ljubljanskega metadonskega centra, bi lahko napisala manjši roman. Ob mnogih nesoglasjih ali nestrokovnem odnosu sem se obračala na Upravo ZD Ljubljana Center, na Ministrstvo za zdravje, celo na Varuha človekovih pravic sem se obrnila. Dosegla sem malo ali nič. Nekaj tolažilnih besed in poziv, da naj vse zapišem in jim pošljem. Tudi to sem storila, a niti odgovora nisem dobila. Povsod so želeli zgodbo s čim več osebami in njihovimi zgodbami. Kot da ne bi vedeli, da gre za anonimno zdravljenje in da si ne morem privoščiti izpostavljati imena pacientov. Ta tema je že sama po sebi delikatna, kaj šele ko govorimo o zdravljenju odvisnosti, kjer so pacienti oz. uporabniki drog že tako stigmatizirani. Zato takšne pritožbe nisem mogla napisati. Začela sem se vrteti v krogu in se boriti za pravice uporabnikov prepovedanih drog s pomočjo Društva Stigma, ostalih društev in z dr. Kastelicem ter njegovim programom. Udeležila sem se vsakega kongresa, simpozija, srečanja ali sestanka. Prisluhnila sem vsakemu pacientu metadonske ambulante, ki se je znašel v težki situaciji. Mnogim sem tudi sama pomagala. Ko so človeka pustili na cedilu vsi uradni organi, sem vedno storila kar sem le lahko.

Z virusom in pandemijo se je zdelo, da so se odnosi popravili. A ni bilo tako. Upala sem, da bodo sprevideli, kako zelo vpliva druženje v okolici, če ni dnevnih obiskov ambulante. A ne, ne in ne. Zdelo se je, kot bi komaj čakali, da se pandemija zaključi, da se nas s šibo spravi v red. Kar naenkrat je bilo vse polno ljudi, katerim so zaradi zadrževanja v okolici celo kazensko zmanjšali terapijo. Nisem verjela, res nisem verjela. A ko mi je oseba pokazala in dokazala zmanjšano terapijo, sem verjela. Takšno ravnanje je povsem neprimerno, a kako ga dokazati. Skorajda nemogoče. Terapevti bodo svojo odločitev strokovno drugače razložili.

V naši metadonski ambulanti se dogaja toliko nepotrebno grdih stvari. Vem, da je vse zdravstvo na tleh in da je naša skupina bolnikov vedno nekje na repu, ko je treba o tem govoriti. A dejansko imamo vse potrebne vzvode za konkretno in pametno pomoč a se je ne dobi. Čemu toliko zaposlenih? Delovnik se je z leti samo krčil. Šele pred kratkim smo dobili en dan v tednu, ko lahko po terapijo prideš tudi popoldne. Zakaj je bilo potrebno toliko časa, da se doume da nekdo, ki je zaposlen, ne more priti do terapije. Da dopusta sploh ne omenjam. Pacienti metadonske ambulante imamo več dni dopusta danega od delodajalca, kakor od metadonske ambulante. Kakor, da ne bi vedeli, da je umik od Ljubljane vsekakor dobrodošel. Zdi se, kot bi se izživljali, ker se lahko. Tako ali tako jim nihče nič ne more.

Res ne razumem, zakaj toliko trde roke, toliko ne-sočutja? Kot bi nam ne hoteli pomagati prepluti to življenje karseda umirjeno in znosno. Za nekatere je zlomljena kost nepredstavljiva, za nekoga drugega je bolečina, ki jo čuti nekje tam, kjer naj bi bila duša. V prsih nas boli in naše zdravilo nam pomaga spopasti se s to bolečino  v prsih. Vsak človek ima svojo bolečino. Pomagajmo si. Zakaj bi delali vse, da človeku otežimo življenje. Ne razumem, res ne razumem, zakaj se ne bi mogli dobro razumeti, sodelovati in skupaj iskali rešitve, ki že zdavnaj funkcionirajo in to uspešno v mnogih državah sveta, ne samo v Evropi. Namreč, odvisnost od opojnih drog nima meja, ne pozna ne rase ne religije, si reven ali bogat, neumen kot noč ali povsem bistra persona. Nima veze. Odvisnost je bolezen. Priznana bolezen.

Toliko nesmiselnega trpljenja se dogaja v imenu izvajanja metadonske terapije. Žal mi je, a moram zapisati, da so zgodbe, ki se držijo ljubljanskega detoksa mnogo hujše. Nastal je že pravi mali izraz za odvisnike ali paciente detoksa: Obračajo nas k čevape na ražnju! A vsak čevap vsaj 1500 evrov. Je to res? Je sploh možno, da bi bilo kaj takega res? Čemu? Kdo bi toliko plačeval za zdravljenje enega odvisnika, enega junkija? Vse bolj se mi zdi, da jih je mnogo. Mnogo je ljudi, ki nas imajo radi. Jaz zase vem, da jih ni malo, kajti tudi jaz njih ljubim z vsem srcem.

Potem je tu Zavod za zaposlovanje, ki nas preganja s svojimi posiljenimi forami. Namesto, da bi vsaj tri nadstropja spremenili v študentski dom. Pa še prakso bi imele blizu. Pa pravijo, da je “easy” imeti socialno podporo!

Svet se je zdel topel, zdel se je nežen, ves mehak in varen v objemu moje mame. Svet je z leti postajal vse bolj robat, hladen in zaspan. Niti objem moje mame, ne vrne mi toplote sveta nazaj.

P.S: Pred kratkim sem izgubila prijatelja, v veliki meri so k njegovi prezgodnji smrti botrovali zdravniki, zdravstveni tehniki in povsem neprimeren odnos. Še danes ga vidim sedeti na trati pred blokom, ker so ga “skipali” z reševalnega vozila že v drugo ali tretjo. On pa zaradi bakterije, ki so jo odkrili, a potem zopet pozabili nanjo, ni mogel hoditi. Ob njem so pustili palice za hojo ali “bergle” in to je bilo to. Z nami, odvisniki povsod ravnajo zelo grdo.

Tako rada bi vedela, zakaj. Zakaj tak odpor do nas, odvisnikov, uporabnikov drog? Sploh če je uporaba zmerna, normalna in je človek sposoben živeti popolnoma normalno. Čemu se do takega človeka obnašati nerazumno?

Prepiramo se okoli vsega – zaradi inovativnega nosnega spreja (nazalnega naloksona), ki ga proizvajajo za lažjo intervencijo pri predoziranju, se nikakor ne moremo dogovoriti, kdo ga lahko ima in kdo ne, kako do njega priti, ipd?!? Neverjetno. Nosno pršilo, ki v nekaj sekundah vrne človeka med žive in mi se prepiramo kdo, kdaj, kje, kako.

Partizanka Sandra

---

13.7.2022

NOROST ČLOVEŠTVA

Želela sem se držati teme zdravljenja hepatitisa C in se ne dotikati ničesar drugega, a ne gre. Ta hip niti ni kaj veliko novega za povedati. Povsem na kratko naj povem, da sem imela prejšnji teden prvi pregled po začetku jemanja terapije. Končeval se je osmi teden in sem nestrpno čakala izvide, a jih nisem dočakala. To je bil le kontrolni pregled, da se tudi zdravnica prepriča, če dobro prenašam terapijo in kako se držim. Izvedela sem, da so rezultati vidni šele dobrih štirinajst dni po končani terapiji. Se pravi, da bi lahko izvedela, ali je terapija uspešna čez nekih deset dni, a je moja zdravnica odšla na zasluženi dopust. Veliko ga ima, saj sem naslednjič naročena šele sredi Septembra. Prav težko bom počakala. Res komaj čakam, da izvem če je bila terapija uspešna.

Moram reči, da sem se vmes zdela sama sebi tako smešna. Poznate tista stanja, ko se nekako izmuznete iz telesa, se dvignete in z vrha opazujete vse, kar se dogaja?!? Vidite sebe, kako jemljete neke gromozanske tablete, ker si nekaj zdravite, a nekaj kilometrov stran se v plastenkah vode natovorjene na nekem kamionu, ki stoji parkiran na soncu v to isto vodo topijo karcinogeni elementi teh plastičnih flaš. Ena takih podobnih plastenk stoji tudi na moji mizi. Iz nje pijem “zdrav” Donat. Ko mi pogled uide desno ali levo, vidim skoraj izsušen predel Ljubljanice. Med opazovanjem se sliši glas nekih ljudi, ki se pogovarjajo o svetovnih problemih. In ja, tako smešno se mi zdi, da si zdravim hepatitis C, čakam na protezo že šesto ali sedmo leto in se pritožujem. Če bi upala pobegniti iz telesa še nekoliko dalje, bi videla toliko zla tega našega sveta.

Važno, da si jaz zdravim hepatitis. Uf, zašla sem, zašla. Še vedno vsem toplo priporočam, da se spopadejo s tem virusom, ker vsaj umiranje ne bo tako zoprno, kar se jeter tiče. Ko pride naš čas, seveda. Dobro se je pripraviti na smrt. Vidite, da to vsi počnejo. Nekateri si nizajo nule na bančnih računih, nakar si s temi istimi nulami gradijo bunkerje, kupujejo hrano za nekaj let, mogoče desetletje. Nas mora biti smrti res tako zelo strah?!? Kolikor vemo, se še nihče ni vrnil. Torej, jim najverjetneje ni hudega, vsaj večini. Resno se sprašujem, čemu tolikšna želja po čim daljšem življenju, celo nesmrtnosti?!? Jim je tu res tako lepo, ali jih je tako prekleto strah tistega neznanega po smrti? Ne vem, ne razumem. Meni se že moje življenje nekoliko vleče. Moje telo ni več tako udobno, kakor je bilo v mojih dvajsetih, tridesetih in tudi še v štiridesetih. A srečanje z Abrahamom je moje telo znatno obtežilo z opekami desetletij. Vsekakor bi rada živela vsaj še toliko, da vidim, kako se bo končala nadaljevanka, ki jo trenutno gledam. Zanima me, kako se bo končala ta presneta zadeva z Rusijo. Zanima me, če bodo ljudje mogoče nekoč znali živeti v blagostanju, katerega bi lahko zlahka dosegli. Vse to me zanima, a zdi se mi, da tega zadnjega ne bom nikoli dočakala. Vse ostalo pa niti ni tako zanimivo.

Pravzaprav se mi zdi vse ostalo tako zelo nepomembno. To so le izložbe, ki mi krajšajo čas. Igrice, ki me začenjajo dolgočasiti. To najpomembnejše, kar ne bo nihče od nas nikoli dočakal, pa me jezi in si želim le čimprej od tu. Postajam tečna. Ne morem verjeti, da ob vsem, kar vemo, ob vsem kar smo že videli, ob vsem kar so nekateri vse tisto, kar smo mi gledali v filmih, doživeli in nam o tem pripovedovali, mi vse to ponavljamo. Kot bi bili maloumni. Kolikokrat je bil prebran dnevnik male Ane Franck? Kdo ne ve za zgodbe mnogih podobnih An in Frenkov ali Fatim in Vladimirjev, malih Janezov in Mojc? Pozabljeni so. Na vidnem skriti. Človek si je za boga postavil dolar brez kritja. Še ateista strese ob tem spoznanju. Vatikan se sveti, ves pozlačen s krvjo izkopano rudo. Izvajajo neke čudne rituale za katere so še dandanes pripravljeni preliti še toliko krvi, kolikor je je potrebno, da se lahko sveti dalje. Kaj tega res nihče ne vidi?

Vsepovsod se bijejo vojne. Z vojno proti vojni. Pa kaj res ni jasno, kako neumno je to!?!

Namesto, da bi ves napredek človeštva uporabljali v dobro le tega, mi gradimo tovarne orožja. To je noro!!! Pa tako enostavno rešitev imamo. Tik pred našimi nosovi je. Zaletavamo se vanje, a vse kar se zgodi je, da si kdo zlomi ta nos in to je vse. Vse te tanke moramo predelati v traktorje, avtobuse, položiti železniške proge. Vse pištole v lopate in vile. Vse kar potrebujemo od orožja, je kakšna puška za divjad. Fertik.

Partizanka Sandra

---

30.5.2022

Nadaljevanje…

zdravim Hepatitis C…

prvi del terApije…

…utrujena, zmedena, glavoboli, slabost, šibkost.

Je vse to res posledica terapije ali se pač tako počutim? Kako se vi počutite? Smatram, da dosti bolje. Ne smatram, temveč vem, ker sprašujem svoje prijatelje, znance in sorodnike, kako se počutijo, tako da vem. Ne, moje počutje vsekakor ni v redu in ni nekaj na kar bi se človek lahko navadil ali se s tem sprijaznil. Res je, da sem se tudi pred terapijo počutila precej slabo. Zdravje mi ni ravno najbolje služilo. V veliki meri name vpliva tudi vsesplošna situacija, v kateri bivamo. Ves ta strah, trepet, represija, nezadovoljstvo, sovraštvo… Vse to čutim v drobovju. Vse to me dela mizerno, nesrečno. Ta nesreča v drobovju se začne zlahka odražati tudi na fizični ravni in verjetno se tudi je. Da ne omenjam cepljenja, ki me je prav tako položilo v posteljo in mi spotaknilo srce. Dobro mi ga je spotaknilo. In vem, da je bilo cepivo tisto. Nikar ne omejujte moje lastne resnice. Tako da, stresno naprej. Ali kot bi naši angleško govoreči zemljani rekli: “Shake it, shake it!!!”

Torej, terapijo jemljem trinajsti dan. Tri ogromne tablete moram med obrokom spraviti v telo. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj so tri in zakaj jih moram spiti vse naenkrat?!? Sestre in zdravnice tega ne vedo, ker te terapije same večinoma niso jemale. Pravzaprav gre za to, da spraviš zdravilo v telo v nekem čim krajšem roku, s pomočjo hrane, a da ne bruhneš. Enostavno. Zato gre tako: eno tableto tik pred jedjo, ali že kar s prvo žlico juhe, nato nekje na sredini obroka drugo in po obroku še zadnjo. Na ta način gre, brez slabosti. To govorim, ker sem poskusila spiti vse tri naenkrat in sem jih komaj zadržala v želodcu. Ne bom več ponovila napake.

Dva dni nazaj me je presenetil klic iz infekcijske klinike. Klicala me je dr. Prahova, da bi me povprašala po počutju in me opomnila na nadaljevanje terapije. Zelo lepo od nje. Neverjetno! Tega današnji zdravniki skorajda ne počnejo več. Sprašujete, česa ne počnejo? Ne skrbijo tako sočutno za svoje paciente. Kajne? Takšno mnenje prevladuje. Škoda. Ni dobro, da imamo tako slabo mnenje o našem zdravstvu in vseh tistih posameznikih, ki ta sistem tvorijo. Vendar za to mnenje so si krivi sami. V to zadnjo zapisano trditev nisem povsem prepričana, kajti mnenje človeka je tako zelo spremenljivo in pogojevano, tako kot vreme. Danes so grdi zdravniki in politiki, jutri bodo grdi igralci in barabe. Svet je čuden teater. Kakorkoli, klic zdravnice me je prijetno presenetil in me navdal z občutkom upanja za našo humanost.

Komaj čakam, da končam s terapijo in vidim, če se bo moje počutje popravilo. Sprašujem se, ali bom lahko kaj počela, se zaposlila, na primer!?! To je namreč tisti prvotni vzgib za odločitev. Želim se počutiti kar se da dobro. Vem, da se ne bom več nikoli počutila tako kot sem se pred desetimi leti, a če bi si lahko povrnila stanje duha in telesa vsaj v neko normalo, bi bila presrečna. Biti upehan po petih stopnicah, ni prijetno, ne normalno. Četudi sem vstopila v svoja petdeseta leta. Bilo bi lepo tudi pridobiti kakšno kilo ali tri. Bilo bi lepo iti na sprehod iz čistega veselja. Bilo bi lepo skočiti pod tuš in ne odvleči svoje telo na nujno higieno. Vse to bi bilo lepo. Lepo bi bilo tudi imeti neke statistične podatke o splošnem počutju prebivalcev našega planeta. Resno. Zanima me, če smo tisti, ki se ne počutimo najbolje ali vsaj dobro, v manjšini ali v večini? Kolikor vidim je ogromno prebivalstva nezadovoljnega, a zakaj?

Nekateri pravijo, da smo zašli. Zašli s poti. S katere poti? Verovati ali ne? Kateri bog je pametnejši, lepši, boljši, primernejši? Zakaj se toliko bitk bije okoli tega vprašanja? Kaj res ne moremo sprejeti, da nekdo vidi boga povsem drugače, kakor ga vidim jaz? Zakaj se vrtimo v krogu in ponavljamo ene in iste napake? Meni se zdi vse skupaj že tako smešno, a kaj, ko ne vidim, da bi se ljudje smejali z mano. Ne, ljudje trpijo, se prepirajo in bijejo bitke. Neverjetno! Jaz se pa v vsem tem neprijetnem kaosu sprašujem, če je to zadnji tekst, ki ga pišem, ker nam preti pomanjkanje. Je bil to zadnji topel tuš, zadnja topla zima, in podobne strašno žalostne stvari.

Vam povem koliko stane terapija za zdravljenje virusa hepatitisa C za štiri tedne? Seveda vam povem. Na računu lekarne je bila izpisana številka 12.200 evrov, cca. Ne znam napisati natančne številke, ker sem račun nekje zataknila, a saj dobim še enega. Menda bom morala jemati te tri tablete približno tri mesece. Torej, vsaj še za štiri tedne tablet me čaka. Komaj čakam, da mine!

Zaključujem poročanje o zdravljenju hepatitisa C. Zdi se mi, da sem nekje na sredini. Bom videla, doživela, občutila in poročala.

Na zdravje, dragi moji!

Sandra

---

14.3.2022

NAROBE SVET

Kar naprej se sprašujem stvari, na katere ni moč dobiti enega samega direktnega odgovora. Že vse življenje me je ena sama filozofija. Še znanost postavljam pod vprašaj in se sprašujem, kdo je rekel, da je en meter ravno en meter!?! In niti ni. Nekje drugje ni. In nekje drugje se vozijo po moji narobe strani ceste. Le kako naj se razumemo!?!

Svoje odraslo življenje delim na tri desetletja in to zadnje je neverjetno. Lahko bi nekdo rekel, da je krivo moje staranje, a ne, to ne drži. Dandanes so tudi mladi zmedeni in izgubljeni. Delijo se na tistih procent “srečnih”, rojenih s srebrno žlico v ustih, in na preostale, ki se mučijo.

Zdi se, da vsi pojmi izgubljajo svoj pravi pomen. Država. Vojska. Policija. Dobrodelnost. Sočutje. Vse je izgubilo svoj pravi pomen. Naučiti se bomo morali znova kaj sploh pomenijo določene besede. Povsem znova. A vem, da se bodo čez petdeset let pomeni ponovno porazgubili.

Ni mi jasno, kako smo lahko iz tega našega planeta naredili tako grdo domovanje za večino duš. Ničesar se nismo naučili. Pozabili smo vrednote in se prepustili egoizmu in ostalim iz-mom, ki nas odtujujejo. Vse več nas je, a vse bolj smo osamljeni.

Sandra z bolniške

---

18.10.2021

PREK ZDRAVLJENJA HEPC DO CEPLJENJA

Naj zapišem to epsko pot. Zakaj je epska? Zato, ker je trajala  dolgo časa in še traja. In zato, ker je zame pomembna in če je kaj pomembno, pa četudi samo meni, je epsko. Torej, pred dobrimi petindvajsetimi leti mi je bilo rečeno, da sem pozitivna na virus Hepatitisa C. Velik šok. Virusa nisem najbolje poznala. Vedela sem, da obstaja, da cilja jetra in jih uniči. Vedela sem tudi, da so ga zdravniki imenovali hepatitis – ne A ne B, preden smo ga začeli klicati kar đankijevski hepatitis. Đankijevski zato, ker ga je konec devetdesetih let imelo skoraj 90% vseh odvisnikov, vsaj v Sloveniji. Grd podatek, a obenem smo lahko veseli, da se med nami ni razširil virus HIV-a, kakor se je zgodilo v Srbiji in drugje po svetu. Še pred nekaj leti je bilo zdravljenje tega virusa precej neprijetno in podobno kemoterapiji. Z napredkom v zdravstvu smo dobili zdravljenje, ki ni več tako invazivno, a obenem zelo uspešno. In odločila sem se za zdravljenje. Ob sprejemanju odločitve, zdraviti ali ne zdraviti hepatitis C, sem sprejemala tudi drugo odločitev, cepiti se ali ne. Govorim o cepljenju proti virusu SARS-a Covid19. Za odločitev zdravljenja Hepatitisa C sem potrebovala kar nekaj časa, pa mi ni direktno ogrožal življenja, niti me ni položil v posteljo. Odločila sem se za zdravljenje in trenutno čakam na terapijo. Nekje se je zataknilo, a o tem več kdaj drugič. Tu bi rada spregovorila o pandemiji, ki je objela naš lepi svet.

Vse do danes, sem se uspešno izogibala Covidu. Upam, da bo tako tudi v bodoče. Sploh zdaj, ko sem končno prinesla odločitev in se odšla cepiti. V cepitev nisem bila ravno prisiljena, a mnogo drugih opcij za normalno življenje v današnji družbi mi niti ni ostalo. Kot večina otrok, rojenih v bivši Jugoslaviji in tudi v novonastali Sloveniji, sem bila kot otrok cepljena proti mnogim otroškim boleznim, kakor proti tistim boleznim, ki smo jih kot človeštvo skoraj premagali. In premagali smo jih ravno s cepivi. In če so me moji starši brez pomisleka odpeljali na cepljenje, zakaj sem potem tako težko nastavila svojo levo ramo temu cepivu? Vem zakaj. Zato, ker sem morala o vsem tem sama razmisliti. Svojim staršem zaupam, da bodo vedno stremeli k temu, da bodo storili vse za moje dobro. Tokrat sem se morala sama odločiti, ali je to dobro zame. Toliko vprašanj brez odgovorov se mi je podilo po glavi, da sem bila že povsem izčrpana in nadvse zmedena. Bolj ko sem brskala in iskala pravo odločitev, bolj sem se spraševala, zakaj me je cepiva tako strah!?! Zakaj ne zaupam zdravnikom? In zakaj brez pomisleka pokličem mehanika s srednjo šolo, ko imam težave z avtomobilom ali kolesom?!? Vem, da sporno primerjam sveto telo iz krvi in mesa s plehom na kolesih, a je prispodoba na mestu in je učinkovita. Do odločitve o cepljenju sem prišla tako, kakor sem prišla na cepljenje, z muko in mnogo truda. Morala sem premagati strah pred neznanim in zaupati svojim soprebivalcem sveta, ki so se odločili postati zdravniki in znanstveniki. Zaupala sem svojemu splošnemu zdravniku, ki mi je rekel naj se grem vsekakor cepit. Predlagal mi je tudi cepivo, s katerim naj se cepim. In sem odšla cepivu nasproti. Po stopnicah ZD Lj-Center, vsa premočena in tresočih rok sem se spustila v klet. Tam me je pričakala velika skupina zdravstvenih delavcev z vzklikom: “Imamo eno!” Skoraj bi pobegnila. A nisem. Bom ta korak kdaj obžalovala, ne vem. Vem pa, kako sem se počutila po cepljenju. Po petnajstih minutah sem ob otrplem jeziku občutila eno veliko olajšanje. Moji možgani so se začeli umirjati. Nehala sem se spotikati ob vse te informacije, s katerimi smo že drugo leto vsako uro bombardirani z vseh strani. Če nas ne bombardirajo, se sami tolčemo po glavi in sprašujemo, kaj je prav in kaj ne. Ni mi všeč dejstvo, da sem bila v cepljenje skoraj prisiljena in vendar vesela, da sem prehodila in premlela to pot. Kot sem že omenila, se lahko v veliki meri zahvalim svojemu zaupanju, ki ga imam do mojega splošnega zdravnika. Njegovo mnenje mi je pomagalo, da sem postavila piko na to povest mojega življenja. Biti necepljen je bilo skrajno naporno. Medtem, ko se jaz odločam, ali se bom cepila ali ne in se mi zdi to skrajno pomembno, se nekje na Mediteranu za svoje golo življenje borijo begunci, ki se izogibajo grškim metkom in hrvaškim batinam. Jaz pa stokam zaradi cepljenja. Ko se zdaj oziram nazaj na mesece tehtanja, tuhtanja in razcepljenosti, se počutim tako nelagodno, skoraj osramočeno. Nagibam se k eni od teoriji zarot, da je bila celotna pandemija postavljena na oder sveta, da bi tisti en procent velikih in bogatih prikrila resne težave našega sobivanja in to je borba za golo preživetje. Vse več je revnih, lačnih in tistih mrtvih brez pomoči virusa.

Ne smemo pozabiti, da nismo vsak otok zase. Pišejo se nove zgodovine, rišejo se novi zemljevidi in vse to bi bilo potrebno sprejeti z vso človečnostjo, ki jo premoremo.

Do naslednjega velikega poka!

Partizanka Sandra

---

13.7.2021

PANDEMIJA

Že dolgo se nisem sedla za računalnik in začela pisati karkoli že. Vrnila sem se v čase, ko sem vse zapisovala na papir. Svinčnik, kuli ali celo nalivnik v roke in gremo. To sem počela tudi takrat, ko mi je računalnik postal že dober prijatelj, a nikakor ne tako zelo, da bi zmogla svoje misli sestavljati v razumljive stavke preko tipkovnice. Ni in ni mi šlo. Težko sem opustila to intimno navezanost na prazen papir pred menoj, na lepe zvezke, beležke in trdno vezene notese. In ko pravim, da sem potrebovala veliko časa, da sem nehala prepisovati svoje tekste iz svojih dnevnikov, s tem mislim res dolgo časa. Potrebna so bila leta, da sem se odrekla zapisovanju na papir. Sčasoma mi je računalnik postal domač, celo všečen. Uspevalo mi je zapisati svoje misli direktno v računalnik, brez posrednika – papirja. In ko sem končno izgubila občutek, da računalnik moj tekst pogoltne in razvrednoti, ga naredi brezosebnega, se je ta občutek vrnil. In vrnila sem se nazaj v čase kulijev in intimnega zapisovanja.

Zakaj, vprašate? Zato, ker se mi ne mudi več deliti svojih misli z vami. Zdi se mi, da je tisto, kar napišem neprimerno, celo nevarno. Ne pretiravam, ko vam pravim, da se počutim kot bi živela v neki svetovni diktaturi. Enostavno, ne počutim se svobodne. Vem tudi, da nisem edina, ki se tako počuti. Vem, da je mnogo novinarjev, ki bi radi zapisali svojo resnico, a je zaradi golega preživetja ne smejo.

Do kod seže meja, ko si rečeš, da ne moreš več? Ne gre. Kot svoboden človek nisem sposobna zapisati niti enega lažnivega stavka več. Kdaj si to rečemo, tisti ki nam je pisanje pisano na kožo? Tisti, ki čutimo potrebo, da svoja razmišljanja, mnenja in ideje delimo s soljudmi, v upanju da bo svet lepši. V želji, da življenju najdemo pomen. Vsi, ki nam je svoboda sveta. Ravno toliko, kot življenje samo.

Življenje in svoboda bi morala hoditi z roko v roki, a kaj, ko se vedno najde nekdo, ki smatra, da je njegovo življenje bolj pomembno, več vredno. In ravno taki znajo biti najbolj glasni in ravno takih se tisti bolj tihi najbolj bojijo. In potem si izmišljujemo sisteme, takšne in drugačne. V sisteme vstavljamo polno nekih zakonov. Vse polno nekih členov in podčlenov. Vse naokoli postavljamo neke navidezne pregrade, ki jih s tem ali onim papirjem smemo prečkati, brez papirja izdanega po nekem zakonu in tretjem členu pa ne.

Pandemija me spominja na železno zaveso. Na težko nevidno zaveso. Zdi se, kot da vse vemo, vse vidimo in vendar ne vemo prav nič. Nekaj spretnih čarovnikov je za nas pripravilo predstavo, tako neverjetno, da z odprtimi usti gledamo in se čudimo. Od šoka ali navdušenja nad njihovimi spretnimi točkami stojimo osupli, vsak na svoj način. Vemo, da ne smemo zakašljati, kihniti, se družno nasmejati, kajti predstava zahteva tišino in mir. A jaz si nisem želela na ogled čarovnikove predstave. Nikoli nisem kupila vstopnice za gledališče ali dvorano, kjer bom verjela, da je iz praznega klobuka pokukal zajec.

Partizanka Sandra

---

3.3.2021

DEMOKRACIJA, LAHKO NOČ

Svet je poln zla. Svet je poln trpljenja, hinavščine, pohlepa. Kakšna dobrota in ljubezen?!? Kje so srečni ljudje? Kje so ljubeče družine? Najbolj pa me zanima, kako preživeti v takšnem svetu, ko ti sam nisi tak?

Tolikokrat sem se že razdajala, tolikokrat pomagala, a vedno sledi en velik nafuk. Veliko bolje pridejo skozi tisti, ki jim je malo mar. Tisti, ki se brez najmanjšega občutka sočutja, v najdražjih čevljih sprehodijo mimo brezdomca. In zdi se, da je takšnih ljudi vse več. Drugače ne preživiš.

V zadnjih mesecih se je v mojem domu znašlo kar nekaj mladih ljudi, ki niso imeli kam. Nekateri so bili ravnokar izpuščeni iz zapora, drugi se na cesti niso več znašli. Sama sem po vrnitvi v to mojo majhno najeto sobico nemudoma zbolela. Pljučnica. Bum. A pot do zdravnika je bila težavna. Brez antibiotikov in pregleda pri zdravniku, čeprav imam vso pravico do tega, je bilo mojo pljučnico precej težko ukrotiti. Na srečo sem bila založena s čaji, ki jih pripravlja moja teta. Še danes nisem povsem zdrava. Pljučnica ni hec. A ob Koroni je vse ostalo nepomembno. In to ni prav. Vse, kar se danes dogaja, ni prav. Ne upamo si jasno povedati svojega mnenja. Z ukrepi smo porinjeni še bolj v stran. Kar naenkrat so mnogi teksti, mnoge izjave, mnoga mnenja cenzurirana, prepovedana. Kot bi se vračali nekam daleč v preteklost. Še malo pa bo Goli otok ponovno odprt.

Počutim se tako nemočno. Ravno zaradi te nemoči sem se šla pomoči tistim, ki jo potrebujejo. A kaj, ko je ta prekleti denar vedno največji problem. Včasih ni bilo denarja, da bi kupili wc papir. Kaj mi je bilo storiti v tistem času. Vreči ven, na mrzlo, tistega ki je pri meni našel zatočišče?!? Ne, nisem mogla. Vsekakor ni prav, da me je ta ista oseba pustila na cedilu in pobegnila brez zahvale. Vendar tudi to razumem. Od kod pa naj bi črpal denar? Pravzaprav je bilo mogoče najbolj fer, da se je oseba premaknila nekam drugam. Oseb v takšnih okoliščinah je dandanes veliko. In za vse njih me boli srce.

Partizanka Sandra

---

25.1.2021

Dragi moji,

ne poznam se več. Prav zares! Ta nesramni virus je vsepovsod. Veter ga nosi naokoli in počne, kar se mu zljubi. Tako kot vsem vam, se je tudi moje življenje povsem spremenilo. Ne morem reči, da se je spremenilo na slabše, a niti ne na bolje. Le spremenilo se je. A kot sem vedno govorila, da če bi se znašla sredi vihranja neke vojne, bi bila verjetno med tistimi, ki pomagajo ranjenim, čeprav nisem medicinska sestra, niti si nisem nikoli želela to biti, a bi v hipu priskočila na pomoč, ko bi bilo to potrebno. Ravno to počnem zdaj.

Glede na to, da precej mojih bližnjih sorodnikov dela v zdravstvu, smo vsi le čakali, kdaj in kdo bo prvi pozitiven na virus in kako hudo bo. In se je. Prvi je bil najmlajši zaposleni v zdravstvu. Vsi smo s skupnimi močmi naredili trdnjavo okoli naših staršev, saj oba spadata v najbolj ranljivo skupino – ostarela s pridruženimi kroničnimi boleznimi.

Moram priznati, da sploh ne vem, kako naj vam opišem to čudno obdobje, v katerem smo se znašli. Ves čas trepetamo in tudi tisti, ki ne verjamemo v boga, molimo, da ne bi bil kdo od nas deležen prevelikega trpljenja. A obenem se zavedamo, da smo lahko neskončno hvaležni za vsak dan, uro, trenutek, ki ga imamo. Ob vsej tej nesreči, ki jo gledamo po našem tako lepem svetu, je že samo dejstvo, da v vsem tem nismo sami, da smo družina, ki si pomaga neizmerno topel občutek. Vsi smo postali bolj čutni, bolj ljubeči. Ko bi le vsi ljudje pozabili na pohlep, zavidanje in doumeli, da je le dobrota in ljubezen tista, ki ti pomaga živeti bolje.

Virus nam je približal smrtnost vseh nas. O smrtnosti pa tako neradi govorimo.

Sandra iz ozadja

---

9.10.2020

Zavod za Zaposlovanje me je poslal na razgovor za delo čistilke v podjetju Modri Val. Svoji svetovalki sem poslala poročilo, ki ga delim tudi z vami:

Spoštovana Katja Plazar,

odzvala sem se na vašo napotnico in odšla na razgovor za zaposlitev v podjetje, kjer so iskali čistilke.

Moram vam povedati, da sem povsem šokirana nad dogajanjem in pogoji zaposlitve. Naj vam na kratko opišem razgovor in zahteve delodajalca.

Ob 10h smo prišli štirje na razgovor. V roke so nam dali vprašalnik z osnovnimi vprašanji. Nato so sledili individualni razgovori. Gospodična, ki se ni predstavila, nam je prijazno razložila, kaj se od zaposlenega pričakuje. In pričakuje se mnogo več, kakor je z zakonom dovoljeno. Vem, da po zakonu obvelja, karkoli že podpišeš, in vendar se mi zdijo njihova pričakovanja skoraj neverjetna. Še posebej zato, ker to podjetje sodeluje z vami, z Zavodom za zaposlovanje, kjer bi morali poskrbeti tudi za pravice zaposlenih in ne samo tistih, ki zaposlene iščejo.

Podjetje ponuja dvo ali kar tro-izmenično delo, saj so dnevi, ko je potrebno priti na delo, in dopoldne in popoldne za štiri ure. Dopoldne se dela od 6h do 14h. Popoldne se dela od 14h do 22:30. V štirinajstih dnevih imaš prosto eno nedeljo, tisto drugo, delovno, delaš ves dan. Pogodbo o zaposlitvi podpisujejo za en mesec, vsak mesec znova. Plača je sestavljena iz 433 evrov, ki ga daje podjetje, preostanek do minimalne plače poplača Zavod za Zaposlovanje.

Že vse zgoraj navedeno mi je zaprlo sapo. Ob vsem tem mora delavec delati z velikimi stroji in nevarnimi čistili. Pod takšnimi pogoji grem raje kot prostovoljka čistiti bolnišnice ali opraviti hitri tečaj za negovalko in pomagati bolnim do zdravja ali kar se da neboleče, spokojne in dostojne smrti, kakor da pomagam direktorici podjetja do hitrega BMW-ja. Ne morem verjeti, da brezposelne pošiljate na takšna delovna mesta, namesto da bi tja poslali dobrega inšpektorja?!? Povsem razumem, da smo v težki situaciji, a to presega vse meje dobrega okusa in poštenja do sočloveka. Zavod za Zaposlovanje bi nas moral sčititi pred takšnimi pogoji dela in se boriti za dostojanstvo vsakega zaposlenca.

Ponujene službe nisem zavrnila. Predlagala sem enomesečno poskusno dobo, da se prepričam, če sem vse prav slišala, razumela in doumela.

V upanju, da mi boste pomagali razumeti v kaj se spuščam, vas lepo pozdravljam in nestrpno čakam vaš vpogled in razlago situacije, v kateri sem se znašla!

Sandra Šavija

---

8.10.2020

KAJ POČETI V ČASU PREKLICANE PANDEMIJE

Čas, ko se vsi zavedamo, da je epidemija v polnem razmahu, je po državah sveta pandemija že preklicana. In temu primerno se obnašajo državni organi, četudi je nemogoče priti do njih, se njihovi ukrepi izvajajo z nevidnimi nitmi, ki jih vlečejo.

Sama počnem vse, kar se da. Pomagam, kjer le lahko. Pišem vloge za zaposlitev čistilke, čeprav sem skoraj diplomirala in imam izkušenj za pet fakultet. A vseeno jih pišem, ker državni organi terjajo svoje.

Ni mi jasno, da v takšnih časih ne uvidimo in ne spregledamo, kaj je tisto, kar je res pomembno. Sodelovanje, iskrenost, sočutje in sopomoč, to je edino, kar nam bo osmislilo vse te nesmisle naših življenj. A ne, ne in ne. Še v tako majhni skupnosti, kjer bi lahko delovali fenomenalno, se najde eno samo nerazumevanje in zatiranje. Tisti na višjih položajih se brez slabe vesti poigravajo z življenji tistih, ki s jim podrejeni. Je res možno, da jih takšno stanje dela srečne in zadovoljne?!? Govorim tudi o stanju v metadonski ambulanti. Tam se zaposleni zdravniki in tehniki  obnašajo nadvse neprimerno. Vse več je pacientov, ki morajo priti na terapijo vsak dan, čeprav so številke Covida-19 iz dneva v dan višje. Dvajset let mlajši jemljejo urin starostnikom in jim na podlagi tega odrejajo potek življenja. Bog pomagaj!!! Kolikokrat bo potrebno reči, da je metadonska ambulanta namenjena vzdrževanju odvisnosti in ne apriori popolni abstinenci. Kolikokrat bo potrebno še izreči, zapisati, da je odvisnost kronična bolezen. Kronična! Bolezen, ki je obvladljiva in se z njo da živeti povsem spodobno. Potrebna je le pomoč stroke in okolice. Žal se vse bolj zdi, da gre bolj za lov na “čarovnike” in “barabe”, lov na “lenuhe” in “nepridiprave, “ničvredneže”. Z neprimernim odnosom in napačnimi “strokovnimi prijemi” se kronični odvisnik–bolnik kaj kmalu pokaže v slabi luči, izgubi službo, onemogoči se mu stik z otroci in prav nikjer ne najde prijazne besede, ki jo vsi prekleto potrebujemo. Vse to je tako zelo narobe in povsem brez nadzora. Nikomur se ne moremo potožiti, nikomur izpovedati svoje stiske, vse to velikokrat vodi v samomor, samomor kot edina rešitev iz stiske. To stisko bi morali zdravniki in ostali zdravstveni delavci v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog prepoznati in jo pomagati omiliti. Dogaja pa se ravno nasprotno. Namesto prijazne besede prejmeš le še večji občutek krivde, še večjo ožigosanost in dno brez dna.

Življenje je čudo, zagotovo, a ne bi smelo biti eno samo trpljenje. To je vse kar želim sporočiti.

Sledi nadaljevanje.

Partizanka Sandra

---

22.9.2020

VZAJEMNA POMOČ

Potrebovala sem pol ure, da sem zagnala računalnik. Dolgo me ni bilo doma. V svojem najetem stanovanjcu, namreč v odsotnosti, sem uvidela, kako zelo mi je pri srcu, to je moje toplo malo zavetišče, pa če je še tako majhno, polno in pisano. In četudi moram pol ure prižigati računalnik. Stare kosti ima, kaj naj. Ni me bilo vse odkar je naša vlada razglasila konec pandemije. Vse od takrat sem preživela marsikaj in bila marsikje. Najprej čudovit dopust v Piranu. Vedno sem si želela dopustovati tam in ne samo hoditi na enodnevne obiske ali kopanja. Piran je čudovito mesto. Naravnost čarobno. Devet čudovitih dni, polne sonca, ekstra apartmaja in ulica prijetnih ljudi.

Po vrnitvi iz Pirana je moj sedemdeset let star ata odšel na Golnik, v bolnico. Datum je imel še iz časov pred pandemijo. In je šel. Čas, ko očeta ne bo, bom preživela mamo, ki prav tako ni več rožnato mlada, a še vedno precej polna energije in trme. Neverjetna vztrajnost! Takšna je moja mati. Mami je prišla prav, kakršnakoli pomoč že. Še vedno dela, zato ji ne priznavajo celotnega penziona in se matra kot zmešana. Zagnala se je v stanovanje, med vse tiste fascikle in papirje, s krpo v rokah, jaz pa za njo. V tem času sem ponovno srečala mnogo mojih sosedov in prijateljev, znancev iz preteklosti, nekatere še celo iz rosne mladosti, tam peti, šesti OŠ. Prijetna in na trenutke travmatična srečanja. Čas vsemu menja obliko in stanje. Vsemu.

Tako kot sem jaz priskočila mami na pomoč, tako k moji mami hodijo naši še bolj ostareli sosedje. Tudi tisti, s katerimi nismo bili vedno v najboljših odnosih. Tisti, ki so nas ozmerjali s čefurji, kadar smo praznovali rojstne dneve ali druge praznike. Ti ljudje zdaj pri mojih starših prosijo za pomoč. Moja mati, ki je bila in še vedno je, presneto mehkega srca, seveda vsem tudi pomaga. Brez zamer in očitkov. Ljudje v naši stolpnici se starajo. Starajo in umirajo. Mnogo je takih, katere nihče ne obišče, čeprav imajo po Sloveniji raztrosene svoje lepo vzgojene otroke. A lepo vzgojeni otroci ne prihajajo. Težko mi je bilo vse to poslušati in gledati obnemogle ljudi, kako se trudijo preživeti še en dan, še en dostojanstven dan. In z veseljem pomagam, da jim olajšam bivanje mogoče njih zadnjega dne.

Delna selitev k mami je bila zanimiva, polna vzponov in padcev. A sem ji pomagala pri naporni generalki stanovanja. Shujšala sem lepih pet kil in vse mi je šlo v mišice. Končno sem se premaknila in ostala v gibanju. Da se to gibanje ne bi prekinilo, sem se ponudila mojemu starejšemu sosedu in sotrpinu metadonskega centra, da mu pomagam očistiti in pospraviti stanovanje po pleskanju. Že da se je odločil za pleskanje, me je presenetilo. A ni se odločil sam, kje pa. To je bilo darilo njegovega brata. Pleskanje? Vem, da je njegov brat to storil z dobrimi nameni, a moj sosed se res precej težko premika,saj ima v levi nogi celo železnico že vse od svojih tridesetih let. In moje gibanje se je nadaljevalo.

Moje gibanje se mora nadaljevati!

Partizanka Sandra

---

13.8.2020

OMAMA

14.4.2018

KDO ME LAHKO PREPRIČA NAJ NE NAREDIM SAMOMORA?

Sem na točki življenja, kjer se mi vse sesuva in vseeno mi je, vseeno mi je za vse. Življenje je tako polno bolečin in “štal”, da ne vidim izhoda. Trudila sem se živeti iz dneva v dan pa mi to nekako ne gre oz. mi gre zelo težko.

Rada imam svojo mater. Rada imama svojega očeta. Rada imam Andreja – najboljšega prijatelja, rada imam ljudi, a meni zmanjkuje energije in volje. Meša se mi. Trga se mi.

In ne, nič ni bolj močno kot bolečina, ki seka moje telo.

Rada bi izginila. Dober igralec sem. Za oskarja!!!

Pa toliko tega je moj prijatelj napisal o samomorih. Skupaj sva iskala podatke, se spraševala, kaj človeka pripravi do tega dejanja. Zdaj razumem. Veliko bolje. Na srečo ali nesrečo pa še vedno ne dovolj.

Partizanka Sandra

---

11.3.2018

Včasih se mi zdi, da ne bom zdržala niti trenutka več. Teža na plečih me vleče navzdol. Železni obroč okoli glave se zateguje bolj in bolj. V želodcu težka kepa bolečin. Samo solze tečejo s tako lahkoto. Vsak dan se sesujem vsaj enkrat. In to je dober dan. Ne vem več, kaj me sploh še drži pokonci?!?

Objokujem. Pogrešam. Obžalujem. Postajam slepa, gluha in nepismena. Pravijo, da je to normalno. Proces žalovanja, pač. Celo pisati ne upam več. Bojim se biti iskrena. V čem je potem smisel, da sploh pišem?!? Pisanje je bilo eno mojih pomembnejših zatočišč. Zdaj vsak stavek tehtam. Bom s to ali ono besedo koga prizadela? Bom povedala preveč? Bo zaradi moje resnice nekdo trpel? Kakor, da že sama dejstva mojega življenja niso dovolj za trpljenje mojih najbližjih.

Nekoč davno, v podobnem obdobju trpljenja, sem zapisala: “Moje srce hladno orožje postaja…” Zdaj lahko mirno zapišem: “Moje srce je hladno orožje postalo.”

Partizanka Sandra

---

13.2.2018

Kako postati srečen? Zakaj se človek ne bi kar obesil!?! Ko te tako stisne v grlu, da postajaš balon čustev v drobnem bolanem telescu. Tako kot Tomaž (ok, Tomaž je bil velik fant, a saj je moral biti,  glede na to, koliko sta mu njegova pamet in telo povzročala bolečine, ki jih je moral prenašati). Njegov balon bolečin, trpljenja,… je bil nekoliko večji od mojega – marsikaj je moral prenašati.  Bil je bolan. Potem si je, pričakovano, pridelal še vrsto novih bolezni in, posledično, bolečin telesa, ki jih je težko prenašati. Tomažu je uspevalo, dokler je zmogel. In potem je umrl. Uspevalo je tudi Petru. Uspevalo mu je, dokler ni naredil SAMOMORA. Moj najbližji človek na tem svetu me je pustil popolnoma na cedilu.

Z VSEH STRANI KANONADA na moje življenje. Kako se ne zlomiti? Mi kdo zna odgovoriti? Mi kdo zna pomagati? Ali nam je že dolgo vseeno in zato nam ni več mar? Ni nam več mar drug za drugega? Menim, da so bili ljudje še v vojni bolj solidarni. Je življenje vojna? In je samomor orožje?

Partizanka Sandra v živem pesku življenja

---

30.1.2018

Sem že pozabila, kaj sem hotela povedati… Pa tako pomembno je bilo, da sem imela voljo vpisati dva pomembna naslova, kamor pošiljam ta tekst… Da dam nekaj od sebe, četudi še sama ne vem od kod…

In spomnila sem se, kaj je bilo tako pomembnega zapisati. To, da v teh zadnjih dnevih, skoraj tri mesece po tvoji smrti, veliko bolj čutim tvojo prisotnost, katere prej sploh nisem. Čutila sem le Tomaževo. Zaznavala le njegova sporočila. Zdaj je povsem drugače. In ponavljam, tako pomembno mi je bilo to napisati, da bom verjetno zamudila na Metelkovo. Ostala bom brez nujno potrebnega zdravila, umetnega odlitka legalnega heroina in bo huda, če zamudim, a to je tako pomembno in ne bi rada spet pozabila, kaj sem hotela pisati.

Danes, na primer, si mi pokazal, kako pravilna mnenja si imel o določenih ljudeh, ki so se vrteli okoli naju. Prav si imel. Prekleto prav. In tako rada bi se pogovarjala s teboj o tem, saj se ne morem z nikomer. Niti z Andrejem ne. Sploh danes. Najraje bi ga poslala nekam. In sem ga. Da ne omenjam Milka. Milko res ni prijeten človek. Nehvaležen je. Samo njega je treba vedno razumeti, mu ugajati. Kako bom šla jaz skozi ta ali oni dogodek, ga ne zanima. To si mi govoril o Milku, ko si bil živ, in sem te imela za nesramnega, zoprnega ljudomrzneža. Pa nisi bil. Tak je bil danes Andrej. Nesramen, zoprn, … Ravnokar. Me že kliče. Doumel je, da je bil zoprn, nestrpen, neprijazen. Ve pa tudi, da ravno pešačim po tem dežju na Metelkovo, da se težko oglasim na mobitel in da si niti želim ne. Sita sem ga. Zdaj razumem, kaj si mi govoril. Vem, spominjam se, da sem se kdaj pa kdaj strinjala s tabo in ti dala za prav, a večinoma ne.

Raje sama s tabo v mislih, kakor obdana s težkimi, zoprnimi in neuvidevnimi ljudmi, ki naj bi bili moji prijatelji.

Peter, slišiš kako grmi? Se jeziš name? Z vso pravico. A tudi jaz sem jezna nate, tako zelo jezna!!!

Kako si lahko kar tako odšel??? Si, ob vsej tej ljubezni do mene, sploh pomislil name, ko si se odločil, da se boš nafilal tablet, heroina, celo alkohola, in odšel v neke druge sfere? Še ko sva vandrala po istem planetu, si bil zadnja leta tako zelo odsoten in daleč stran. Si res mislil, da bom kar vztrajala na -15 stopinj Celzija in zmrzovala ob tebi? Ja, si. Vem, da si. Prepričan si bil, da imaš mene in vso mojo ljubezen v žepu za vekomaj. In lahko bi jo imel. Tako malo bi potreboval in bila bi spet vsa tvoja. A si se odločil drugače. Kje je zdaj ta ljubezen? Kam je šla? Kam si odšel? Raje si odšel, kot da bi se odrekel laganju in prebolel mojo ljubezen do Tomaža. Menim celo, da bi ti šlo to drugo lažje od rok. Vedel si tudi, da bi te vedno razumela. Na koncu z živci, a bi se trudila.

Ko se oziram nazaj v preteklost in iščem smisel ter s tem neko potko za naprej, se srečujem s tolikimi dogodki, besedami, stavki, sanjami, smehom, potnimi dlanmi, spregledanimi semaforji, podplati odtisnjenimi na steno, razbitih glav, sramotnih pogledov, vej bombaža, … Vse dobiva nov pomen in mozaik življenja se ne neha spreminjati. Vsak dan nov pogled v tako-zagotovo-resnično-resnico. Rušijo se še tako trdno postavljeni zidaki. Tomaž je umrl natanko tako kot si rekel. Vsak dan se spomnim ene od tvojih temačnih izjav: “Odločila si se za človeka, ki bo čez dve leti umrl zaradi raka ali ciroze jeter.” Natanko tako se je zgodilo. A srce ne izbira po kriterijih. Vsaj moje ne. Vem tudi, da si to vedel in da te je zato tako zelo bolela moja ljubezen do Tomaža. A vendar, no. Odmaknil si se nekam, kamor ne sežem. Pa tako stegujem roke. Stegujem jih v prazno. Toliko tega bi ti imela povedati. In govorim. A glas se izgublja v gluho realnost. A govorila bom dalje, stegovala roke in dihala še globlje. Zase, zate Peter in za Tomaža.

Učim se tekočega dihanja na novo. Pomagaj mi, srce moje.

Partizanska bolničarka Sandra

---

30.11.2017

LJUDJE V PRAVLJICAH

Realnost postane humor, dober humor in realnost je, da vsi iščemo odgovor na vprašanje, zakaj se rodimo in zakaj umremo. A tega odgovora ni in ni. Najdemo odgovore v mnogoterih religijah, drugih verovanjih, ateizmu, …

A tistega pravega odgovora ni.

Zakaj se sploh rodimo, je vprašanje, ki mene muči. Kam odhajajo vsi, ko jim srce neha biti?

Misli, ki mi letijo skozi glavo, medtem ko hodim, diham, opravljam nujne vsakodnevne opravke, verjetno niso nič nenavadnega, a mene ugonabljajo. Eden od znancev mi je rekel:”Hej, to je že depresija.” Nič novega mi ni povedal. Res je. Depresija. Sama ji pravim ŽALOST, ki te prevzame do zadnjega atoma duše ali srca.

Je to normalno? Veliko je žalostnih ljudi. A kdaj je čas, da neham žalovati? Pa četudi bi bilo to razjasnjeno v nekem členu zakonika, se ga ne bi mogla držati. Žalost se me je oprijela kot kuga. Ponovno bi prekršila še en člen, še en zakon in postala ilegala ali kriminalec, ker ne bi zmogla nehati žalovati, ne bi mogla iz žalosti prestopiti v stanje veselja in radosti. Ne bi, res ne.

Moje življenje se zdi tako kriminalno. Še v žalovanju.

Dojela sem, da nikoli več ne bom živela v partnerstvu. Da ni moškega, ki bi Tomažu segel do gležnjev, Petru pa do kolen ne. Ni ga.

In vendar nadaljujem s svojim dihanjem in z vsem ostalim, kar je potrebno našemu ustroju človeškega telesa. Kaj pa vmes? Kaj početi v času med dihanjem, hranjenjem, izločanjem, bitko za vsak cent?

Že zdaj, ko vem, da moram iz najete sobe po svoj odmerek nadomestka ali zdravila, da mi ne bi bilo še fizično huje, se mi ta obisk hudo upira. In bilo bi mi tako zelo huje, da bi me lahko odpeljali le še na mrliškem vozičku v mrliški voz, tako kot so Tomaža, Petra, Romana, Tomija, Elvirja, … Ne pravim, da so vse te osebe, ki jih naštevam, umrle zaradi nadomestnih zdravil, ali bolje, dostopa do njih, a so bile v tem krogu, kjer se gibljem že vsaj dva desetletja. Temu ni tako. Vem pa kaj meni povzroča tako močan odpor do prostora, kjer mi odrejajo, kaj bom vnesla v svoje telo. Odnos. Odnos do mene kot pacienta (človeka). Poleg vsega, kar se mi v mojem, žal, trenutnem življenju dogaja, mi odnosi v tej zdravstveni organizaciji povzročajo slabost. Najraje sploh ne bi šla. Vendar me je strah. Strah me je ne oditi tja, kjer mi zdravstvena delavka obrne hrbet in moram počakati, da mi nekdo drug postreže s predpisanim zdravilom, ker sem se ji zamerila. Strah me je. Najraje bi kar nekje obstala, a kaj ko vem koliko novega, a že znanega trpljenja me čaka, če tega ne storim. Lahko bi umrla. Lahko bi se spet lotila heroina. Lahko bi…

In kaj če bi? Nič se mi ne zdi smiselno, ne nesmiselno. Kot bi bila obiskovalec nekega tujega planeta. Tako se počutim.

Ljudje me sprašujejo, kako je možno, da še kar žalujem, še kar jokam!? Kako naj jim odgovorim? Kako naj jim povem, kako zelo težko mi je, ker vem, da ne bom več srečala takšnih dveh modelov. In ta misel je nevzdržna, a mi postaja vse bolj jasna. Bolj, ko komuniciram z ljudmi, bolj se mi zdi, da ostajam prekleto sama. Zato jokam. Vidite, totalen egoist sem. Upajmo, da je samo faza.

Partizanka Sandra

---

2.11.2017

Sedemnajsti Julij 2017. Tega dne se je vse ustavilo. Vsaj zame. Res sem mislila, da bo vse obstalo, ko so mi že petič rekli, da je Tomaž umrl.

Gledala sem, kako ga oživljajo, slišala, kako mi govorijo, da ne kaže dobro. Zdelo se je, kot da gledam film. Vpijala sem vse, kar vidim, a mi ni uspelo doumeti, da na tleh leži mrtvo telo Tomaža. Želela sem si stresti ga za ramena, ga dvigniti, skloftati, … Obenem sem že začela opažati mrliške pege na njegovem trupu.

Ko so me končno spustili zraven, sem začutila, kako hladen je. Njegovo, vedno vroče telo, je bilo hladno. Tudi sama sem otrpnila. To stanje otrplosti še kar traja.

Naslednje jutro so ljudje hiteli mimo mojega okna, kot da se nič ni zgodilo. Meni se je zgodilo vse. Zastala sem. Obstala. Zamrznila. Od takrat so vsa jutra enaka. Najprej ponovno dojamem vso realnost, se okopam v solzah in se počasi premikam skozi vsak dan posebej, skozi vsako dolgo uro, minuto.

Poskusila sem že ničkolikokrat pisati, a ni šlo. Ta tona železa se ne premakne z mojih prsi. Še vedno ne dojemam njegove smrti v popolnosti. Tako prekleto ga pogrešam. Pogrešam celo njegova pijana stanja polna dretja.

Smrt se me je končno dotaknila, močno dotaknila. Pravim končno, ker že vse življenje razmišljam o smrti. Velikokrat sem si je želela. Zase.

Vse tiste depresije, nenavadna črna občutja so poniknila neznano kam, ko sem se srečala s smrtjo ljubljene osebe. To stanje težko opišem. Kot, da bi… bilo vse zaman.

Vse, kar razumem malo bolje o bivanju in smrti, predvsem smrti, je to, da tisti, ki ostajamo, trpimo. Nekateri bolj, nekateri manj.

Tudi sama si želim, da bi za vedno zaprla oči, tako kot Tomaž. Spokojno.

In kot da to ni bilo dovolj, je odšel še Peter. Moj Peter. Peter, s katerim sem delila vse dolgih petnajst let. Njegov šesti poskus samomora je uspel. Umrl je. Tudi on. Po vseh možnih pogovorih, njegovih obljubah,… se je odločil umreti. S policijo sem ga iskala po ljubljanskih ulicah in ga našla mrtvega na eni od njih.

Nanj sem pa jezna. Tako zelo jezna!!!

Potem se začnejo vrstiti vprašanja:”KAJ ČE BI…”

In vendar verjamem, da nihče od nas ne umre ne prezgodaj, ne prepozno. To me tolaži kajti ob vseh teh ČE-jih, ki se mi vrtijo po glavi, bi se mi lahko zmešalo. Saj se mi meša, a vseeno se trudim.

Zdaj pa vprašanje: Kaj se trudim? Pokopati svojo krivdo? Pokopati krivdo vseh nas? Sanja se mi ne.

Vem, da je ta tekst popolna zmeda za tiste, ki ne poznajo moje celotne zgodbe. Kdo je Tomaž? Kdo je Peter? Ta trenutek imam ponovno oči polne solz, tako da bom vsakega posebej predstavila kdaj drugič. Tokrat je dovolj že to, da sta mi v dobrih dveh mesecih umrli osebi, kateri sem ljubila z vsem srcem, a zgleda vseeno premalo.

Sandra

---

18.7.2017

Mislite, da se mi sanja, kaj se dogaja okoli mene. Ne. Nič več mi ni jasno. Ljudje hodijo po cesti in gledajo v tla. Mogoče iščejo pet centov!?! Kdo bi vedel.

Vem le, da tudi v sobi kjer trenutno bivam vsi gledajo v tla. Nihče nikogar ne pozdravlja, nihče se nikomur ne nasmeji… Kje bivam? V sobi, katero delim s še osmimi osebami. Za kuhanje imamo dve električni rinki. Imamo pa dva toaletna prostora in eno kopalnico s pradavnim bojlerjem.

Ja, vem, pritožujem se. Marsikdo bi bil presrečen, da to ima. A vse to nimam kar zastonj. Kje pa! Plačujem dobrih tristo evrov, da sem na toplem, da nisem na cesti.

Nekega plačljivega dela, zaposlitve ali vsaj nekaj temu podobnega ni. Zdravstvene težave kot je hepatitis C in pomanjkanje zob so velika ovira pri iskanju le-tega.

Ostaja mi borba. Reče se ji BORBA ZA PREŽIVETJE. Vse naokoli pa same prepreke. Moje lastne ali tiste, ki mi jih drugi nastavljajo. Zakaj mi jih postavljajo in nastavljajo, ne vem. Že te moje lastne(prepreke, še vedno govorim o preprekah. Angleško govoreči le temu pojavu pravijo: “Challenge”). Tako pač je.

Živim v kaosu.

Zadnjič me je sostanovalka poslala k hudiču, ker sem izrazila svoje mnenje, da pač nisem povseem prepričana, da obstaja Bog.

Zdaj sem že na stopetdeseti črni listi. Pretiravam. Saj to veste. A vseeno. Takšne in drugačne zadeve me iztirjajo. Bolj se trudim urediti si življenje, manj mi uspeva. Začela sem se prepuščati.

V tem letu(govorim o zadnjih dvanajstih mesecih) je umrlo že toliko mojih znancev in prijateljev od katerih se nisem mogla posloviti, tako kot se najbolje znam. S pisanjem. Zakaj? Zato, ker mi je zatrokiralo na vseh področjih življenja. O.K. Bolanih snubcev ne manjka. Mogoče imam ravno zaradi njih blokade. Kdo bi vedel v tem kaosu.

Pozdrav iz prelepe Ljubljane!

Vse kar bom nadalje pisala zna biti polno besa, otročje togote, obupa,…

Pripravite se!

Partizanka Sandra

---

12.6.2017

DRUŽBENO-SOCIALNI STATUS ODVISNIKOV

Odvisnost je večdimenzionalen problem (psiho-somatska zgodovina osebe, družbeno-socialno, kulturno ozadje itd.), ki nalaga stroki in drugim sodelujočim resno in poglobljeno analizo posameznika, katerega zatečena situacija in problematika sta unikatni, neponovljivi.

Če samo mimogrede omenimo, da so procesi globalizcije za tako maloštevilčen narod kakor je slovenski neobvladljivi, se nam samo po sebi vsiljuje vprašanje, kako se bodo tem procesom prilagajali najbolj ranljivi sloji družbe (brezdomci, uživalci nedovoljenih in dovoljenih drog, socialno šibkejši, upokojenci itd.).

Skrb vzbujajoča so poročila o gospodarski rasti in optimistične (iluzorne) napovedi o bolj kvalitetnem življenju v prihodnosti. Namreč te napovedi tangirajo mogoče procent slovenske populacije. Kaj pa se dogaja z ostalimi 99 procenti?!

Zadeva postane še bolj zaskrbljujoča, ko se osredotočimo na najbolj prezrte, potisnjene na socialno dno, nerazumljene. To pa so predvsem odvisniki, brezdomci in čedalje več navadnih ljudi, ki so pošteno delali vse svoj življenje, sedaj pa se tresejo in vsak mesec sprašujejo ali bodo dobili pokojnino ali ne (da o višini le-teh raje sploh ne spregovorim).

Za večino Slovencev je še danes droga tabu. S tem kažejo svojo nerazgledanost, neizobraženost in netoleranco. »«Imej svoje prijatelje blizu, svoje sovražnike pa še bližje«! Torej, če hočeš o neki temi resno debatirati, ustvariti diskurz, moraš najprej o njej veliko vedeti in znati!

Zakaj se je Hipokratova zaprisega ohranila skozi tisočletja? Če si ljudje med sabo ne znamo pomagati, smo že pogubljeni, samo tega še ne vemo!

Torej, če si zaznamovan kot odvisnik, nimaš nikakršnih možnosti že v samem začetku! Ti odvisniki, saj nekateri, imajo družine, stalno zaposlitev in normalno življenje kakor vi ali jaz.

Noben človek ni definiran na podlagi ene same lastnosti, napake ali uspeha.

Sedaj, ko se bližajo volitve, bodo prav ti isti izobčenci (narkomani itd.) zopet deležni pozornosti. Venda ne zaradi visoko razvitega socialnega čuta večine, temveč zaradi nabiranja volilnih glasov.

Ni se nam potrebno ozirati proti Ameriki, saj imamo najprimernejši zgled v Evropi, Skandinaviji (Švedska, Norveška itd.). Kako, da njim uspeva v sistemu, ki ga ima večina za nepoštenega, krivičnega, ohranjati tako visoka socialna merila, kulturno raznolikost in strpnost?! Medtem pa po Evropi na valovih nacionalizma jezdijo novi »preroki« in prepričujejo ljudstvo, da se konflikti lahko rešujejo z nasiljem, ignoranco in neznanjem.

In kaj si lahko sredi tega kaosa obeta odvisnik, ki potrebuje pomoč, oskrbo, nekoga, ki ga bo poslušal in skušal razumeti njegovo stisko in mu stal ob strani dokler se ne postavi na lastne noge?!

S sistemom, ki ne omogoča visoko izobraženim posameznikom dela, je nekaj zelo narobe (milo rečeno)!

Kaj naj stori odvisnik (ponavadi je odvisnost samo ena izmed mnogih ovir, ki tarejo ljudi iz socialnega dna: družina jim pokaže hrbet, službo je praktično nemogoče dobiti, se pravi tudi država nima pravega posluha za njih itd.)?!

Na žalost sodimo med tiste narode, ki premoremo svoje strokovnjake na vseh področjih, imamo na razpolago naravne resurse, urejeno infrastrukturo, zadnje čase smo se začeli tudi uspešno tržiti kot »raj na zemlji«, saj premoremo tako veličastne gorske verige kakor tudi morje.

Ampak iz vidika odvisnika, ki je lačen, ne ve kje bo danes zvečer spal in kaj bo prinesel naslednji dan, je perspektiva povsem drugačna: kljub temu, da naj bi se število brezposelnih zmanjševalo, gospodarstvo okrevalo in posledično omogočalo več delovnih mest, je odvisnik prepuščen bolj ali manj samemu sebi.

Da se razumemo, obstajajo humanitarne organizacije (Stigma, Projekt človek itd.), ki vestno in dobro opravljajo svoje delo, glede na sredstva, ki jim jih dodeli država. Torej organizacijam, ki naj bi dobile (kaj pravite:«Zaradi etičnih in moralnih vzgibov, s katerimi se toliko hvalimo?«) največji kos pogače, bile deležne podpore stroke in kompletne družbe (gospodarski in negospodarski sektor), saj je končni cilj, smoter ali bistvo resocializacija in ponovni vklop v družbo!

Sedaj pa naj mi prosim nekdo odgovori zakaj potem, ko nastopi recesija, kriza, najprej začnejo odpuščati prav strokovnjake na področju sociale in najprej začnejo »varčevati«, zmanjševati, racionalizirati sredstva, ki so namenjena humanitarnim organizacijam?!

Potrebujete še kakšen podatek, ki vam bo razjasnil zakaj smo Slovenici po številu samomorov v EU v samem vrhu, zakaj je vsaka četrta slovenska državljanka deležna psihičnega in fizičnega nasilja, zakaj je toliko avtomobilskih nesreč s smrtnim izidom, ker je bil voznik pijan, zakaj vsak četrti zakon v Sloveniji razpade v dobi štirih let?!

Mogoče se sedaj sprašujete, kaj ima vse to skupnega s problematiko odvisnikov, ki so, ne glede na vrsto odvisnosti, med najbolj rizičnimi skupinami, poleg vsega drugega še izpostavljeni ignoranci, nevednosti, neizobraženosti (od svojih družin pa do zdravstvenih ustanov, ki so specializirane in naj bi, kot je dejal slavni filozof (bom parafraziral: »Če vas človek ustavi in prosi za pomoč, mu pomagajte po svojih zmožnostih, ne glede na raso, vero, spol itd.«).

Ker se o drogah in njenih zlorabah v Sloveniji posveča premalo pozornosti (za to obstaja več faktorjev), ostaja ta tema zavita v tančico skrivnostnosti. Ljudje so se od nekdaj bali stvari, ljudi, ki jih niso razumeli.

Torej, najprej moramo izobraziti sebe o tej kompleksni tematiki, da bomo sploh bili sposobni razumeti odvisnika, njegove stiske, dejanja, način razmišljanja itd. Namreč prav iz neznanja, ignorance in posploševanja izvirajo zmotna prepričanja, ki otežujejo, če že ne onemogočajo humanitarnim organizacijam opravljati svojega poslanstva (za to so seveda potrebna sredstva, infrastruktura, strokovni kader itd.).

Pot do razumevanja in kvalitetnejšega delovanja na tem področju je dolga in mi stojimo na začetku.

Zato je dialog/diskurz, osveščanje, izobraževanje na to temo esencialnega pomena! Tu se namreč srečajo, križajo strokovno znanje ter življenske izkušnje in njihova sinteza nam daje globlji uvid, razumevanje ter nova spoznanja.

Mastnak Andrej, univerzitetni diplomirani filozof in sociolog kulture

---

3.6.2017

PADEC V BARBARSTVO

Socialna država! Država blagostanja! Take in podobne pridevnike sem poslušala ob pomenu države. In verjela. Naivna in mlada. Zdaj, ko nisem več tako mlada, naivna žal še vedno, opažam, da se kdaj pa kdaj še sliši sociala v povezavi z državo, blagostanje pa nikakor ne.

In koga lahko krivimo za to? Marsikoga. Naštevala bi lahko poimensko a se bojim posledic, kajti njihov srd bi me pokopal slej kot prej. Verjetno prej kot slej.

Socialno varstvo se smatra zgolj kot ena od vej socialne politike. Javna dela,npr. niso neka nova iznajdba. Javna dela so poznali že v starem Babilonu, v starem veku. Pomagati človeku, ko se znajde v materialni stiski ni bilo zgolj to, bilo je mišljeno tudi kot neke vrste učenje nove obrti, pisanja ali česarkoli, kar bi posamezniku kasneje pomagalo, da se postavi na lastne noge.

V prejšnjem stoletju našega štetja oz. zadnjih osemdeset ali devetdeset let pa se je socialna politika razširila na vsa področja politike. Področje socialnega varstva je za politike zelo pomembna saj se tu neposredno kažejo ukrepi, ki jih socialna politika izvaja v pomoč ljudem. S tem si politiki “kupujejo” glasove. Žal, so besede in obljube politikov popolnoma brez vrednosti in pomena. Izrečene le za to, da boste v kabini zagotovo obkrožili ali naredili križec ob politiku, ki najbolj prepričljivo laže.

Prav zanimivo bi bilo vedeti ali bi ljudje znali med vsemi pretkanimi lažnivimi politiki prepoznati iskreno osebo? Dvomim. Saj je njihova igra dodelana do potankosti. Vse Nobelove nagrade bi si zaslužili prav oni in ne Tom Hanks.

Zdaj se bom ponovno vrnila v preteklost, h gospodu po imenu Ludvik Vives-očetu socialnega skrbstva. Živel je v 16.stoletju, v Angliji. Takrat je v Angliji vladala represija. Uvedli so davek na revščino, da bi pomagali revnim. Nastanili so jih v t.i.”hiralnice”, kjer so reveži lahko umirali daleč stran od gospostva. Ko so sprevideli, da tak način ne deluje, so leta 1834 sprejeli amandma k prejšnji zakonodaji, ki je predpisoval, da je treba vse nepreskrbljene namestiti v delovne hiše-“working houses”. Reveže so na tak način kaznovali saj so smatrali, da so si sami krivi, da so revni. Obravnavali so jih kot kriminalce. Smisel tega naj bi bil vzdrževati delovno moralo. Zaposlovali so ljudi pod težkimi pogoji in jim dali vedeti, da so lahko veseli, da delo sploh imajo. To so značilnosti zgodnjega kapitalizma. Povejte mi, vas to na kaj spominja?

Revščina, kot oblika deviantnosti, ki jo je treba reševati z represijo. Tudi ti ukrepi revščine niso zmanjšali.

Šele proti koncu 20.stoletja se je pojavil strokovni pristop z ustanovitvijo javnih zavodov. Leta 1802 je bil sprejet prvi zakon o varstvu delavcev – omejeval je dolžino delovnega dne za mladoletne otroke, prepoved nočnega dela za otroke. Najprej pod 8 let, potem pod 11. leti. Zavarovanje za ženske nosečnice, kajti če so hoteli imeti zdrave otroke, ki bodo kasneje sposobni delati, je bilo to nujno potrebno. Ne zaradi nosečnic samih, temveč zaradi čisto odkritega pohlepa po čim cenejši in zdravi delovni sili.

8 urni delovnik se je uveljavil šele 1922.leta. Še zadnje vprašanje, za tiste ki delate, je danes, v 21.stoletju, vaš delavnik dejansko omejen na 8 ur na dan?

Partizanka Sandra

---

25.5.2017

BANG JAZZ

Znašla sem se v zgodbi. V ZGODBI, katere si ne bi mogla izmisliti v fazi svoje najmočnejše domišljije. Saj veste da je Karl May opisoval dežele, ki jih ni nikoli videl? Je pa poslušal in si jih je zato znal predstavljati, kaj predstavljati, znal jih je opisovati.

Sama tudi rada opisujem zadeve a zadnje čase se ne znajdem več popolnoma v tem svojem življenju. Zdi se mi, da še nikoli nisem bila na nižji točki svojega zdajšnjega življenja. bESEDA življenje, SE MNOGOKRAT PONAVLJA.

Kdo smo? Zakaj smo? Zakaj sem na točki, kjer sem? V situaciji, da mi komaj uspeva obdržati streho nad glavo in ostati svoja. Zapor sem probala in mi ne gre najbolje a tam mi res ni bilo treba skrbeti za položnice, dopise ki jih ne razumeš ali nimaš denarja za fotokopoije, fuck it. Mnogi ubogi najbolje plačajo. To je pa moj pregovor. In vem, da bo nekoč, skozi stoletja, zapisan v VOX POPULI, knjigi pregovorov. Sama se z mnogimi pregovori ne strinjam nikakor ali ne ravno najbolje. Vas zanima v Kakšnem svetu sem se našla? Povsem drugačnem, skoraj čez noč. Revščina in beda. Ali to kogarkoli zanima? ZAGOTOVO NE, ALI PAČ.

ŽIVIM na robu med ulico in streho, čeprav vem da nikoli ne bom na ulici dokler je moja družina živa, le potruditi se moram prilagoditi nekemu normalnemu življenju. KAJ PA NAJ BI TO BILO? ŠE POSEBENO V DANI MI SITUACIJI.

MEŠA SE MI OD PLAČEVANJA POLOŽNIC, NAJEMNIN, HLADILNIKOV, DROGE!!! Se to kdaj neha? Meni se”NEHUJE”. Vem, da to ni beseda a sem si jo izmislila, ker mi je ta trenutek potrebna. Ne znam drugače opisati stanje v katerem se nahajam in to je – JEBENEM. Dovolj mi je lepih besed in nasmehov! Sploh odkar so moj nasmeh “razlepotičili”. Še ena beseda, ki ni beseda. In kaj sem ugotovila? Ugotovila sem, da nas je mnogo na robu preživetja zaradi česarkoli že in ni prijezno spoznanje KOLIKO LJUDI NA TEM PLANETU ŽIVI V BEDI!!! TO ME BOLI IN POSTAJAM OBUPANA. ALI V TEM VIDITE KLIC NA POMOČ? Upam.

Danes, nič več bosanci ali jankiji – kradejo – garant. NEE, zdaj kradejo švicarji balkancu. Resno. To kar se dogaja, na tem robu preživetja, je neverjetna zgodba. Komaj mi jo uspe na trenutke zapisati. Zasuli so me oz. so nas, z birokracijo. Pa večje računovodstvo vodim sama sebi, oz. sem prisiljena si ga voditi, kot kakšnega podjetja računovodstvo. To vem. Moji mami se meša zaradi samo računovodskih storitev in zakonov države.Država jih terja od nas. Vse več pa nas je tlačanov. Pogovarjamo se med sabo. Nekateri se celo ljubimo.Močno. Brez moje matere, bi mi bilo precej težje. Zato mi še nekako uspeva NE BITI NA CESTI!

POZDRAV VSEM PO EVROPI, ŠE POSEBEJ TISTIM BREZ ČEVLJEV!

Partizanka Sandra

---

6.2.2017

OPRAVIČILO

Oprosti mi, mati, za vse neuresničene sanje. Oprosti mi za vse neizpolnjene želje, oprosti mi vse solze, ki si jih in boš lila. Oprosti mi, mati, za vse bolečine, ki jih čutim in pred katerimi si me hotela obvarovati. Oprosti za vse moje grenke misli, ki jih čutiš.

Oprosti mi, oče, za vsak trn v moji duši pred katerimi si me hotel obvarovati. Oprosti za vse moje kepe v grlu, ki si jih slutil. Oprosti za vse moje porušene gradove, ki si jih zidal zame. Oprosti mi za s krvjo tlakovano cesto, ki ne vodi nikamor a po kateri s črnim srcem hodi tvoja hči.

Oprostita mi, ljubljena, da nisem srečna. Oprostita, ljuba starša, za vse zavožene trenutke moje večnosti. Oprostita mi hladen meč v prsih, katerega si potiskam sama vse do neznosne bolečine. Oprostita mi mojo moč in mojo nežnost, oprostita neurju mojih misli, oprostita moji nevzdržni resnici in moji neodločni hoji.

Oprostita mi moje videnje, moje čutenje, oprostita mi življenje.

Vajina hči je eno samo trpljenje.

Sandra

---

21.12.2016

BLODNJE NEKE ZAPORNICE

Te zapiske začenjam pisati iz večih razlogov. Naj navedem le tistega, da se nahajam v življenjskem obdobju v katerem mi je povsem onemogočena nenadzorovana komunikacija z ljudmi, ki so me ves čas obkrožali, z ljudmi ki jih imam rada, in ki imajo radi mene. Torej, moja komunikacija ni pohabljena le zaradi stalnega nadzora zaporniškega osebja temveč tudi skrčena na minimum, s polurnimi obiski na teden in ne morem kar speljati mimo, ne da bi se obregnila ob dejstvo, da človek brez pristnih odnosov najbližjih ne more napredovati. Torej, zapori, kot kazensko-vzgojne institucije bi morale dosti bolj upoštevati določene ugotovitve specialistov na tem področju, ki bi nas lahko marsikaj poučil o izolaciji, osami, nekomunikaciji, ipd.

Ugotovila sem, da me nezmožnost izpovedi edinemu človeku, ki mu lahko vse zaupam in s katerim sva v desetih letih skupnega življenja preživela marsikaj ter drug drugega naučila ljubezni in prijateljstva, dela hudo nesrečno. Moja nesreča je sorazmerno naraščala s številom potlačenih želja, misli ki sem jih le s težavo zajezila. In če ne bi bila človeške topline, tistega razumevanja, ki ga povsod iščemo in včasih celo najdemo tam, kjer ga ne bi nikoli pričakovali, bi tiste vreče peska na obalah moje razburkane reke, že zdavnaj odneslo. Tako pa človeška iznajdljivost nima meja in še iz tako hermetično zaprtega dvorca najde pot.

Prav poseben dan je danes, zato si bom verjetno zvila še en zvitek marihuane, ki je našla tisto skrivno pot do mene. Navadno si privoščim le enega proti večeru, saj so količine omejene, tako kot je bilo v “stabilizacijskih” časih s praškom, kavo, oljem, nafto,… Naštevala bi te primerjave s stvarmi, ki so smrtniku povsem same po sebi umevne, le zato da pokažem, kako je bila meni marihuana nekaj povsem samoumevnega. Da je marihuana ravno tako proizvod narave, še bolj naraven kot prašek ali povsem naraven kot kava, pa se ob tem , da skoraj vsak zemljan pije kavo oz. lahko celo pretirava v uživanju le-te, da je lahko to zanj pogubno, kar se zdravja tiče, nihče ne zgraža, nihče je ne prepoveduje, niti jo omejuje. Mogoče se kdo zdrzne in zave svoje drugačnosti in zadovoljno odkoraka svojemu pragu naproti.

Žalostno je, da je človek, dokler ne sprevidi drugačnosti pri drugih, povsem miren. Drugačnost (lastna) jim je domača, sprejemljiva, razumljiva. Pa vendar, stvari ki so nam tuje, niso nujno nesprejemljive. Pravzaprav vsak od nas nosi v sebi vse, kar nosijo drugi. Če dobro razmislimo, objektivno razčlenimo, končno ugotovimo da so vse lastnosti človeštva našle svoj jez v vsakem posamezniku. Tisto, kar je v meni, je tudi v tebi, mogoče drugače izraženo, na nekem drugem mestu lestvice lastnosti postavljeno, drugače pogojeno a vendarle prisotno, pa naj bo na dnu ali pri vrhu. V vseh žilah se pretaka kri. Zatorej smo si vsi, v svoji drugačnosti, enaki. Zato naj ne govorijo, da ne razumejo, če pa še učbenika za prvi razred niso odprli. Seveda, ne razumeš če ne poznaš. Tuj jezik nam je vedno nerazumljiv, čeprav govorimo isto stvar.

Pa so sploh pripravljeni prisluhniti? Ne! Brez prepotrebnega znanja bi vse povprek le obsojali.

Partizanka Sandra

---

7.11.2016

HISTERIJA

Hodim po stanovanju. Živčni koraki so. Nekaj se mi lepi na copat. Koraki, vse bolj živčni. Kaj se mi to lepi? Kot bi me hotelo prilepiti, ustaviti. Hodim dalje in kolnem: “J…mu…m…, f…, f…, j…ti svet, razpoči se ti prekleta krogla, u tri p.m….Kaj koji k… se mi to lepi!?! Kaj je to danes?!?”

Voda. Kozarec vode potrebujem. Tako ali tako… moramo veliko piti, pravijo. Ja, mogoče mi bo kozarec vode pomagal. Mogoče sem kot izsušena zemlja. Kakšna voda??? Kozarec šnopca, dobrega domačega šnopca bi. Včasih smo imeli vedno zaloge doma. V hladilniku ali v dnevno-sobnem “bifeju”. Bosanska rakija. Mekana-mlada in ljuta-stara. In obe sta tresle! Hudo sta tresle in požgale vse bacile v ustih, žrelu, želodcu,… Zdaj imam dolenjskega v želodcu. Saj ni slab a tako prozoren, kot voda. Tudi strese me ne, samo zanič mi je. Kaj to kvasim???

Kvačkanje v moji glavi se kar ne neha! Res bom spila kozarec vode – verjetno onesnažene a kar ne vidim, me ne boli – vsaj ne prehudo.

“J…ti sebe! Naj me ze raznese, če že nič drugega noče počiti!”

V isti sekundi je najverjetneje nekje razneslo kakšno mino in mogoče poleg še koga, ki bi z veseljem živel. Jaz pa kolnem in se objokujem.

Nedelja je. Lepa jesenska nedelja. Jaz pa pri 35-ih – histerična starka, žrtev svoje lastne glave. Moj dragi se odpravlja na delo. Odpravlja se, na lepo jesensko nedeljo, ko še Bog počiva, garati za papir s številkami – pravimo mu denar.

“J…ti denar, j…vse valute tega sveta. F…, strgalo se mi bo od skrbi, od strahu. Sorry, Peter, trga se mi danes. Spet se mi trga in ne vem kako naj to ustavim. Prekleto, res se mi bo strgalo!!!”

Utihnem in kolnem naprej v sebi. Preveč kolnem. Ne bi smela, vem da ne bi smela. Ne spodobi se in…ne vem kako gre dalje.

Medtem ko moj dragi pakira svojo delovno torbo, ga pobožam po vratu. Skušam se pomiriti, da bi pomirila njega: “Kako si ti danes? Si bolje kot jaz?”

“O.K. sem, se mi zdi. Ne vem pa kako si ti…???”

“Saj vidiš. Histerično!”

“No, histeričen ravno nisem!”

“Drži se, Peter!”

In poljub na njegov neobrit obraz v slovo!

Seveda nisi histeričen. Histerične smo lahko samo me – ženske z maternicami. Naše maternice nam podarjajo še eno izmed stvari, ki je moški ne morete imeti – histerijo. Čeprav ne vem zakaj je to tako. Moja maternica in moja histerija. Obe mi treseta tla pod nogami. Maternica zato, ker ura tik-taka in prav nič ne čaka, iz minute v minuto se izteka še en dan, dan v teden, teden v mesec,…moja maternica pa ostaja nepotolažena.

Histerija pa mi trese tla, ker je samo v tem njen namen.

* * * * * * * * * * * * *

Dan je postal večer. Tema je objela krošnje dreves. Okna svetijo v temo. Za vsakim oknom se skriva neka zgodba. Zgodba takega in drugačnega življenja. Za mojim oknom se še vedno skriva histerija, nekoliko pomirjena a vseeno je še vedno tu. Ta nemir v meni postaja že skrajno nevzdržen. Boli, peče, žge, …vztrajno najeda mojo dušo, gosti se z mojim srcem.

* * * * * * * * * * * * *

Obisk prijateljice – ji lahko rečem prijateljica – spoznali sva se preko “nje”, videvava se zaradi “nje” – naj bo, obisk prijateljice omili histerijo. V roke ji dam svoje staro pisanje, nekaj pesmi, nekaj kratke proze. Skupaj bereva – spomnim se vsakega trenutka bolečine, ki je rodila ta ali ta stavek. Skozi vse to sem že šla, tolikokrat…in preživela. Histerija postaja samo še rahel nemir.

Partizanka Sandra

---

27.1.2016

KAKO NAPREJ

Že dolgo se vam nisem oglasila. Enostavno ni bilo možnosti. Ne možnosti, ne pogojev, ne volje!

Moje življenje se je v trenutku zavrtelo s tako hitrostjo in ni se hotelo ustaviti.

Kako ustaviti življenje? Kako ga vsaj upočasniti? Nikjer ni tiste zadeve, ki ji v avtomobilu rečemo zavora. Morala sem se prepustiti in skušati dohajati nenavadno hitrost, da me ne bi vrglo s tirnic življenja,

Nekako sem se uspela obdržati. Lovila sem se, oprijemala se za vsako kolikor toliko stabilno stvar, ki sem jo uspela uzreti. Od premetavanja, padanja, plazenja in stalnega hitrega vrtenja, so mi začeli najprej popuščati živci. Zatem me je začelo izdajati telo.

Čustva ta hip niti omenila ne bom saj prav vse, vse kar se mi je dogajalo je imelo skupni imenovalec ravno v čustvih. Čustva so povzročila ves kaos in pekel skozi katerega sem se morala prebiti v teh zadnjih mesecih.

Zgodba je povsem vsakdanja. Par se je razšel. Petnajst let skupnega življenja se je končalo.

Kako ubežati kaosu? Kdaj se je sploh začel? Kaj pa ,če je že od nekdaj prisoten? Sem sama kriva?

Seveda sem! Povsem sama! Vsi smo, kako že pravijo, kreatorji svoje usode. Ustvarjamo svojo lastno realnost. In če sem si ustvarila kaos, je na meni da pogoltnem tudi vse posledice. In posledice znajo biti hude. Hude in boleče. Še posebej, če ves čas ustvarjaš le še kaos.

A ko si enkrat v krogu življenja, ga je prekleto težko prekiniti.

Pred petimi urami sem imela občutek, da se bo kaos nekoliko umiril, dobil vsaj nek red. A to je nemogoče. Kaos nima reda. Mi zna kdo povedati kako iz kaosa narediti red?

Vse kar si želim je ljubezen in mir. In vendar je vse kar imam nered in bolečina.

Partizanka Sandra

---

13.4.2014

HISTERIJA

Hodim po stanovanju. Živčni koraki so. Nekaj se mi lepi na copat. Koraki, vse bolj živčni. Kaj se mi to lepi? Kot bi me hotelo prilepiti, ustaviti. Hodim dalje in kolnem: “J…mu…m…, f…, f…, j…ti svet, razpoči se ti prekleta krogla, u tri p.m….Kaj koji k… se mi to lepi!?! Kaj je to danes?!?”

Voda. Kozarec vode potrebujem. Tako ali tako… moramo veliko piti, pravijo. Ja, mogoče mi bo kozarec vode pomagal. Mogoče sem kot izsušena zemlja. Kakšna voda??? Kozarec šnopca, dobrega domačega šnopca bi. Včasih smo imeli vedno zaloge doma. V hladilniku ali v dnevno-sobnem “bifeju”. Bosanska rakija. Mekana-mlada in ljuta-stara. In obe sta tresle! Hudo sta tresle in požgale vse bacile v ustih, žrelu, želodcu,… Zdaj imam dolenjskega v želodcu. Saj ni slab a tako prozoren, kot voda. Tudi strese me ne, samo zanič mi je. Kaj to kvasim???

Kvačkanje v moji glavi se kar ne neha! Res bom spila kozarec vode – verjetno onesnažene a kar ne vidim, me ne boli – vsaj ne prehudo.

“J…ti sebe! Naj me ze raznese, če že nič drugega noče počiti!”

V isti sekundi je najverjetneje nekje razneslo kakšno mino in mogoče poleg še koga, ki bi z veseljem živel. Jaz pa kolnem in se objokujem.

Nedelja je. Lepa jesenska nedelja. Jaz pa pri 35-ih – histerična starka, žrtev svoje lastne glave. Moj dragi se odpravlja na delo. Odpravlja se, na lepo jesensko nedeljo, ko še Bog počiva, garati za papir s številkami – pravimo mu denar.

“J…ti denar, j…vse valute tega sveta. F…, strgalo se mi bo od skrbi, od strahu. Sorry, Peter, trga se mi danes. Spet se mi trga in ne vem kako naj to ustavim. Prekleto, res se mi bo strgalo!!!”

Utihnem in kolnem naprej v sebi. Preveč kolnem. Ne bi smela, vem da ne bi smela. Ne spodobi se in…ne vem kako gre dalje.

Medtem ko moj dragi pakira svojo delovno torbo, ga pobožam po vratu. Skušam se pomiriti, da bi pomirila njega: “Kako si ti danes? Si bolje kot jaz?”

“O.K. sem, se mi zdi. Ne vem pa kako si ti…???”

“Saj vidiš. Histerično!”

“No, histeričen ravno nisem!”

“Drži se, Peter!”

In poljub na njegov neobrit obraz v slovo!

Seveda nisi histeričen. Histerične smo lahko samo me – ženske z maternicami. Naše maternice nam podarjajo še eno izmed stvari, ki je moški ne morete imeti – histerijo. Čeprav ne vem zakaj je to tako. Moja maternica in moja histerija. Obe mi treseta tla pod nogami. Maternica zato, ker ura tik-taka in prav nič ne čaka, iz minute v minuto se izteka še en dan, dan v teden, teden v mesec,…moja maternica pa ostaja nepotolažena.

Histerija pa mi trese tla, ker je samo v tem njen namen.

Dan je postal večer. Tema je objela krošnje dreves. Okna svetijo v temo. Za vsakim oknom se skriva neka zgodba. Zgodba takega in drugačnega življenja. Za mojim oknom se še vedno skriva histerija, nekoliko pomirjena a vseeno je še vedno tu. Ta nemir v meni postaja že skrajno nevzdržen. Boli, peče, žge, …vztrajno najeda mojo dušo, gosti se z mojim srcem.

Obisk prijateljice – ji lahko rečem prijateljica – spoznali sva se preko “nje”, videvava se zaradi “nje” – naj bo, obisk prijateljice omili histerijo. V roke ji dam svoje staro pisanje, nekaj pesmi, nekaj kratke proze. Skupaj bereva – spomnim se vsakega trenutka bolečine, ki je rodila ta ali ta stavek. Skozi vse to sem že šla, tolikokrat…in preživela. Histerija postaja samo še rahel nemir.

Partizanka Sandra

---

8.4.2014

SAMOMOR III

Tveganje za samomor je, tako kot po svetu, tudi v Sloveniji večje med starejšimi, moškimi, ovdovelimi in ločenimi ter med ljudmi z nižjo šolsko izobrazbo. Povprečna starost samomorilcev v Sloveniji je okoli 50 let. Samomor je v zadnjih dvanajstih letih nekoliko upadel med odraslimi (nekaj čez odstotek letno), medtem ko je morda celo v porastu med mladimi (nekaj čez tri odstotke letno).

Najbolj markantna značilnost slovenske populacije samomorilcev je zasvojenost z alkoholom, nedovoljenimi (heroin, kokain, amfetamini itd.) in dovoljenimi drogami (zdravila na recept). Odstotki (kar 35 %) so si iz leta v leto podobni in se bistveno ne spreminjajo, spreminja se le količnik samomora po posameznih regijah, enkrat je v ospredju ena, drugič druga regija.

Strokovnjaki niso enotnega mnenja o morebitnih vzrokih oziroma dejavnikih, ki spodbujajo ljudi k samomorilnem vedenju. Eni zagovarjajo tezo, da je samomor posledica prepletanja okoljskih in genetskih dejavnikov, drugi trdijo, da je samomor popolnoma individualna odločitev, ki se odvije v glavah samomorilcev, Durkheim pa je bil prepričan, da je samomor lahko le družbeno pogojen. Resnica je, tako kakor v večini znanstvenih in strokovnih diskurzov, nekje vmes. Samomor je posledica delovanja in sovplivanja mnogih dejavnikov (demografskih, psihosocialnih, vezanih na osebnost, duševne motnje itd.), ki se pogosto prepletajo in v različnih kombinacijah nastopajo skupaj.

Zloraba in odvisnost od alkohola ter nedovoljenih in dovoljenih drog sta v našem okolju zelo pogosto povezani s samomorilnim vedenjem. Po nekaterih ocenah je verjetnost samomora pri odvisniku okoli 15 %. Z obema pojavoma je povezana depresija: bolniki pogosto zlorabljajo alkohol in droge, saj te zmanjšujejo nekatere simptome (tesnobo, nespečnost itd.). Znano je, da uživanje nedovoljenih drog in pitje alkohola navadno zmanjša strah in poveča impulzivnost ter tako lahko olajša odločitev za samomorilno vedenje. Depresivno stanje je sindrom, prisoten v sklopu več duševnih motenj in ga lahko navajamo kot napovednik samomorilnega vedenja. Depresijo zasledimo pri dveh tretjinah oziroma treh četrtinah odvisnikov, ki so življenje končali s samomorom. Bolj ogroženi so moški (odvisniki), ki imajo težave s koncentracijo, z nespečnostjo, s tesnobo, z impulzivnostjo, z menjavo razpoloženja itd.

Psihiatrične motnje so posebej pomembni dejavniki tveganja. Poleg depresij in odvisnosti (alkohol, nedovoljene ter dovoljene droge) je pomembna še shizofrenija in osebnostne motnje. Pri psiholoških dejavnikih se povdarja pomen nedavno prekinjene tesne čustvene navezanosti in zmanjšane sposobnosti s soočanjem in reševanjem posameznega problema.

Naše življenje je sestavljanka iz stisk in veselja, iz vzponov in padcev. Oboje se prepleta v enkratno in neponovljivo življenje. Medtem, ko so uspehi balzam za duha in telo, pa so neuspehi pogostokrat zelo boleči in puščajo za seboj včasih pregloboke brazgotine. Tudi stiska je sestavni (naravni) del našega bivanja, nekaj povsem neogibnega, kar nas spremlja od rojstva, ko se v bolečini in krčih rodimo, pa do smrti.

Za uporabnike različnih drog in njihove najbližje je značilno, da se mnogokrat srečujejo z resničnimi življenskimi stiskami, iz katerih v danem trenutku ne vidijo izhoda. Zaradi specifičnosti problema, ki ga prinaša uporaba drog, večina preživlja stisko sama, saj se bojijo, da bi se razvedelo, da uporabljajo droge. Tako se problema dolgo otepajo sami, in šele ko postane povsem jasno, da jih je problem premagal, obvladal ali strl, začnejo razmišljati o tem, da bi svojo stisko komu zaupali. Največkrat že kratek pogovor s svojcem ali prijateljem pomeni veliko razbremenitev, pa četudi se mu ne posreči razplesti problema. Ljudje v stiski zaradi drog pa se počutijo odrinjene na obrobje družbe in tudi zato težko vzpostavijo trajnejše odnose. Tako je nevarnost, da se ne bodo obrnili na nikogar, še toliko večja in misel na samomor realnejša.

Če se znajdete v takšnem položaju je pomembno, da se odločite čimprej poiskati pomoč. Koristno je, da je ta pomoč tudi strokovna. Odvisnost se razvija postopoma, zato je dobro čimprej začeti zdravljenje, ko so posledice, ki jih puščajo posamezne droge, še razmeroma ukrotljive.

Ena izmed velikih ovir ali težav je strah pred srečanjem s strokovnjakom, (ne)vladno organizacijo (Stigma, Svit, Up itd.). Ta strah ali nezaupanje je popolnoma odveč, saj bodo vse vaše skrivnosti ostale pri strokovnjaku kakor zapečatene. Vsak terapevt je zavezan s poklicno molčečnostjo.

Do strokovnjaka boste prišli prej ali slej, bodisi da se boste zavestno odločili, da potrebujete pomoč, ali pa ne boste več vzdržali vsakodnevnega pritiska, ki ga pomeni življenje z drogo. Vsekakor pa boste poiskali pomoč tedaj, ko bodo posledice droge že tako velike, da bo spričo njih strah pred razgovorom s svetovalcem postal nepomemben.

Kljub vsemu so odvisniki ljudje, bolniki s svojim človeškim dostojanstvom. Imajo pravico, do kvalitetnega življenja, pravico do zasebnosti in do tega, da zadovoljujejo svoje temeljne človeške potrebe, med njimi potrebo po bližini, druženju in ustvarjanju družbeno-socialnih mrež. –

Mastnak Andrej, univerzitetni diplomirani filozof in sociolog kulture

---

8.4.2014

SAMOMOR II

Misel na samomor je zelo stara. Z njo so se ukvarjale že družbe v davni preteklosti, nič manj pa razmišljanja o samomoru niso živa danes. Samomor je pri ljudeh, zardi svoje tragičnosti in nedojemljivosti, vedno zbujal nasprotujoče občutke in mnenja. Čeprav so časi, ko so bili poskusi samomora kaznovani, trupla samomorilcev pa onečaščena že minili, pa je samomor še vedno tabu tema, o samomorilcih pa še vedno krožijo zmotna prepričanja. Zakonodajalci, vlada, zavarovalnice in splošna javnost imajo, zaradi zmotnih predstav in neresnega odnosa, pogosto diskriminatoren odnos do psihičnih obolenj in v ta namen vlagajo le malo sredstev. Zaradi naraščajočega števila samomorov med mladimi in negativnih samomorilskih napovedi v prihodnosti se ozaveščenost dviga in razmere izboljšujejo. Kljub vsem, bolj ali manj prepričljivim spoznanjem raziskovalcev o izvoru samomorilskega vedenja, še vedno ne moremo z gotovostjo trditi, kaj ljudi žene, da se odločijo za prekinitev svojega življenja. Bodisi pri polni zavesti, v stanju zmedenosti ali omami (alkohol in druge dovoljene ter nedovoljene droge), bodisi v obupu, naveličanosti nad življenjem ali kot posledica neuslišane ljubezni, ostaja dejstvo, da ljudje, naši sodržavljani in pogostokrat osebe, ki smo jih dobro ali pa le bežno poznali, dvignejo roko nad sebe in za vedno zapustijo ta svet. Kljub naporom samomor ostaja velik zdravstveni in družbeni problem. Če se še tako trudimo, ostaja realnost, da samomorov ne moremo v celoti preprečiti. Lahko pa zmanjšamo njihovo število že s tem, da se o tej temi bolj odkrito pogovarjamo in prispevamo svoj delež k ustvarjanju pravičnejšega sveta.

Vse svetovne države se soočajo s problemom samomora in tudi Slovenija ni nobena izjema. Še več, z okoli 600 samomori letno in samomorilnim količnikom nad 25 na 100.000 prebivalcev, se Slovenija na lestvici umrljivosti zaradi samomora uvršča na deveto mesto. Z omenjeno visoko stopnjo samomorilnosti je Slovenija v Evropi in s tem tudi v svetu vseskozi pri samem vrhu, v skupini devetih držav z najvišjim samomorilnim količnikom. Slovenija je torej glede stopnje samomorilnosti visoko nad evropskim povprečjem in presega tudi povprečje držav, ki so 1. maja 2004 vstopile v Evropsko unijo. Smrt samomorilca vsestransko prizadene tudi člane njegove ožje rodbine. Skupaj z občutki krivde, obsojanjem, itd. se krhajo medsebojni odnosi, nemalokrat sledijo težka psihična in fizična obolenja ožjih svojcev ali prijateljev in razpad družinske skupnosti. Zaradi samomora umre dvakrat več ljudi kot za posledicami nesreč. Zaradi svoje pogostosti je pomemben javnozdravstveni, družbeni in ekonomski problem. Kljub številnim prizadevanjem suicidologov pa jasne razlage, zakaj prihaja do takega števila samomorov, še danes ni.

V primerjavi z ostalimi jugoslovanskimi narodi je Slovenija bistveno izstopala po samomorilnem količniku, saj je bil ta kar desetkrat višji od albanskega. Glede na to, da naj bi v skupni državi Jugoslaviji imeli vsi enake možnosti in pravice, so se med raziskovalci pojavila ugibanja o vplivu »nacionalnega karakterja« na razlike v samomorilnosti.

Iz opisov vedenja in značilnosti Slovencev so zrasli številni stereotipi o Slovencih kot marljivih, natančnih, urejenih, a hkrati tudi hladnih, negotovih in zapetih ljudeh. Da bi preživeli, so Slovenci razvili disciplino in organizacijo. Tesno povezani, vajeni trdega dela, so so postali dobri upravitelji svoje zemlje.

Večji kulturni in civilizacijski kapital, s katerim je Slovenija vstopila v jugoslovansko skupnost, je posledica več sto letnega življenja v Avstroogrski monarhiji, pri kateri smo se navzeli discipline življenja in mišljenja. Sodimo med najbolj disciplinirane in vestne narode. Za Antona Trstenjaka je Slovenec primer tako imenovanega »vzornega otroka«: je večni perfekcionist, pedanten v službi, sekanten v družini, vesten v gospodarstvu, prizadeven pri delu. Toda prav zato je tudi ozek in plah, v nenehnem strahu pred izterjenjem, porazov ne zna prav prenašati, grize se z očitki za malenkosti in tiho zapada v depresijo, tako da se kmalu znajde v mejni situaciji, ko ne vidi več rešitve, razen v usodni odločitvi, da napravi konec vsemu.

Takšne karakteristične značilnosti pa so se izkazale za dokaj pogubne pri naglem razvoju industrializacije, dviganju standarda in prehodu Slovencev v potrošniško družbo. Tok industrializacije, ki je pred desetletji zajel področje Slovenije, je hkrati sprožil tekmovalnost in potrošništvo ter spodbujal prizadevnost, s tem pa tudi zvišal stopnjo tveganja neuspega in frustracije. Razvoj takšnega okolja je za »vzornega otroka« zelo neprimeren.

Naša globalna orientacija ne more biti edini razlog za samomorilsko ogroženost, saj nagel razvoj gospodarstva in potrošništva poznajo tudi druge države. Milčinski se sprašuje ali je morebiti tolikšna samomorilnost potencirana tudi zaradi majhnosti in zaprtosti dežele. Takšno okolje je bolj podvrženo tradicionalnim značilnostim: večja medsebojna kontrola, poznavanje, sorodstvene zveze, itd., ki ne preprečujejo tekmovalnosti, pač pa močneje kaznujejo neuspeh pri tem. Ta sutuacija hitreje privede do frustracije in suicidalnih tendenc. Velike države nudijo vrsto rešitev iz življenskih zagat: preselitev v drug kraj, kjer te ne poznajo, umik v izoblikovane subkulture z drugačnimi vrednotami, itd. V majhnem, zaprtem prostoru pa so take možnosti omejene in se pogosto vsiljuje (poleg samomorilnega ishoda) le pot »notranje migracije«: beg v alkoholizem ali zlorabo nedovoljenih in dovoljenih drog.

K osebnostni strukturi Slovencev so prispevale socialno-gospodarske in zgodovinske okoliščine. V psihološki jezik prevedene temeljne poteze povprečnega Slovenca bi lahko označili kot anankastične (obsesivne) in depresivne. To pa pomeni zavrtost normalne agresivnostne težnje z možnimi zasuki agresivnosti proti objektu samemu.

Raziskovanje samomora se je v Sloveniji razmahnilo po osamosvojitvi. Prej je bil slovenski samomorilni količnik precej netransparenten, saj se je skrival za veliko nižjim jugoslovanskim povprečjem. Iz opravljenih raziskav samomorilnosti je mogoče izpostaviti določene posebnosti, ki razlikujejo slovenski samomor od samomorov po svetu:

– Izredno visok koeficient samomora, ki še raste.

– Nadpovprečno (čeprav ne izjemno) visoka razlika med številom samomorov med moškimi in ženskami (razmerje 3:1)

– Izrazite regionalne razlike, ki so primerljive z razlikami med državami v Evropi.

– Obešanje kot prevladujoča metoda samomora (okrog dve tretini vseh samomorov).

– Večje tveganje med slovensko večino kot med narodi manjšin.

Izjemno visok odstotek alkoholikov in uživalcev nedovoljenih ter dovoljenih drog med osebami, ki store samomor (vsaj 28 %).

Mastnak Andrej, univerzitetni diplomirani filozof in sociolog kulture

---

24.3.2014

ČAKAJOČ NA VEST

Z Doors-i v ušesih pomirjam svoje živčne amplitude današnjega sivega, deževnega in najhladnejšega kot kadarkoli dne. D Day – koliko takih bom še doživela na tem trdem stolu.

Čakam pošto. Čisto v “outu” čakam, da mi dodelijo podaljške . Vem, da mi jih bodo a se žal obenem tega ne zavedam. Ves čas v meni brni veliki ČE ali KAJ PA ČE…Kaj pa če mi ponudijo roko in poprimejo mojo, ki se steguje iz morja obupa in si želi, želi že dolgo toplega stiska neke druge. Želi si razumevanje, ne le obsojanje.

Kaj če, čeprav vem da ne.

Ta svet ni zato, da bi me tolažil. Že v naprej si ližem hude rane razočaranja, ki bo prišlo z modro kuverto.

Ta svet res ni tolažba, temveč tolažbe potreben. A kako ranjena naj ga tolažim?

Vsak dan, enostaven a še bolj zmeden me čaka na jeklenih rešetkah – jih bom mogla kdaj pozabiti!?!

Večna nestrpnost se pretaka po mojih občutljivih žilah, občutljivih a zaceljenih. Obrazne mišice mi

preplavljajo krči, drobni krči ki iznakaziti mi hočejo izraz. Obupen izraz žalostnega bitja, izgubljenega v režah ladijskega poda.

Ne tolaži me, kajti trepljanje bi me v prah sesulo, kajti oskrene solze bi me utopile. Obup z obupom roke si v k`olo podajata. Z belim robcem v roki, ki se visoko steguje, da ga možje v črnem bi uzrli, stojim otrpla.

Kako naj češnja slastna bo tehtnica mojega življenja? Kako naj sodi mi, kako naj sodi me,…??? Kako naj z željo bije se…črna barva rada skriva, zato nikoli ne izvem kako in kaj nagnilo je sklede, kje našli so uteži, da moji želji sodili bi. Lahko da verige so okrnele, zarjavele in do neljube pomote je žal, predragi brat, prišlo.

Žal mi je a moram reči, da tehtnico bolje uporabljati znam sama. Bom zato tu svojo rast zalivala, jo rosila s slano peno iz duševnih globočin – kot sol na rane, kot olje na ogenj, kot veter v žerjavico bo pihnil sela glas.

Tik pred zlomom, tik pred padcem mi uklenili bodo pogled, ujeli moj krik, zadržali moj duh, omejili telo, s stražo prekinili moj tek, s temno mrežo zamrežili mi postavo, da za vekomaj ti bo ostala skrita. Moj krik ti bo ukradel spanec. Le tebi, najdražji, ki edini veš kako hrepenenje me boli.

Kot podivjano žival spustili so me na kamnito areno. Ni drugega nasprotnika. Sama s seboj sedim in zrem v sivi nebesni svod nad seboj, kako lepo naklonil mi je sladke solze.

Za trenutek odpro se vrata, v megli vidim postavo, ki se obotavlja. Ne vem za njeno smer. Naprej ali nazaj? Svoboda ali nesvoboda? Zelenice ali kamnite plošče? Ulice ali stopnišča gradu? Samo trenutek mi na jasno zelene trate ni bilo treba zreti z viška. Čutila sem jih v petnih žilah in srkala njih slast. A kot da, čutili mojo so naslado, so zakovali mi pogled, čez deli rjavo železna so očala, ki vse močneje objemajo mi nosno kost.

Modric vajena, prav nič se ne razburjam. Ran vajena, prav nič ne jočem.

V kahlasti skodeli suhim ustam nosim čaj, da pomenljiv pogled naj utopi sladkobnost sladka in korak morilke mimo je mene šel in korak strasti v rdeči zažari, kot kri, ki že dolgo ji zrla nisem v oči.

Danes sama, sama tu sedim. Čakajoč na vest! Brezup in hlad dotikata se mojih spetih las. Sramežljivo bi rade zapeljale me lončnice in kadeči se dimnik. Kaj mi dušo hočejo ogreti? Kaj slepim se? Kaj njim mar ves moj hlad!!!

Odpirajo in zapirajo se težka železna vrata, kot usta pošasti iz sanj, ki že dolgo jih ne sanjam. Pusta kot zažgano polje, v maku prepoznam si rano.

Le kje ste vzvišeni stvarniki moji, le kje prečastiti moj sodnik?!?

Današnji dan kot mrk je, mrk ki dušo mi je za luno skril. Hrepeneče se oziram v prsa. Iščem režo, kot v vratih, da utrla ali vsaj uzrla bi pot do nje.

Rože zla so vame zrle, zrle iz Baudelaire-jevih oči. Za trenutek le sem noč postala, noč ki dan vzame ji vso moč.

Bosa stopam ti nasproti, upajoč da vzel in ogrel me boš v dlaneh.

Drobno siplje na droben svet. Še zenice so moje večje od te drobtine večne.

Zdaj izpela kot labod sem svoj zadnji spev v nestrpnosti čakajoč na vest, ki utrla ali zaprla mi bo pot. Moja ost postoj, nikar se ne obračaj še. Strupena sulica počakaj, da izbereva si plen.

V deročo reko ali mrtvo morje naj odlijem ves svoj bes ali naj kar uzde mu naprtim in odjezdim v les.

Moje roke trgale bi travo, življenje bi jim jemalo a duša jim ne da. Le kaj mene vam utrgati je dalo?

Manj speče vaše, bolj speče moje, ki speče niso, saj veste kdo, noči. Noči pozabo vam ne bodo dale, kot jo meni nespečnost nudi a vse zaman. Kdo razumel bi, če še meni razumeti ni1?!

Partizanka Sandra

---

24.3.2014

BOLEČINA

Pa spregovorimo še nekaj o bolečini. Vsi jo poznamo in vsi jo, vsaj občasno čutimo. Spet eni bolj, drugi manj.

Vsi ti pojmi: skrb, trpljenje, žalost, obup, negotovost, so mi žal dobro znani in domači. Vsako čustvo posebej ločim med sabo, čeprav en drugemu botrujejo. Na primer, negotovost me spravlja v obup, obup v žalost, žalost v trpljenje, skrb pa mi povzroča vse hkrati in obratno.

Trpljenje in žalost uzrem v žalostnih očeh pretepenega otroka. Vidim jo v razmesarjenih žrtvah vojne in sovraštva. Negotovost se me loteva ob minevanju, ob smrti, dualnosti sveta. Skrb je pa posebno poglavje, saj me prevzame v glavnem ob čustvih mojih najbližjih in najdražjih.. Skrbi me, da jih bom prizadela in ob tem hudo trpela.

Vsa ta neprijetna čustva, katerim je skupni imenovalec – bolečina, premagujem kakor vem in znam. Trudim se, da bi vso svojo bolečino izlila na papir. Veliko mi pomagajo raznobarvni oblaki, sončni in deževni dnevi ter glasba, ki ji dovolim da me tolaži, razdraži, pihne v žerjavico ali pogasi ogenj, ki plamti v notranjosti moje duše.

Vso podporo pa vidim le v brezpogojni ljubezni in svobodi, za kateri upam, da mi bospa pomagali, da kar se da mirno preplavam morje življenja.

Partizanka Sandra

---

24.3.2014

LJUBEZEN

Ne boste verjeli, a tudi odvisniki znamo in zmoremo čutiti prav tako kot vsako živo bitje. Težava je v tem, da včasih čutimo celo preveč.

LJUBEZEN. Ljubezen je vse. Zaradi nje se počutiš kot bi letel, zaradi nje zacvetiš, zaživiš,… LJUBEZEN. Zaradi nje bi se vrgel z najvišje stavbe in se raztreščil na tleh. Zaradi nje obenem tega ne narediš.

Zaradi nje si želiš zaspati in nikoli, nikoli več odpreti oči. Zaradi nje čutiš bolečino, tako močno, da komaj dihaš a nikoli ne pride tisti zadnji dih, ki si ga takrat tako zelo želiš.

Ljubezen. Prebode te kot najbolj oster nož a ne ubije. Udari te z najmočnejšim udarcem a niti omedliš ne. In vendar boli. Boli, kot da imaš polomljene vse kosti in vendar se nikjer nič ne vidi.

Ljubezen. Popelje te na najbolj cvetoč travnik. A vsak travnik ovene in zasuje ga sneg ali požge ogenj. Nekega dne se to vedno zgodi.

Ljubezen. Postavi te na rob prepada. Boš skočil ali obstal in verjel, da boš nehal čutiti.

Ko bi le lahko čutila še kaj drugega! Srd, jezo, maščevanje,… Karkoli, da le preneha ta bolečina, ki ji ne znam opredeliti točke izvora.

Ljubezen. Ni je večje sreče in ni hujšega prekletstva. Blagor tistim, ki vsega tega ne znajo ali ne zmorejo čutiti.

Čustva, globoka kot tolmun, katerega lepote se ne moreš zaužiti, lahko le v trenutku postane teman kot noč. Vleče te vanj. In spet je ljubezen tista, ki te zadrži, da ne stopiš v prazno.

Ljubezen. Včasih spet vzplamti. Včasih. In kaj če ne? Če zdaj tako prekleto boli, kako bo potem. Bi šlo? Bi zdržali? Bi zmogli? Bi zmogli v imenu ljubezni prenesti, preživeti, dihati? Zmogli ali ne, vem pa da si želeli ne bi, ne prenašati, ne preživljati, ne jemati dih, loviti sapo…

Ljubezen. Spusti nas. Dovoli nam oditi. Dovolj je nerazumevanja. Dovolj je hladnih in otopelih src. Dovoli da gremo, kajti naša srca ne bodo nikoli ne hladna, ne otopela. In kot tako ne more preživeti. Kaj ne razumeš, da boli. Preveč. Bolečina je neznosna in neoprijemljiva. Pozdraviti je ne znamo. Zaceliti nevidne rane prav tako ne.

Ljubezen. Ne trpinči nas več, nikoli več.

Partizanka Sandra

---

24.3.2014

MORJE, POTREBUJEM TE

Morje me vabi. Da se očistim, da se zedinim z vsem svetom. Da okusim svetost Gangesa.

Priznavam univerzum. Ne najdem pa resnice. Si jo našel ti? Pomagaj mi torej iz te kaotičnosti, materializma, nepomembnih stvari v katere se nehote zapletam. Zakaj si rekel tri in ne dva?!? Je dovolj stisk roke ali je smisel čepenje v kotu,kar pravzaprav zelo rada počnem?

Oh, ta nesmisel! In kdo pravi, da smisla ni? On in ona in on. Jaz pravim, da smisel je. In vseeno je. Predvsem je vseeno.

Ko bi lahko pozabili, ko bi se lahko slekli in stekli bosi po travi, ne da bi nas popikale žuželke. Ko bi lahko stopili k volku in ga potrepljali kot dobrega prijatelja. Ko bi lahko iskreno zrli svetu v oči. Le zakaj nismo iskreni?

Je to priznanje? Priznanje lastne laži, ki jo vsak človek skriva v sebi?!? Ali je to le izgovor za nemoč, ki jo občutimo ob vsakem življenjskem koraku?

Bojim se nemoči a venomer jo čutim. Že zjutraj, ko vstanem se mi v očeh nabere jezero solz, ki zelo redko spolzijo po licih. Stečejo nazaj v grlo, tako da jih lahko na stranišču izločim in na njih pozabim.

Kako veder dan, si pravim in gledam skozi okno. Mora biti veder. Poglej otroke kako se igrajo. Tako lepo, brezskrbno. A spomnim se, kako sem nekoč prisluhnila otrokom, njihovemu pogovoru in ugotovila, da so ti otroci begunci. Da se pogovarjajo o bombah, avionih ki so preletavali njihove domove. Torej, takšni so naši otroci.

Kam naj pobegnem? Grdo je, da sploh hočem pobegniti. Nemočna sem. Prav tako kot ti in vsi ostali. Zato bom šla na morje. Ne bom gledala skozi okno. Pozabila bom na otroke. Prepustila se bom valovanju, dremanju, našemu ljubemu dolgčasu. Občasno se bom skregala s tabo. Zaželela si bom zadevanja. Se potem borila sama s seboj. Mogoče bom celo popustila. Do takrat pa bo moje telo trepetalo nekje ob Ljubljanici in naslednji dan mi bo še bolj dolgčas.

Partizanka Sandra

---

27.10.2014

DNEVNIK ZAPORNIŠKIH DNI

Prihajam z okna, odprtega okna, skrbno zaščitenega z rešetkami. Na tem oknu vsak večer preživim opazujoč to širno platno nad nami. Peščeni oblaki stojijo ravno v tem trenutku osvetljeni s polno luno, kot z velikim žarometom s katerimi ovekovečajo zvezde, naše nekdanje idole. Vsaka zvezda ima svoje ime a jaz jih imenujem po svoje. Ena se imenuje Morrison, druga Čajkovski, tretja Minatti in tako v nedogled.

Svetlo nebo je danes. Svetla noč, taka ki nam jemlje spanec, nas sili v čuječnost. Tudi posamezno žvrgolenje se zasliši. Tudi ptice ne morejo spati. Tiste ptice, ki čez dan obiskujejo moje okno in mi kradejo maslo, sir, jogurt,…Vse kar zmorejo preluknjati. Neverjetne so in iz dneva v dan postajamo boljši prijatelji. (Če se sprašujete zakaj imam vse to na oknu!?! Zato, ker v priporu ni hladilnika.)

Preden se spravim v posteljo, kjer me čaka trda in groba deka, ki pa je vsaj za silo topla, moram najprej pospraviti pisano druščino pesnikov nazaj na police gostinskega vozička, ki mi že ves mesec služi kot edina, nadvse pisana “omarica” v sobi. Stvari okoli mene so vedno drobne, drobne in raznih barv. Vedno se najde celo mnoštvo barvic, raznih peres, svinčnikov, , vse polno je drobnih igrač, šatuljic, kadil, knjig, vedno je tam tudi manjša lekarna, kakšna zdravilna zel ali vsaj bonbon za hitri posladek. Vse to se znajde na policah, ki me obdajajo. Kot bi me hotele opomniti na enostavno bistvo, ki ga je že davno doumel Mali princ in nam ga venomer ponuja, da ga sprejmemo. Bistvo je v drobnih stvareh. Seveda, s tem ni mislil na moje male barvice temveč na drobne stvari, kot je nežni nasmeh, dotik tople roke, topla beseda, nek spomin,…

Rada imam tople in prisrčne prostore, zato sem si v teh velikih sobanah in še večjih hodnikih “Sončnega gradu” uspela urediti svoj mali kotiček.

Dostikrat me prime, da bi s šotorom na hrbtu odšla, poiskala Robinsonov otok, poiskala mir vročega peska ob morju, ki je in bo to tudi ostal, najmočnejše dezinfekcijsko sredstvo s katerim je obsedena vsa zahodna civilizacija. Pa kljub vsej dezinfekciji še vedno umiramo. Le še bolj pozabljeni, še bolj nesrečni.

In ta smrt s katero se ne maramo soočati, o kateri ne maramo niti govoriti, ostaja vseeno pomemben dejavnik krožnega bivanja.

Naj ne govorijo o naslednikih, otrocih in zapuščini, ker kaj takega ne obstaja, vsaj za nas-male neznatne in prekleto nepomembne ljudi. Tega enostavno ni, so le približki, ponaredki s katerimi nas goljufajo.

Ko se ti zazdi, da si upornik, ugotoviš kaj kmalu, da pravzaprav vse skupaj izgleda kot slaba vaja osnovnošolske dramske skupine, da pravzaprav nisi upornik.

Vse, kar nas obdaja, je le iluzija. Prav vse, vsaka perut drobnega ptiča, vsak otok, vsak poljub, vse je le mlin na veter. Krogotok, ki ga poganja božanska voda, tista ki nas s svojim življenjem naplavlja na rob, nam daje gibanje, drži vse gumbe v rokah,…Tej vodi tako radi rečemo Usoda, mati življenja.

Vse je le nekakšen približek življenja. Sita sem vse te neprijaznosti, malodušja, solz, ki so venomer v meni, kjerkoli se že znajdem. Počutim se staro kot gora, ti nemi očividci trpljenja, ki bi nam radi zakričali razrešitev uganke a ukleti, ne morejo. Stara sem kot najstarejša bit, tako veliko solz je že preteklo moje speče veke in ker gora ne more kričati, niti na rahlo zašepetati, nas vabi s svojo modro privlačnostjo in nam preko izbrancev, ki jih raztrešči na svojih skalah, želi vsaj z mimiko svojega okamenelega telesa sporočiti, tisto kar ve. Tisto nekaj, kar nam manjka v vsem tem pehanju za tem ali onim. Srečna Himalaja, tako mnogim dušam je izdala svojo večno skrivnost.

Solze pa bi rade ponazorile morje, ki daje videz varnosti, valovite zasanjanosti, tople spokojnosti. Z nebeškimi lastnostmi nas osvaja, zaljublja, da nas zapelje in zmami v njegovo zibanje, da nas kasneje pogubi z besnečimi valovi, s strupeno peno, s hudimi vetrovi.

Materi Naravi bi morali že davno ponuditi ponižno belo zastavo in se predati njeni igri. Saj smo le lutke, lesene marionete na nitih umetnika, saj veste katerega umetnika, tistega najbolj znanega, najslavnejšega, tistega za katerega je njegov sin umrl na križu.

Kaj praviš, ljubljeni, bi odšla? Bi odšla kam drugam, nekoliko bližje Naravi? Na neko obalo žgočega sonca? Odgovoril boš z DA, vem in vem tudi, da nikoli ne bova odšla. Preveč očitno je, da sva postavljena v ta čas in ta prostor. Do zob se oborožujeva za preživetje v nekem manjšem t.i. kulturnem mestu in le tu bova morala poiskati svojo obalo.

Partizanka Sandra

---

24.10.2014

VSE PREVEČ JIH JEMLJE SLOVO

Že dolgo nisem ničesar napisala, čeprav mi tematike za pisanje ne zmanjka a nisem mogla pisati o brezposelnosti, brezčutju med ljudmi, osamljenosti, revščini, tako duha kakor praznih bančnih računov, ker me je ponovno čakalo pisanje slovesa…

Nisem želela, da bi ta dnevnik postal patetičen in poln žalostnih zgodb a kaj, ko se dogajajo. In mimo tega ne morem. Pravijo, da si ravno toliko kriv, če obrneš glavo stran od temačnih zgodb, ne da bi vsaj skušal pomagati. Mimo takih ali drugačnih krivic in žalostnih zgodb hodimo iz dneva v dan. Vsak človek, ki ima le kanček srca in vesti v sebi, se bo ustavil in vprašal, če lahko pomaga.

Tokrat se poslavljamo od Sare. Prelepega dekleta olivne polti, lepih rjavih oči v obliki datelj in polnih ustnic. Od dekleta, ki je za drogo začela prodajati svoje telo. Bila je ena prvih deklet, ki sem jo spoznala nekih petnajst ali dvajset let nazaj. Brez težav mi je povedala, kako ji uspeva zbrati toliko denarja za ves ta heroin in kasneje še kokain. “Prodajam se. Veš koliko je pohotnih stricev in dedkov, ki so pohotni??? In, ali ni bolje, da se potešijo pri meni. Oba sva na boljšem. Njemu ni treba biti zafrustriran in nepotešen, do te mere da bi bil zmožen celo posiliti kakšno dekle. Pridobim tudi jaz, ker je to edini denar, ki ga znam zaslužiti. Jasno?”

Bilo mi je popolnoma jasno, kaj mi je povedala. Sara ni tega skrivala pred nikomer. Kot tako smo jo tudi sprejeli. Z leti so jo vsi sprejeli. Nihče je ni obsojal ali se zgražal nad njo. Uspela je celo doživeti razmerje s fantom, kateremu zlahka rečemo, da je bil ljubeč. On je njo resnično ljubil, Sara mu je čustva vračala.

Robavs je ta fant, ki je našo lepotičko Saro vzljubil kljub njeni “dejavnosti”. Imela sta lep in zelo poseben odnos.

Nihče od nas ni vedel, kako zelo je Sarino telo uničeno. Vedeli smo, da je kar naprej hodila na neke operacije a več kot to ni nihče, razen Robavsa, vedel.

Spominjam se najinega zadnjega kratkega pogovora “za zidom”. Pred mano je zdrobila in posnifala en Sanval. Čez 5 minut je bila že “čista koma”. Zibala se je sem in tja, dokler ji ni glava pristala med nogami in je tako zaspala oz “zakinkala”. Ni mi dalo miru in sem jo morala vprašati, da kako je možno, da je en sam samcat Sanval tako “podre”? Njen odgovor je bil spet tako jasen: ” Veš, slabo srce imam in danes sem že tri obdelala na tem žgočem soncu.”

Trudila se je po svojih močeh. Hodila je na vse operacije na katere so jo pošiljali in nihče od nas, ni niti slutil, da se že bliža njen čas.

Ko je umrla v bolnici, med eno od operacij na katere je morala iti, se je njeno srce za vedno vstavilo.

Težko smo doumeli, da je odšla, da je ni več. Dobili nismo nikakršnega odgovora, kje in zakaj se je stvar zataknila, da ji ni bilo več pomoči. Robavs o tem še vedno zelo težko govori. Saj je ob tej nenadni izgubi ljubljene osebe želel biti prisoten na pogrebu a ga je njen sin, narobe obvestil. Zakaj je to naredil, mi ni jasno. Robavs je bil eden tistih redkih ljudi, ki jo je resnično ljubil. In tako je Robavs zamudil pogrebe svoje drage, mogoče celo najdražje v svojem življenju.

Ko sem ga opazovala v torek in sredo, sem videla zlomljenega človeka.

Vsaka smrt pusti pečat in tu ni važno koliko pečatov, kako močnih, važno je da jih pustijo.

Partizanka Sandra

---

17.7.2014

SAMOMOR

Največ študij samomora je makrosociološke, v zadnjem času pa tudi mikrosociološke narave. Zgledujejo se po temeljnem tovrstnem delu francoskega sociologa Emila Durkheima, ki je postavil znano tezo, da je samomor obratno sorazmeren integraciji družbene skupine, katere del je posameznik. Po Durkheimu in zlasti v zadnjih desetletjih so se čisti sociološki poskusi samomorilnih mehanizmov začeli prepletati s psihološko in psihoanalitično naravnanimi tezami, napredek psihofarmakologije pa je oživil biokemične razlage samomorilnih vzgibov. Ta pojav od nekdaj spremljajo tudi posamezne evropske ter azijske filozofije in religije. Suicidologija je postala veda, v kateri je povezanih več disciplin in kultur.

Že od samega začetka se sociologija kot veda sooča z vprašanjem samomora. Francoski sociolog Durkheim je bil eden prvih, ki je znanstveno preučeval samomor. Svojo teorijo je predstavil v delu »Le suicide« (1897), ki je pomemben mejnik ne le za suicidologijo, pač pa tudi za sociologijo. V svoji teoriji Durkheim bolj kot notranje dejavnike v človekovi psihi poudarja zunanje, socialne dejavnike, ki so pripomogli k samomorilni nagnjenosti. Skuša dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi. Edino družbene razmere, od katerih je odvisno število samomorov, lahko povzročijo spreminjanje tega števila. Edino te razmere so namreč spremenljive. Število samomorov prav zato ostane stalno, dokler se družba ne spremeni.

Statistični podatki o samomoru so precej zanesljivi. Letna statistika izhaja v biltenu Svetovne Zdravstvene Organizacije. Pogostost samomora je razmeroma stalna oziroma se počasi spreminja. Drugače je s pogostostjo samomorilskih poskusov, saj se tu ne more odkriti dejanskega stanja. Statistike se namreč nanašajo le na število oseb, ki so bile sprejete na zdravljenje po poskusu samomora. Mednarodna študija Evropskega regionalnega urada Svetovne Zdravstvene Organizacije iz leta 1994, ki raziskovalno zajema nekaj območij posameznih zahodnoevropskih držav, vprašanja pogostosti samomorilnih poskusov ni natančneje pojasnila. Dejstvo je, da je samomorilnih poskusov precej več kot samomorov, po podatkih omenjene publikacije okoli 10-krat do 15-krat več. Kvalitativne razlike med statističnima populacijama oseb, ki so končale s samomorom in tistih, ki so ostale pri samomorilnem poskusu, kažejo, da je samomor pojav, ki zadeva zlasti moške in stare ljudi, samomorilski poskus pa je bistveno pogostejši pri mladih osebah ženskega spola.

Slovenija je s samomori močno obremenjena. Po podatkih za Kranjsko je bil leta 1863 koeficent samomora 3 (število smrti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev v enem letu); leta 1890 je bil ta količnik 6,8. Ko se je v tridesetih letih 20. stoletja uveljavil red v jugoslovanski statistiki, je Slovenija izkazovala že količnik 19,4. Poslej je ta številka rasla in se (razen leta 1990, ko je bila 27,7) od leta 1976 ni več spustila pod 30. Slovenija je bila leta 1993 med 47 državami, ki jih je zajela svetovna zdravstvena statistika, s količnikom samomora 30,9, na 6.mestu.

Od leta 1970 Psihiatrična klinika v Ljubljani, v sodelovanju z več statističnimi službami, spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski ter osnovni medicinski in sociološki sestavi populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. Ministrstvo za zdravje spodbuja zdravstvene ustanove, da prijavljajo kliniki primere samomorilskih dejanj.

V 25 letih je bilo v Sloveniji več raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji. Psihiatrična služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženimi skupinami prebivalstva, to so duševno bolni, alkoholiki in odvisniki od trdih drog.

Andrej Mastnak, univ.dipl.fil. in soc.kulture

---

6.6.2014

BARBARA, TUDI TI SI ZASLUŽIŠ SLOVO

Večina “obiskovalcev” Metelkove smo poznali Barbaro. Dekle, ki nas je vse presenetila s svojo nosečnostjo, še bolj pa z odločitvijo, da bo otroka obdržala.

Spominjam se najinega pogovora, ko sem bila precej kruta do nje. Spraševala sem jo, kako za vraga se ji je lahko to zgodilo in kaj bo lahko nudila svojemu otroku? Odgovorila mi je z vprašanjem, če revni ljudje ne smejo imeti otrok? Odgovorila sem ji, da pri njej ne gre samo za revščino in da v bistvu smatram, da je otrok tako velika odgovornost in da bi vsak odgovoren človek moral krepko razmisliti, preden bi na svet spravil otroka.

Potem sem jo srečevala v čakalnici metadonske ordinacije in vsakič je bila bolj shujšana, bolj siva v obraz in vse bolj in bolj potrta.

Še posebej se spominjam nekega pogovora, ko mi je govorila, da je tako na koncu z živci in močmi, da se doma včasih zvije v klopčič in si želi, da bi lahko kričala in kričala ter da čuti da je tik pred živčnim zlomom.

Barbara je trpela, hudo trpela. Svoje trpljenje je skušala rešiti s pomočjo strokovnih delavcev na Metelkovi. Predvsem je pričakovala pomoč od psihiatra.

Zavedam se, da en psihiater ni dovolj za vojsko odvisnikov, ki so pacienti metadonskega centra in vendar smatram, da bi moral prepoznati človeka, ki se lomi. Pred vsemi nami, pred našimi očmi je očitno propadala.

Sama nisem psihiater a bila sem na tej točki, na kateri se je znašla tudi Barbara. Svetovala sem ji, da naj odide v gozd in naj tam kriči vse dokler ne izgubi glasu. Upala sem, da bi ji to lahko pomagalo izkričati vsaj del bolečine, ki jo je nosila v sebi.

Kolikor vem, ni odšla kričati v gozd in kolikor vem ji tudi psihiater ni predpisal pomirjeval, ki bi jih nujno potrebovala. Zakaj ne? Za sprehod v gozd verjetno ob novorojenčku ni našla časa. Psihiater pa se je verjetno strogo držal doktrine, ki pravi, da se odvisnikom ne predpisuje pomirjeval ali uspaval. Menim, da je ta doktrina botrovala marsikateremu samomoru odvisnikov, ki so se trudili živeti brez drog.

Dragi psihiatri in vsi ostali doktorji, koliko samomorov in izgubljenih življenj bo še potrebno, da boste sprevideli, da vaša doktrina ni pravilna???

Barbari se je poleg vsega, kar je doživljanja, ob vsem njenem trpljenju zgodilo še nekaj hujšega, nekaj o čemer ne vem dovolj, da bi lahko o tem pisala. Vem le, da je bilo breme zanjo tako težko, da je svoje življenje vrgla pod vlak.

Barbara, za samomorilce mnogi pravijo, da so reve, sama pa smatram, da si za korak pod vlak potrebovala ogromno poguma.

Sandra

---

19.3.2014

DRUŽBENA IN SOCIALNA STRATIFIKACIJA V (POST)MODERNI DRUŽBI

Stratifikacija pomeni razplastenost, plastovitost, večplastnost. V našem primeru pa pomeni družbeno plastitev, razlikovanje prebivalstva glede na spol, religijo, poklic, starost, socialni status itd.

Vzemimo primer družbe, v kateri so vsi člani enaki. V taki družbi ljudje ne bi bili več razvrščeni glede na ugled, nihče ne bi okusil zadovoljstva zaradi visokega družbenega položaja, nihče ne bi trpel ponižanja, ker zaseda položaj, ki ne prinaša pravega spoštovanja. Premoženje bi bilo enakomerno razdeljeno med prebivalce. Besede, kot so ugled in siromaštvo, bi spremenile svoj pomen ali pa bi izginile iz besedišča. Zatiranje in izkoriščanje bi postala pojma iz zgodovine. Ljudje bi postali enaki tako v očeh soljudi, kakor tudi »pred bogom«.

Ideje take družbe (egalitarna družba) očitno ostajajo sanje. Zgodovina nas uči, da vse človeške družbe, od najpreprostejših do najbolj kompleksnih, vsebujejo neko obliko neenakosti. Zlasti moč, ugled in premoženje so neenakomerno razporejeni med posameznike in družbene skupine.

Družbena stratifikacija, se kot posebna oblika družbene neenakosti, nanaša na prisotnost posebnih družbenih skupin, ki so postavljene ena nad drugo glede na dejavnike, kot so ugled, moč in premoženje. Podoben življenjski slog, zavest o skupnih interesih in skupna identiteta, jih do neke mere razlikuje od članov drugih družbenih slojev. Primer družbene in tudi socialne stratifikacije je indijski kastni sistem.

Stratifikacija pomeni hierarhijo družbenih skupin. Člani različnih skupin uživajo ali trpijo v neenaki razporeditvi nagrad v družbi. Družbena stratifikacija je seveda le ena od oblik družbene neenakosti. Ta lahko obstaja tudi brez slojev. Sociologi menijo, da je družbene razrede nadomestila nepretrgana hierarhija neenakih pozicij. Kjer so bili včasih razredi, je sedaj neprekinjen kontinuum poklicnih položajev. Hierarhijo družbenih skupin je zamenjala hierarhija posameznikov.

Socialna stratifikacija je posebna oblika družbene neenakosti, ki je povezana z oblikovanjem skupin, slojev razvrščenih v hierarhičnem razmerju. Položaj posameznika je odvisen od sloja (ima vedno neke skupne lastnosti: poklic, ki spada v določen sloj, interesi, vrednote, način obnašanja itd.), kateremu pripada. Je relativno trajna (položaj se redko spreminja) in stabilna.

Pripadniki vsakega sloja so nagnjeni k razvoju svoje lastne subkulture: določenih norm, stališč in vrednot, ki jih razločujejo kot družbeno skupino. Ko nekateri pripadniki družbe doživljajo podobne razmere in probleme, ki niso skupni vsem njenim pripadnikom, obstaja težnja k razvoju subkulture.

Primer: člani najnižjega sloja v sistemih stratifikacije, ki ponujajo majhne možnosti za izboljšanje statusa, so nagnjeni k nihilističnemu, fatalističnemu pogledu na življenje. Tako stališče postane del njihove subkulture in se lahko prenaša z generacije v generacijo.

Pri pripadnikih družbene skupine, ki so jim skupne podobne razmere in skupna subkultura, obstaja verjetnost, da bodo razvili skupinsko identiteto.

Čeprav se v današnji družbi več pozornosti namenja odvisnikom kot v preteklosti, so ti še vedno izpostavljeni nerazumevanju, stigmatizaciji in zapostavljanju. Neenostnost stroke do pereče in razraščajoče se problematike, samo še poglablja že tako nezainteresirano javnost.

Tu vidim srž problema. Namreč, šele enotna politika in sodelovanje vseh vpletenih (vladnih in nevladnih ustanov), tako znanstven kot humanitarni pristop k razreševanju problematike, lahko pripelje do zaželenih rezultatov, ne pa kriminalizacija in potiskanje odvisnikov na družbeno in socialno dno.

Andrej Mastnak, univ.dipl.fil. in soc.kulture

---

6.1.2014

SLOVO

Vso noč sem tuhtala kaj naj napišem!?! Kako naj izrazim ta boleč občutek praznine, ki je nastal , ko sem izvedela da je dr. Čelanova, kot smo ji tu na centru rekli, v soboto, 28.12.2013, umrla?

Se bo kdo posmehljivo namrdnil, češ kakšno bolečino, kakšno praznino pa čutiš? Saj ti je bila dodeljena le za to, da ti predpisuje metadon! A ta, ki si to misli o katerem koli delavcu centra na Metelkovi, se krepko moti. Še posebej se moti, ko govorimo o dr. Branki Čelan.

Dr. Branka Čelan je tista oseba, kateri se lahko zahvalimo za večino stvari, do katerih smo kot odvisniki dandanes upravičeni. Pred njo ni bilo vzdrževalnega programa s heptanonom. Ni bilo Projekta Človek, ki ima eno najvišjih stopenj uspešnosti pri rehabilitaciji odvisnikov. Lahko bi še in še naštevala za kaj vse se je dr. Čelan zavzela in vse tudi udejanjila.

Na začetku, dobrih dvajset let nazaj je obstajala le majhna sobica za vrati zadnjega stopnišča. V tej sobici sta dr. Čelanova in sestra Lidija imeli prostora za dve mali mizici in sta se zadeve lotili. In tako kot danes, je bilo včasih še bolj težko razložiti zakaj bi se nam, odvisnikom, sploh pomagalo. Njej je uspelo. In uspevalo ji je kadarkoli so hoteli program ukiniti. Uspela je dopovedati, da smo tudi odvisniki ljudje, predvsem pa da je odvisnost bolezen, ki jo je potrebno celovito zdraviti.

Zato bom zapisala le to, da se poslavljamo od zelo posebne osebe, od ene izmed prvobork za pravice odvisnikov, od ženske, ki je z neustavljivo močjo in neverjetno energijo vse dneve prebila v Zdravstvenem domu za našo dobrobit, za dobrobit pacientov. Takih zdravnikov ni veliko, takih ki pa svojo energijo usmerjajo v dobrobit odvisnih od nedovoljenih drog, je pa še toliko manj. Dr. Čelan je bila poosebljena človečnost.

Dr. Čelanova je želela biti še vse leto z nami a ji je bolezen to onemogočila. In vse prehitro se je morala posloviti. Tako rada bi ji stisnila vsaj roko v slovo in se ji zahvalila za vse, kar mi je v življenju dala, za vsako njeno bodrilno besedo, ko sem bila povsem na tleh in prepričana sem, da nisem edina s to željo. Zato pišem to slovo. Zato, da izrečem tisto, kar bi morala izreči večkrat: »Dr. Čelan, hvala vam za vse! V čast mi je, da sem vas imela priložnost poznati, biti vaš pacient, kateremu ste dala vedeti in čutiti, da vam je mar.«

Vaša Sandra

---

16.12.2013

DVOLIČNOST ZAKONODAJE

Pred kratkim oz. natančno 3.decembra sem v dnevnem brezplačnem časopisu “ŽURNAL” prebrala precej zanimiv članek.

V Franciji je bil obsojen preprodajalec, kateremu so naložili plačilo davka za njegovo nelegalno dejavnost. Da stvar izpade še bolj ironična, so mu pri obračunu davka upoštevali stroške prevoza in celo njegovo dnevno uporabo heroina, ki naj bi bila približno 4 grame na dan. Te stroške so mu odšteli od obračuna prihodka s preprodajo.

Tako kot odvetnica obsojenega preprodajalca, se tudi sama sprašujem, kako lahko sodišče naloži plačilo davkov za nelegalno dejavnost? In če v tem preprodajalcu vidim večino takih, ki so preprodajali zato, da pokrijejo svojo odvisnost, verjamem, da bi raje “odsedel” še kakšno leto več, kot plačal tako visoko denarno kazen, ki so mu jo poleg zaporne kazni, ki šteje nekih pet let dodelili. Kot sem rekla, če je eden takih preprodajalcev, kot jih je večina naših slovenskih zapornikov, predvidevam da denarja nima. In spet se bom morala ponavljati, neverjetno je da se za nezakonito dejavnost zaračuna davek, kot da gre za normalno poslovanje nekega podjetnika. Sama smatram, da bi preprodaja heroina tako ali tako morala biti normalna poslovna dejavnost. Vem, da se to sliši hudo radikalno a če drugega ne, bi lahko vsaj zdravniki morali imeti možnost predpisovanja heroina oz. morfija in to brez predsodkov in brez večjih težav.

Pred približno stotimi leti so bile kadilnice morfija v Londonu, prestolnici Velike Britanije, nekaj povsem normalnega. Celo poslovanje Anglije s Kitajsko je temeljilo predvsem na poslovanju z morfijem. Vojna s Kitajsko se je začela takrat, ko so Kitajci očitali Angležem, da so polovico kitajskega imperija “navlekli” na morfij. Torej, je bila v resnici Kitajska tista, ki se je uprla morfiju oz. posledicam, ki jih pretirana uporaba morfija povzroča in ne Anglija.

In vendar so bili Američani tisti, ki so se šli prohibicije (prepoved alkohola), dandanes pa še vedno vodijo popolnoma neuspešno “vojno z drogami”. Ko pravim prvi Američani, s tem smatram priseljence iz Anglije, ki jih je bilo največ čeprav so bili Španci tisti, ki so prvi zavzeli Ameriko. Italijanski priseljenci pa so bili tisti, ki so od prohibicije in nelegalnih dejavnosti (preprodaja drog) največ pridobili. Še dandanes je njihova moč velika, saj ravno zaradi denarja, ki ga s preprodajo drog brez plačevanja davka služijo, nikakor ne pride do koraka naprej pri legalizaciji heroina in prostitucije. Italijanska mafija je še vedno močno prisotna pri ravnokar naštetih dejavnostih. Ko pravim prisotna, mislim na prisotnost v sodiščih, sindikatih, parlamentu, kongresu, itd. In kdo ima toliko poguma in seveda denarja, da bi se takemu sistemu uprl? Mafija je dejansko del sistema in to zelo pomemben del sistema.

Kar se marihuane tiče se stvari resda premikajo z mrtve točke a temu je tako zato, ker uporabniki marihuane niso stigmatizirani tako zelo, kot smo uporabniki heroina in jih je tudi veliko več ter uporabo marihuane javno priznavajo. Med drugim je uspelo določenim organizacijam dokazati, da marihuana lahko pomaga tudi marsikateremu bolniku.

Kar se pa heroina tiče, bo verjetno preteklo še mnogo onesnažene vode, da bomo uspeli dopovedati laični populaciji kakor tudi stroki sami, da je tudi mak roža, ki ima mnoge pozitivne učinke. V medicini je to že znano. Nočejo pa sprejeti dejstva, da je velika večina odvisnikov posegla po heroinu ravno zaradi psihičnih težav. Malokdo je postal odvisnik zaradi zabave. A da nas bi stroka začela dojemati kot psihične bolnike, bomo morali še precej garati.

Partizanka Sandra

---

13.12.2013

POKOJNINSKA REFORMA NA MOJI KOŽI

Pokojninska reforma me sploh ni posebno zanimala, tako kot me niso zanimale nobene reforme in spremembe od tiste, ki se je zgodila davnega leta 1990 – sprememba moje domovine. Ta sprememba me je močno zanimala. Spremljala sem jo od začetka do grenkega konca. To spremembo sem čutila vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Čutila sem jo v drobovju. Gledala sem kako se spreminjajo meje, režimi, politiki,…Čutila sem kako moja domovina razpada v srditi vojni in mislila sem, da me nobena sprememba ne bo nikoli več tako zanimala ali se me tako močno dotaknila, kot se me je ta. A sem se zmotila.

Pokojninska reforma je bila zame le še ena izmed tisočih, ki so se jih spomnili v našem hramu demokracije. Še ena izmed stvari, ki so se je spomnili naši vrli politiki, da imajo kaj početi in da imamo mi, ki delamo v računovodstvu, kaj delati. Kot, da ne bi imeli že tako preobilice dela z vsemi papirji in številkami, členi in spremembami, ki smo jih po službeni dolžnosti morali spremljati. Povsem iskreno, niti zanimalo me ni preveč.

Prejšnji teden, ko sem v solzah odhajala na Zavod za zaposlovanje z odpovedjo službe v rokah pa je pokojninska reforma pretresla moj svet. Zaposlena sem bila pri mlajši upokojenki, ki je za preživetje svoje družine morala delati tudi po upokojitvi saj ji njena mala penzija nikakor ni zadoščala za preživetje. Gospa je vodila mali računovodski servis in me je leta 2007 redno zaposlila. Zaposlila me je kljub temu, da sem se že drugič v svojem življenju vračala s krajšega bivanja v zaporu, kjer sem pristala zaradi moje odvisnosti od heroina. No ja, da ne bo pomote, v zaporu ne pristaneš, če si odvisnik temveč, če svoje odvisnosti ne zmoreš več “legalno” financirati in se kar naenkrat znajdeš v vlogi preprodajalca. Ta heroin mi je pomagal “preživeti” izgubo domovine in več let sem bila prepričana, da imam vse pod nadzorom. Še ena izmed velikih zmot v mojem življenju. A to je zgodba za nek drugi čas in drugo temo. Zdaj bi vam rada povedala, kako na lastni koži čutim posledice pokojninske reforme.

Ko me je gospa zaposlila, je vedela vse o meni. A zaradi nekega drugega zakona, ki zdaj ne velja več saj je pokojninska reforma prinesla cel kup novih zakonov in pravil, je nekoga morala zaposliti. Tako je veleval takratni zakon: “…upokojenec, ki ima registrirano samostojno podjetništvo mora imeti zaposlenca ali zaposlenko z ustrezno izobrazbo…” Tu se mi je ponudila priložnost, da sem lahko končno unovčila svojo srednješolsko izobrazbo. To je bila moja prva zaposlitev. Pri svojih 36.letih sem se prvič počutila dokaj normalno. Imela sem redno službo. Bila sem socialno in zdravstveno zavarovana. Imela sem odobren limit na banki. Dobila sem celo svoj prvi kredit, ki res da ni bil velik a meni je pomenil veliko. Zdaj se sprašujem, kako ga bom še tri leta uspevala poplačevati?!? Kdo bi si mislil, da bo neka pokojninska reforma povzročila toliko hudega?!? In ne samo meni, ki sem ostala brez zaposlitve in rednega prihodka temveč tudi za gospo, ki ne ve kaj ji je storiti. Pokojninska reforma namreč zahteva, da se upokojenec odpove polovici svoje penzije in ob tem še naprej plačuje vse prispevke in davke. To velja le za samostojne podjetnike. Če ima upokojenec d.o.o. oziroma družbo z omejeno odgovornostjo, se ga ta reforma ne tiče. D.o.o. lahko dandanes odpreš, če položiš 7.000,00 eurov na račun podjetja a ta isti denar lahko že takoj po odprtju dvigneš z nekoliko računovodske mahinacije in denarja ni več, imaš pa podjetje z omejeno odgovornostjo, kar pomeni, da podjetje odgovarja le z denarjem podjetja medtem ko samostojni podjetnik jamči z vsem svojim premoženjem. Če je tu kaj logike in poštenja, naj me koklja brcne! Ravno zaradi takih in podobnih d.o.o.-jev je šlo slovensko gospodarstvo k vragu.

Gospa, ki me je zaposlila in mi s tem omogočila dostojno pošteno življenje, je bila celo pripravljena na velike spremembe, ki bi vključevale tudi mene in mojo prihodnost. Sestavili sva načrt, da bom jaz s pomočjo Zavoda za zaposlovanje odprla svoj s.p. in bova nadaljevali z delom. Gospa bi mi prepustila le stranke, ki redno plačujejo svoje obveznosti in bila moj mentor dokler ne bi bila sama sposobna voditi vseh poslov. Naravnost čudovito! Bila sem navdušena, srečna in nadvse hvaležna. Moja prihodnost se je zdela svetla in dokaj varna, kolikor je lahko varna v tem sistemu, ki ga danesw živimo.

Se sprašujete kje se je zalomilo in zakaj sem odšla objokana na Zavod za zaposlovanje? Odgovor tiči v okrožnici DURS-a, ki ga je gospa dobila, ko je poizvedovala kaj vse je potrebno za odprtje s.p.-ja, da bova ja vse naredili tako kot je treba. Okrožnica se glasi: REGISTRACIJA SAMOSTOJNEGA PODJETNIKA – preverjanje omejitev za pridobitev statusa samostojnega podjetnika po 10. a členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-311/11-16 z dne 25.4.2013 (Ur.L.RS, št. 44/2013, z dne 24.5.2013)

Ajpes bo kot registrski organ za samostojne podjetnike z dnem 1.7.2013 začel preverjati izpolnjevanje določb 10. a člena ZGD-1 pred vpisom v Poslovni register Slovenije (PRS).

Tako bo preveril:

• ali je oseba dala resnično izjavo o poravnanih dospelih obveznostih iz svojih prejšnjih poslovanj (drugi odstavek 74.člena ZGD-1) in

• ali imajo vse kapitalske družbe, v kapitalu katerih je oseba udeležena z več kot 25 odstotki, poravnane vse davke in druge obvezne dajatve, ki jim je potekel zakonski rok plačila, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek, in

• li je bila oseba pravnomočno obsojena na kazen zapora zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost.

Tako. Moja pravljica o uspehu in kolikor toliko srečni in varni prihodnosti je končana. Če se me prva alineja ne tiče, se me tičeta vsaj druga, tretja pa zagotovo. Pod drugo, sem še dandanes dolžna sodišču 6.500,00 eurov, ker mi je sodišče ob povprečnini v višini 400,00 eurov, ki sem jih plačala, naložilo še plačilo odvetnika, dodeljenega mi po uradni dolžnosti ter ponovno tudi vse stroške postopka. Vso zadevo sem predala Varuhu človekovih pravic in čakam odgovor. Zdi se mi, da se že vse življenje na meni lomijo vsi novi zakoni in členi saj sem menda ena izmed prvih v Sloveniji, kateri je sodišče naložilo plačilo odvetnika, dodeljenega po uradni dolžnosti. Saj veste, tega ti določijo takrat, ko zakon zahteva, da ima obdolženi odvetnika in si ga le-ta ni sposoben sam plačati. No, meni so ga, brez kakršnegakoli opozorila, da ta možnost sploh obstaja, krepko zaračunali in to za nazaj. Če bi vedela, da bom morala odvetnika plačati, bi si ga najela sama za 500 eurov ali pa bi se odrekla pravici do odvetnika, kajti takega zneska nisem sposobna plačati, ne z redno plačo, kaj šele brez te. A tudi ta tema je tako obširna, da ne sodi v ta članek.

Že, če druge alineje ne bi bilo, se me zagotovo tiče tretja. Bila sem obsojena. Celo dvakrat. Moje kaznivo dejanje bi lahko šteli pod tista kazniva dejanja zoper socialno varnost, mogoče celo zoper gospodarstvo, ker sem brez, da bi plačala davek, zaslužila 25 eurov, ko sem kupila 5 gramov heroina za 100 eurov in ga prodala za 125.

Kakorkoli že in kamorkoli že vtaknete moje kaznivo dejanje, obsojena sem za vse življenje. Ni bilo dovolj, da sem svojo kazen odsedela, plačala in da sem s s svojo odvisnostjo škodovala predvsem sebi in svojemu zdravju, da sem prizadela svoje ljubljene, ne, vse to ni bilo dovolj. Vse premalo sem trpela.

Zdaj zaradi mene trpita dve veliki družini. Ena je moja in druga je tista od te dobrosrčne gospe, ki mi je kljub vsemu ponudila roko in mi resnično želela pomagati. Zdaj bom jaz na Zavodu in na socialni podpori saj si o neki novi zaposlitvi ne upam sanjati. Stara sem 43 let, osivela, kot bi jih imela 60 in brez zob saj nimam 10.000 eurov za nove, naše zobozdravstvo pa…ah, to je še ena dolga zgodba o kateri bi bilo treba pisati. Vem le, da kljub rednim obiskom zobozdravnikov ZD Moste, kjer se jih je v desetih letih zamenjalo že šest jaz še vedno nimam urejenih zob. In ker hodi hudič s…t na kup, se mi je pred kratkim zlomil še mostiček.

Drugo bitko bo bila dobrosrčna gospa, ki bo ostala brez dodatnega trdo zasluženega dohodka, ki jo prav tako zapušča zdravje zaradi stresnega in napornega življenja in jo tako kot mene čaka še vsaj pet let odplačevanja raznih kreditov s katerimi si je pomagala preživeti celo četo neplačnikov medtem, ko je ona pridno plačevala vse davke, prispevke in ostale obveznosti do države. Država jo je krasno nagradila za vsa leta plačevanja davkov!

Ko sva se poslavljali, sva obe točili grenke solze. Obup v mojih očeh je povečeval obup v njenih in obratno. Kaj naj rečem za konec?

Slovenija, hvala, ob tebi sem spoznala, da so pravljice o brezsrčnih, krutih mačehah resnične.

Sandra

---

13.12.2013

PRAVICA NAŠIH SODIŠČ

Po dolgotrajnem sojenju in pogojni obsodbi, so meni in mojemu izven zakonskemu partnerju naložili plačilo povprečnine v višini 400 eurov, kar mi je povsem razumljivo in sva povprečnino tudi že plačala. S tem se je srečal že marsikdo od nas.

Nato pa nama je sodišče naložilo še plačilo zagovornikov dodeljenih po uradni dolžnosti in ponovno tudi stroške obravnav. Znesek, ki so nama ga naložili v plačilo je ca. 5.500 eurov na osebo. Od tega je večino za plačilo odvetnika.

Ko sem prejela pošto, sem mislila, da se je sodišče zmotilo, saj še nikoli nisem slišala, da bi komu naložili plačilo odvetnika dodeljenega po uradni dolžnosti. Po povpraševanju pri brezplačni pravni pomoči na Miklošičevi in še pri nekaterih odvetnikih, sem po prvotnem čudenju izvedela, da obstaja alineja, ki dovoljuje sodniku, da naloži plačilo vsega tega, če je obdolženi obsojen.

Poskusila sem s pritožbami, vse do tistega, ko nobena pritožba ni bila več mogoča. Sodišče nama je omogočilo plačilo na obroke. Plačala nisem niti enega obroka, ker enostavno ne morem verjeti, da se obsojenemu lahko naloži plačilo odvetnika dodeljenega po uradni dolžnosti, sploh glede na to, da nihče od naju ni bil opozorjen, da obstaja ta možnost. Kajti, če bi vedela, da obstaja možnost, da sodišče lahko naloži plačilo odvetnika dodeljenega po uradni dolžnosti, bi se odvetniku odrekla ali pa bi si najela odvetnika, ki bi ga bila sposobna plačati. 4.800 eurov za odvetnika je zame velik znesek, veliko prevelik za moj žep.

Druga stvar, ki je ne razumem, je dvojno plačilo stroškov postopka. Pod dvojno mislim to, da se je meni in partnerju naložilo plačilo povprečnine za stroške postopka v višini 400,00 eurov, kot sem že zgoraj navedla, nakar nama je bilo znova naloženo plačilo stroškov postopka, tokrat celo v višini cca.1.300,00 eurov. Tega nikakor ne razumem!

Na koncu naj zapišem le še to, da sva ta trenutek sodišču dolžna vsak cca. 5.500,00 eurov. Ker gre za skupno gospodinjstvo, je s tem le-to obremenjeno za cca. 11,000,00 eurov.

Sama sem pred kratkim pristala na Zavodu za zaposlovanje saj je gospa pri kateri sem bila zaposlena nekaj več kot sedem let morala zapreti svoj mali posel, v veliki meri zaradi neplačnikov, ko pa je v veljavo stopila še pokojninska reforma, ki od upokojencev, ki se še vedno trudijo delati zahteva, da se odpovedo polovici svoje pokojnine. In glede na stanje mojih zob, za katere prav tako nimam denarja, da bi si jih uredila, si bom novo zaposlitev težko našla. Mlin splošnega zdravstva pa melje zelo počasi. V najboljšem primeru bom imela urejene zobe čez približno dve leti.

Moj partner pa prejema 850 eurov plače za težaško delo pri selitvenem servisu a je plača vsaj redna. Ko je bil mlajši mu to delo ni predstavljalo težav. Zdaj, ko sva prekoračila štirideseto leto življenja, je pa tako delo precej težko.

Tak dolg do države naju resnično skrbi, saj ga enostavno nisva sposobna plačati. Naj omenim le še to, da je moj partner redno zaposlen že več kot 15 let in redno plačuje davke in prispevke ter pred tem nikoli ni imel opravka s sodiščem. Na sodišču je pristal povsem po moji krivdi. Pri hišni preiskavi so mu namreč zasegli nerabljeno plinsko pištolo, ki jo je še kot mladenič kupil povsem legalno v Franciji saj je nekaj časa delal kot avtoprevoznik. Vozil je tovornjak po vsej Evropi, spal na parkiriščih in si je to plinsko pištolo kupil za lastno varnost. S prijavo pištole je resda neodgovorno odlašal dokler ni nanjo povsem pozabil, ker je zamenjal službo.

Sama sem heroinski odvisnik na zdravljenju (Metelkova) in imam kar zajetno kartoteko na policiji. A od leta 2007 se močno trudim ostati na pravi poti. Svojo kazen bi še nekako sprejela, a da človeku, ki je vse življenje zgleden državljan, na koncu zaračunajo odvetnika dodeljenega po uradni dolžnosti, se mi zdi povsem nesprejemljivo. Sojenje se je začelo leta 2003 in končalo leta 2010.Kot sem že zapisala, sva odločbo, ki nama nalaga plačilo odvetnikov dodeljenih po uradni dolžnosti dobila še kasneje, približno pol leta po pravnomočnosti sodbe.

Naj omenim še to, da je bila prvotna obtožnica precej huda: bremenila nas je organiziranega kriminala saj nas je na zatožni klopi sedelo kar deset. Midva s partnerjem nisva poznala prav nikogar.

Tokrat sem bila hvaležna prisluhom čeprav so naju le-ti spravili v ta položaj a so vsaj pomagali prikazati, kaj se je v resnici dogajalo. Torej, ravno po dolgotrpnem in mučnem poslušanju le-teh, je bilo jasno, da moj partner nima popolnoma nič v zvezi z drogo, kaj šele z organiziranim kriminalom. Vendar je bil zaradi te presnete plinske pištole vseeno obsojen na pogojno kazen, resda minimalno vendar odločba o plačilu vsega zgoraj navedenega, boli veliko bolj.

O vsem tem sem pisala celo varuhu človekovih pravic, kjer sem dobila odgovor, da dejansko vidijo, da to ni prav a da žal ne morejo prav nič storiti, saj lahko posredujejo le pri zadevah, ki niso stare več kot eno leto. Torej, če se ti je zgodila krivica, se moraš podvizati in poskrbeti, da se ti vse skupaj ni zgodilo več kot eno leto nazaj.

Torej, v kolikor se znajdete na sodišču in vam izrečejo sledeče besede: “…v kolikor si zagovornika ne morete privoščiti sami, vam ga bo dodelila država…”, raje krepko premislite preden sprejmete državnega zagovornika saj se vam lahko zgodi, da vas le-ta stane več kot najeti odvetnik. Dejstvo je, da pred sodiščem nikakor nismo vsi enaki, zato se potrudite in se izognite morebitnim sodnim postopkom oz. kaznivim dejanjem.

Sandra

---

13.12.2013

GLOBALIZEM KOT OBLIKA NASILJA V POSTMODERNI DRUŽBI

Globalizem novo kompleksnost globalnosti in globalizacije zreducira na eno samo – gospodarsko – dimenzijo, ki jo poleg tega misli linearno, kot nenehno širjenje odvisnosti od svetovnega trga. Vse druge dimenzije – ekološka globalizacija, kulturna globalizacija, policentrična politika, nastajanje transnacionalnih prostorov in identitet – tematizira, če sploh, le ob predpostavljeni dominantnosti gospodarske globalizacije. Svetovno družbo tako zoži in popači v svetovno tržno družbo. V tem smislu je neoliberalizem različica monokavzalnega gledanja na svet, torej ekonomizma. Čar in nevarnost te, nikakor ne nove, svetovno-tržne metafizike zgodovine izhajata iz taistega vira: iskanja, že kar sle po enostavnosti, zato da bi se lahko znašli v svetu, ki je postal nepregleden.

Če fatalizem postmoderne in neoliberalnega globalizma postane samo sebe potrjujoča prerokba, bo zares fatalno. Potem bodo srhljive vizije, ki že sedaj skorajda izključno zaposlujejo javno domišljijo, kajpak lahko postale resničnost. Naj si prikličem eno izmed njih: brazilizacija Evrope.

Neoliberalci so zmagali. Tudi zoper sebe same. Nacionalno državo je odneslo. Socialna država je v razsulu. A zaradi tega še ne vlada ne-red. Na mesto zgradbe moči in prava nacionalno-državnih akterjev je stopila množica raznorodnih, v sebi neenotnih oblastvenih združb, ki se druga pred drugo zapirajo in medsebojno spopadajo. Vmes zijajo pravne in normativne nikogaršnje cone. V nevarnih mestnih središčih živijo in delajo okravateni uradniki v video nadzorovanih in – podobno kot stari gradovi – tesno spetih stolpnicah, nekakšnih utrjenih taborih, ki so jih z obrambnim orožjem opremili vladajoči transnacionalni koncerni. Na nekaterih območjih lahko svobodno kupiš in zaužiješ mamilo. Na drugih pa je že za kajenje cigarete zagrožena smrtna kazen. Oborožene enote upokojencev patruljirajo ob mejah svojih lepo negovanih naselij za starostnike.

Uporabljati javna prevozna sredstva velja za nekaj nespodobnega. Spominjajo namreč na dinozavre nacionalne države. Insignije le-te pa si je sicer moč ogledati le še v dobro zastraženih muzejih. Kdor se poda na tiste podzemne železnice, ki še obratujejo, daje vedeti, da se je pripravljen na milost in nemilost prepustiti napadalcem. Zato je tu biti napaden enako samoobtožbi na sodišču. Pravilo pravi: napadeni so sami krivi, da so jih napadli.

Med temi nejasno razmejenimi oblastmi okrožji koncernov, združenj, narko kartelov, vojsk odrešitve, militantnih naravovarstvenikov, kolesarskih društev in priložnosti, da se prostovoljno pustiš oropati, morda zato, ker ima terapevt to za samoizkušnjo, ki je nujno potrebna v procesu tvoje osebnostne rasti, obstaja le še daljni spomin na ono ponosno nacionalno državo, za katero se je na milijone mož medsebojno prebadalo z bajoneti, se luknjalo s kroglami ali poganjalo v zrak. Države zdaj zastopajo partikularne interese med drugimi partikularnimi interesenti.

Če pa si kot zgled izmed teh izberemo kak transnacionalni koncern, npr. Deutsche Bank, ki se zdaj imenuje Svetovna banka, ugotovimo, da se je razmerje moči ravno obrnilo. Medtem ko moramo državico dati pod povečevalno steklo, da bi jo sploh lahko razpoznali, moramo za opazovanje koncerna uporabiti narobe obrnjeni daljnogled, da bi ga sploh zajeli v pogled. Temu ustrezno je mesto Združenih narodov zasedla tvorba, ki se imenuje Združena Coca-Cola ali nekaj podobnega.

Ostalina države pobira tudi davke. Morda pa bi bilo bolje reči: si želi pobirati davke – če se le da. Toda plačevanje davkov se je že zdavnaj, vsekakor pa de facto, spremenilo v prostovoljno dejavnost, tako rekoč v darovanje. Sicer pa jih je treba ljudem pobirati, jih skubiti v konkurenci z mnogimi drugimi varščinami in prispevki, ki jih vsiljujejo omenjene personalne oblastvene združbe s pomočjo svojih varnostnih storitev, pri katerih se maha z orožjem. Državni monopol nad uporabo nasilja je bil namreč odpravljen, tako kot vsi drugi monopoli. Kar državi še preostane, so le poskusi zunanje politike. Toda ta častna oznaka, »poskus«, sicer običajna za neko literarno zvrst oziroma početje, je le za malokaj tako zelo primerna

Andrej Mastnak, univ.dipl.fil. in soc.kulture

---

20.3.2018

---