Hepatitis je virusna okužba jeter. Simptomi in zdravljenje se razlikujejo glede na vrsto. Več o vrstah okužbe.  Akutni virusni hepatitis je samoozdravljiva bolezen. Z zdravljenjem je lahko kronični hepatitis C ozdravljiv, kronični hepatitis B pa obvladvljiv.  S cepljenjem lahko preprečimo okužbo s hepatitisoma A in B, posledično pa tudi s hepatitisom D.


HEPATITIS A

Zdravil, ki bi zdravila hepatitis A (HAV), ni. Za osebo je najbolj pomembno, da počiva. Pomembna je tudi pravilna prehrana. Ta naj bo lahka, brez dodajanja maščob in začimb. Večji telesni napori, težka, mastna in začinjena hrana ter uživanje alkohola v času obolenja lahko prispevajo k razvoju kroničnega vnetja jeter.

Najučinkovitejša in dolgotrajna zaščita je cepljenje proti hepatitisu A.

PREPREČEVANJE S CEPLJENJEM

Pasivna profilaksa se uporablja pred izpostavitvijo okužbe (preekspozicijsko) ali neposredno oziroma do največ 14 dni po izpostavitvi (poekspozicijsko).

Aktivna imunizacija omogoča preventivno zaščito v več kot 90%. Na razpolago sta cepivi za otroke od 1. do 18. leta starosti in za starejše od 18 let. Zaščita se razvije že nekaj tednov po prvem odmerku cepiva. Za podaljšano zaščito se je potrebno ponovno cepiti čez 6 do 12 mesecev, s čimer preprečimo okužbo za vsaj 20 do 30 let, najverjetneje pa do konca življenja.

Ker je največ virusa v blatu okužene osebe še preden se pojavijo značilni znaki bolezni, so pomembne higienske navade ljudi. Bolezen se hitro širi v slabih higienskih in socialnih razmerah. Zdravje lahko zavarujemo na ta način, da si roke pred jedjo temeljito umijemo z milom. Glede na to, da je možnost okužbe rok največja pri skupni uporabi sanitarnih prostorov, pa je prav tako pomembno temeljito umivanje rok po uporabi stranišča. Roke si je potrebno umivati čim bolj pogosto.


HEPATITIS B

Večina odraslih bolnikov in bolnic, okuženih s hepatitisom B (HBV), razvije akutno bolezen, ki je po simptomih podobna gripi. Več kot 90 % bolnikov spontano ozdravi v 6 mesecih, le pri približno 1% se razvije fulminantni hepatitis, kronična jetrna bolezen pa se razvije pri 10 % odraslih bolnikov in bolnic.

Ozdravitev HBV okužbe je odvisna od povezave aktivnosti bolnikovega interferona in imunskega sistema. Izločitev HBV je primarno pod vplivom citotoksičnih limfocitov Tc in naravnih celic ubijalk (NK), ki se rekrutirajo v jetrih, da bi uničili okužene hepatocite.

Medtem ko se lahko akutni hepatitis B spontano ozdravi brez sekvel, pa pri bolnikih, ki se v 6 mesecih ne očistijo HbsAg, nastopi HBsAg nosilstvo. Čim daljše je nosilstvo, manjša je možnost očiščenja, ker pride do vključitve HBV DNA v hepatocite. Latentna okužba in ciroza jeter predstavljata velik dejavnik tveganja za razvoj hepatocelularnega karcinoma, to je raka na jetrih.

 

DIAGNOSTICIRANJE

Diagnoza se postavi na temelju anamneze, ki vključuje tudi epidemiološke podatke, klinične slike, nenormalne laboratorijske teste za oceno delovanja jeter in serološke preiskave.

Obstaja 6 seroloških označevalcev okužbe s HBV:

↘ Virusna proteina HBsAg in HBeAg: HBsAg kaže na okužbo s HBV, kar pomeni, da gre za akutni ali kronični hepatitis in na kronično vironoštvo. HBeAg kaže na aktivno pomnoževanje virusa in visoko kužnost, kar kaže na akutni ali kronični hepatitis.

 4 različna protitelesa: anti-HBc kaže na izzvenetje okužbe in na imunost; anti-HBc (IgM in IgG skupaj) kaže na trenuno ali preteklo okužbo in lahko pomeni, da gre za akutni ali kronični hepatitis, kronično vironoštvo ali imunost; IgM ati-HBc pomeni akutno okužbo ali reaktivacijo kronične okužbe, kar kaže na to, da gre za akutni hepatitis ali za kronični aktivni hepatitis; anti-HBe kaže na izzvenetje aktivnega pomnoževalnega virusa in visoke kužnosti, kar pomeni, da gre za kronično vironoštvo, kronični HBeAg-negativni hepatitis ali imunost.

Pri nadaljnji obravnavi serološke preiskave dopolnjujejo z dokazovanjem plazemske HBV DNK. HBV DNK je molekularni označevalec, ki kaže da gre za akutni ali kronični hepatitis in kronično vironoštvo.   

 

POTEK

HBsAg je najpogosteje uporabljen serološki označevalec hepatitisa in se v krvi pojavi 2 do 7 tednov pred prvimi kliničnimi simptomi. Obdobje pred pojavom HBsAg v krvi se imenuje “diagnostično okno”. Nekaj tednov po pojavu kliničnih znakov jetrne bolezni HBsAg izgine iz krvi pri 90% odraslih in le pri 10 – 20% novorojencev. Nekaj tednov po tem se v krvi pojavijo protitelesa anti-HBs, vmesno obdobje pa se imenuje “drugo diagnostično okno”. To so nevtralizirajoča protitelesa, ki vztrajajo pri imunsko zadostnih osebah desetletja in kažejo na stanje po preboleli okužbi. Če se šest mesecev po prvem pojavu HBsAg ne pojavi serokonverzija (prisotnost anti-HBs), gre za trajno nosilstvo HBsAg, pri nekaterih teh bolnikov pa se razvije kronični hepatitis različne aktivnosti.

Protitelesa IgM anti-HBc so prva, ki se pojavijo v serumu bolnikov z akutnim hepatitisom B. Rutinsko v praksi določajo tudi celokupna protitelesa anti-HBc (IgM in IgG anti-HBc skupaj). Ta označevalec je prisoten v vseh časovnih obdobjih okužbe, razen tik pred pojavom  HbsAg v krvi in nekaj dni po njem. Protitelesa anti-HBc niso zaščitna, vztrajajo pa do konca življenja in nakazujejo, da je oseba nekoč bila ali je še vedno okužena s HBV.

HBeAg je označevale akutnega in kroničnega hepatitisa in kaže na visoko stopnjo virusnega pomnoževanja in visoko kužnost. Izguba HBeAg ponavadi napoveduje prehod v obdobje nizke vnetne aktivnosti ali pa v ozdravitev. Večina odraslih odstrani HBeAg iz krvi v nekaj tednih do nekaj mesecih, skoraj hkrati s pojavom protiteles anti-HBe, ki tudi niso zaščitna, njihov pojav pa skoraj vedno spremlja porast koncentracije serumskih aminotransferaz, predhodno pa se lahko pojavi zlatenica.

 

ZDRAVLJENJE HEPATITISA B

Zdravljenje akutnega hepatitisa B je simptomatsko. Ljudem, okuženim s hepatitisom, se svetuje počitek, predpisana je dieta, v kateri se priporoča uživanje ogljikovih hidratov, odsvetujejo pa maščobe in alkohol. Vnos beljakovinsko prehrane se svetuje, ko se vrne apetit, vendar ne v prevelikih količinah zaradi možnosti napredovanja v težjo obliko bolezni.

Fulminantni hepatitis zahteva intenzivno zdravljenje. Če zdravljenje ni uspešno, je potrebna presaditev jeter. V 90 % primerov se akutni hepatitis B pozdravi sam. Le v 10 % primerov bolezen preide v kronično obliko. Od 10 do 30 % kroničnega hepatitisa napreduje v jetrno cirozo, ta pa v hepatocelularni karcinom.

 

IMUNOSTIMULATORJI

Interferoni kot velika skupina naravnih peptidov uravnavajo imunski sistem. Danes poznamo najmanj 20 oblik naravnega interferona (pri ljudeh je bil prvi odkrit leta 1957). Interferon α-2a je proizvod limfocitov, interferon α-2b in β producirajo fibroblasti, interferon γ pa producirajo limfociti T. Za tvorbo interferona β in γ je potreben samo en gen, za tvorbo IFN-α pa je potrebnih najmanj 23 različnih genov na 9. kromosomu, ki kodirajo najmanj 15 funkcionalnih beljakovin.

Do sedaj je najbolj spoznana učinkovitost IFN-α pri zdravljenju kroničnega hepatitisa B. Najbolj znani so: IFN-α 2a (Intron A®), IFN-α 2b (Roferon®) in IFN-α 2a-1n (Wellferone®).

 

Dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost interferona:

↘ pozitiven HBeAg,

↘ HBV DNA večji od 1 in manjši od 200 pg/ml,

↘ ženski spol,

↘ trajanje bolezni manj od 4 let,

↘ vrednost ALT večja od 200 U/ml,

↘ portalno vnetje, najdeno z biopsijo,

↘ odsotnost jetrne ciroze,

↘ negativen HIV izvid,

↘ odsotnost HDV okužbe (hepatitis D),

↘ starost manj kot 40 let,

↘ ni uporabe imunosupresorjev,

↘ najmanjši odmerek interferona 200 M/m2.

 

Stranski učinki so različnih stopenj in po ukinitvi zdravljenja izginejo. Večina učinkov je odvisna od odmerka interferona. Stranske učinke zdravijo s paracetamolom, ublažiti jih skušajo s tem, da se predpisuje interferon zvečer. Z interferonom ne zdravijo ljudi z jetrno cirozo, lupoidnim hepatitisom, multiplo sklerozo ter obolenji ščitnice, saj lahko interferon poslabša bolezen.

 

KOMBINIRANO ZDRAVLJENJE

Samo kortikosteroidno zdravljenje nima nobenega učinka, pač pa je kratko 6-tedensko zdravljenje s Prednisolonom®, ki ji nato sledi IFN-α 5 × 106 enot dnevno skozi 16 tednov, uspešno v 36%. Omenjeno zdravljenje svetujejo pri bolnikih, ki se slabo odzivajo na zdravljenje z interferonom.

Ostale kombinacije zdravljenja z interferonom so z:

↘ aciklovirjem,

↘ ara-A/ara-AMP,

↘ levamisolom,

↘ interleukinom 2,

↘ timozinom α in

↘ interferonom γ.

Najučinkovitejše zaščita je cepljenje.

 

NASVETI ZA PREPREČEVANJE OKUŽBE

↘ uporaba kondomov

↘ izogibanje stiku s telesnimi tekočinami drugih ljudi

↘ uporaba sterilnih igel, brizg in drugih ostrih predmetov (akupunktura, piercing, tetovaže, medicinski poseg, igle za vbrizganje drog)

↘ uporaba lastnega pribora za telesno higieno (britvice, zobne ščetke).

Svetujemo redno testiranje na hepatitis in druge spolno prenosljive okužbe vsaj enkrat na leto oziroma po vsakem tveganjem obnašanju (nezaščiteni spolni odnos, souporaba pripomočkov za injiciranje, tetoviranje v slabo higiensko vzdrževanem prostoru ipd.).


HEPATITIS C

Hepatitis C (HCV) je lahko akutni ali kronični. Ker okužba z virusom hepatitisa C redko povzroča klinične simptome, se večina bolnikov niti ne zaveda, da so okuženi in pridejo do zdravnika/zdravnice, ko se hepatitis že razvije v kronično obliko.

Kronična oblika hepatitisa C nastane po 6 mesecih okužbe. Pri bolnikih in bolnicah, ki so akutno okuženi in ki imajo znake bolezni, počakajo nekaj mesecev, da vidijo, ali virus iz telesa izgine. Diagnozo kroničnega hepatitisa C postavijo na osnovi epidemioloških podatkov, anamneze bolnika/bolnice, klinične slike, laboratorijskih testov, seroloških preiskav in histologije jeter.

 

ZDRAVLJENJE AKUTNEGA HEPATITISA C

Če virus ne izgine, se odločijo za zdravljenje, ki pa je drugačno kot pri kronični obliki. Bolniki in bolnice se zdravijo samo z interferonom alfa oziroma s pegiliranim interferonom alfa. Zdravljenje traja šest mesecev. Raziskave so pokazale, da lahko tovrstno zdravljenje najverjetneje dokaj uspešno prepreči kronično bolezen.

 

ZDRAVLJENJE KRONIČNEGA HEPATITISA C

Po odkritju virusa hepatitisa C, ko še ni bilo zdravila, so nekateri zdravniki in zdravnice menili, da bi okužbo lahko poskusili zdraviti z interferonom alfa, ki se je že izkazal za učinkovitega pri zdravljenju hepatitisa B, poleg tega pa je bilo znano tudi to, da da izboljšuje imunski odziv v jetrih in preprečuje nadaljnji razvoj bolezni. Vendar pa se je kmalu izkazalo, da je njegova učinkovitost slaba, saj je deloval le pri približno 15 odstotkih bolnikov.

Nato so začeli hepatitis C zdraviti s kombinacijo dveh zdravil: interferona alfa in še enim zdravilom. Ta kombinacija predstavlja izboljšano obliko interferona alfa, ki se imenuje pegiliarni interferon alfa.

 

INTERFERON ALFA/ PEGILIARNI INTERFERON ALFA

Interferon alfa je na voljo samo v obliki injekcij. Včasih so si bolniki interferon alfa injicirali trikrat tedensko, odkar pa je na voljo novi, pegilirani interferon alfa, ki v visoki koncentraciji ostane dlje časa v krvi, si ga injicirajo le enkrat tedensko. Nezaželeni stranski učinki so lahko podobni simptomom blage gripe, lahko pa delujejo na bele in rdečke krvničke in lahko povzročijo celo tako hudo slabokrvnost, da je ogroženo življenje okuženega človeka. Poleg tega lahko povzroči različna avtoimunska obolenja, kožne spremembe, spremembe v delovanju ščitnice. V skrajnem primeru lahko povzroča depresijo in nagnjenost k samomoru.

 

DRUGO ZDRAVILO, KI GA PREDPISUJEJO V KOMBINACIJI Z INTERFERONOM ALFA

Drugo zdravilo je malo spremenjena človeška aminokislina, pridobljena sintetično v laboratoriju, in zavira razmnoževanje virusa hepatitisa C. Deluje tudi proti drugim virusom. Na voljo je v obliki tablet. Neželena stranska učinka sta huda slabokrvnost in izsušenost sluznice. Lahko vpliva tudi na razvoj plodu, zato ga nosečnice in majhni otroci ne smejo jemati.

 

Pri kronični HCV okužbi se pojavljajo številna avtoprotitelesa: jetrno ledvična mikrosomalna protitelesa (LMK), protijedrna protitelesa (ANA) in protitelesa proti gladkimmišicam (ASMA).

Tip 1 avtoimunega hepatitisa (ANA +, ASMA +) je redko povezan z HCV okužbo. Zdravljenje z interferonom ni potrebno.

Tip 2 avtoimunega hepatitisa (LMK 1+) ima visoko prevalenco anti-HCV protiteles (večinoma gre za moške), zdravljenje z IFN-α naj bo previdno.

Hepatitis C je povezan tudi z drugimi ekstrahepatičnimi boleznimi jeter, npr. s krioglobulinemijo (v 36 do 54 % bolnikov z HCV kronično okužbo). Poznamo tri tipe krioglobulinemije:

↘ tip 1 z monoklonalnimi IgM,

↘ tip 2 ima poleg tega še prisoten revmatoidni faktor in poliklonalni IgG in

↘ tip 3 poliklonalni IgM z revmatoidnim faktorjem.

Zdravljenje z interferonom je le delno uspešno.

 

Uspeh zdravljenja pri kronični HCV okužbi je odvisen od:

↘ starosti,

↘ telesne teže,

↘ spola (ženske),

↘ trajanje okužbe,

↘ genotipa,

↘ prisotnosti oz. odstonosti ciroze,

↘ istočasne okužbe s HBV (hepatitis B),

↘ alkoholizma,

↘ imunske pomanjkljivosti,

↘ vrednosti serumske ALT,

↘ vrednosti serumske gama-GT,

↘ vrednosti serumske HCV RNA in

↘ histološko vidne jetrne aktivnosti.