HUMANI VIRUSI PAPILOMA (HPV)

Okužba s humanimi virusi papiloma je najpogostejša spolno prenosljiva okužba. Poznamo nizkorizične HPV, ki lahko povzročijo nastanek anogenitalnih bradavic – kondilomov, in visokorizične HPV, ki lahko povzročijo predrakave in rakave spremembe zadnjika in spolovila.

Anogenitalne bradavice so izrastki, ki se pojavijo v okolici zadnjika, v zadnjikovem kanalu, na glavici moškega spolnega uda, na mošnji, notranji strani stegen, na sramnih ustnicah, v nožnici, na materničnem vratu, redkeje v ustni votlini, žrelu ali na glasilkah.

Te bradavice so mehkejše in bolj gladke kot bradavice drugje po telesu. Glavni način prenosa okužbe so spolni stiki (analni, vaginalni, oralni). Redkeje je prenos mogoč preko brisač, obleke, spolnih objektov okuženega ali celo pri porodu. Kondilomi se pojavijo le pri nekaj odstotkih okuženih, predrakave spremembe pa še bistveno redkeje.

Od okužbe do pojava kondilomov lahko mine nekaj tednov ali pa leto in več. Dejavniki, kot so večje število spolnih partnerjev, kajenje in okuženost z drugimi SPO (npr. HIV), povečujejo tveganje za okužbo, vendar večina okužb s HPV ne povzroča težav in mine sama od sebe v letu ali dveh. Kondilome je treba odstraniti, saj se lahko nekatere redke oblike tudi maligno (rakavo) spremenijo. Če se kondilomi pojavijo v okolici zadnjika, je nujen pregled zadnjikovega kanala, pri ženski pa tudi nožnice in materničnega vratu.


HERPES SIMPLEKS VIRUS 1 in 2 (HSV 1 in 2)

Herpes simpleks virus 2 (predvsem na spolovilu in anusu) in herpes simpleks 1 (predvsem na ustnicah in v ustih) sta najpogostejša povzročitelja razjed in ranic na spolovilu in zadnjiku. HSV 2 in HSV 1 lahko povzročita pojav drobnih mehurčkov s prozorno tekočino na penisu in anusu. Predhodno je pogosto navzoče zbadanje, koža je lahko nekoliko pordela. Mehurčki se v nekaj dneh predrejo, nastanejo razpokice in kraste. Bolniki lahko imajo povišano temperaturo in bolečine v obolelem predelu, otečejo lahko dimeljske bezgavke itd. od spolnega stika do pojava bolezni lahko mine od 3–9 dni. Videz obolele kože ob vhodu v zadnjik je lahko zelo neznačilen, zato je treba zdravnika opozoriti, da ste imeli analne spolne odnose ali da vam je partner/partnerica poljubljal/a zadnjik, saj boste sicer prejeli napačno zdravilo (bodisi mazilo proti glivicam, kortikosteroidno mazilo ali celo mazilo proti hemoroidom).


VIRUS ČLOVEŠKE IMUNSKE POMANJKLJIVOSTI (HIV)

Virus HIV se nahaja v telesnih tekočinah. V krvi, spermi, predsemenski tekočini, izločkih nožnice/materničnega vratu in v materinem mleku se nahaja v takšni količini, da je okužba možna ne le pri vaginalnem in analnem seksu, temveč tudi pri oralno-genitalnem odnosu.

V slini, solzah in seču se nahaja v bistveno manjši količini, zato po do zdaj znanih podatkih tovrstna okužba ni zabeležena. Nevarnost za prenos virusa z omenjenimi telesnimi tekočinami bi obstajala le v primeru, da se v njih nahaja kri. HIV se ne prenaša s poljubljanjem, objemanjem, pitjem iz iste skodelice, s souporabo posteljnine ali brisače.

Pri 50–90% okuženih se prvi simptomi in znaki okužbe s HIV-om pokažejo kot akutni HIV-sindrom. Od rizičnega dogodka do pojava akutnega HIV-sindroma običajno mine en teden do šest tednov. Težave, ki jih navajajo okuženi, so lahko zelo različne, od blagih, podobni prehladu z otečenimi bezgavkami, do srednje težkih, podobnih gripi, razvije pa se lahko tudi vnetje možganskih ovojnic itd. najpogosteje imajo bolniki povišano temperaturo, se potijo, bolijo jih mišice, povečajo se jim bezgavke, navajajo slabost, lahko imajo tudi drisko, pogosto se pojavijo rdečkasti izpuščaji in ranice na koži, v ustih ali zadnjiku. V 2–4 tednih večina težav izzveni, utrujenost pa lahko traja še mesece. Sledi lahko večletno obdobje, ko je okuženi brez težav. Nekoliko pogostejše so lahko glivične okužbe, določene kožne težave, povečane bezgavke pa lahko ostanejo še iz obdobja akutnega HIV-sindroma. Vendar pri nezdravljenih nezadržno propada imunski sistem, zato se vse pogosteje pojavljajo številne infekcije in obolenja, ki bi pri zdravih osebah potekale bistveno laže ali pa se obelenje sploh ne bi razvilo. Kožne težave se poslabšajo (izpuščaji, razjede, ponavljajoči se herpes, glivične okužbe ustne votline, spolovila itd.), zelo pogosti so kondilomi (anogenitalne bradavice) zadnjika in spolovila, pojavljajo se atipične pljučnice, hujšanje, driske in rakava obolenja, okvare živčevja in v končni fazi popolna shujšanost, napredovanje rakavih obolenj in demenca. Pri nezdravljenih se aids običajno razvije približno 10 let po okužbi s HIV-om.

Z zgodnjo diagnostiko HIV okužbe in sodobnim zdravljenjem – visoko aktivna antiretrovirusna terapija (HAART) – se v zadnjih letih uspešno ohranja zadovoljiv imunski sistem, saj se s kombinacijo zdravil zavira razmnoževanje virusa in s tem omogoča kvalitetnejše življenje. Dejstvo je, da je aids praviloma smrtna bolezen in da cepiva proti virusu HIV ni.


HEPATITIS A

Hepatitis A povzroča vnetje jeter, to je črevesno nalezljivo bolezen – hepatitis A (virus HAV). Virus se prenaša z zaužitjem kontaminirane hrane in vode ali z neposrednim stikom z okuženo osebo, spolni način prenosa pa predstavlja analno-oralni stik. Virus je izjemno odporen na škodljive zunanje dejavnike (kislina, organska topila (eter, kloroform), toploto (uniči ga segrevanje nad 85°C), sušenje, klorove spojine, detergente, zamrzovanje (preživi tudi pri – 20°C), v onesnaženem materialu preživi več mesecev. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) vsako leto za hepatitisom A zboli okoli 1,4 milijona ljudi.

Z virusom se lahko zaradi neurejenih higienskih razmer in nehigienskega rokovanja okužijo vsa živila, še posebej pogoste pa so okužbe z onesnaženo vodo, mlekom, pijačami z ledom, kruhom, sendviči, hladnimi narezki, solato, sadjem, sadnimi sokovi, zamrznjenimi sadeži, polži, raki in s školjkami. Voda, školjke in solata so najpogostejši viri okužbe. Prenos okužbe poteka po fekalno-oralni poti. Glavni vir okužbe je blato obolelih ljudi. Virus se z blatom izloča do pet tednov po okužbi, v blatu preživi več kot mesec dni. Z nehigienskim ravnanjem in razmerami (pomanjkljivo umivanje rok, neurejen kanalizacijski sistem, zalivanje, gnojenje vrta z gnojnico ipd.) se lahko virus zanese v živila, pitno vodo, površinske vodotoke in morje. Človek se lahko z virusom okuži posredno z zaužitjem živil, pitne in morske vode, onesnaženih z blatom obolelih ljudi. Neposredno se pa prenaša s človeka na človeka, z neposrednim stikom z izločki obolelega, s spolnim kontaktom (analno-oralni stik) in redko s krvjo in injekcijskimi iglami. Virus se v živilu ne razmnožuje, zato je za okužbo potrebno zaužitje zadostnega števila virusov z živilom.

Virus vstopa v telo skozi usta v prebavila, iz prebavil s krvnim obtokov vstopa v jetra. V jetrnih celicah se nato razmnožuje, kar povzroči vnetje in poškodbo jeter. V večini primerov se najprej pojavijo nespecifične težave zaradi vnetja jeter: utrujenost, slabo počutje, bolečine pod desnim rebrnim lokom. Po tem praviloma pride do rumenice kože (zlatenice), blato dobi svetlo barvo, urin pa temno. Pri otrocih so simptomi blažji, pri starejših pa hujši. Pri otrocih so tudi pogoste okužbe brez simptomov. Večina bolnikov ozdravi po nekaj tednih brez zapletov. Pri hepatitisu A ni kronične oblike. Prebolela bolezen zapušča trajno odpornost.

Za preprečevanje okužbe z virusom hepatitisa A je na voljo učinkovito cepivo. Pred okužbo se lahko zaščitite z uporabo kondoma, na potovanju v dežele s slabšimi higienskimi razmerami uživajte le ustekleničeno vodo in druge pijače, sadje in zelenjavo v olupku ter toplotno dobro obdelano hrano.


HEPATITIS B

Virus hepatitisa B (HBV) je virusna nalezljiva bolezen, ki prizadene jetra. Okužba z HBV se lahko pokaže kot akutni in kronični hepatitis (vnetje jeter), ciroza in rak jeter. Pogosto virus ne povzroči akutnega vnetja in okužba dolga leta ali celo do konca življenja poteka brez zdravstvenih težav, zato se večina okuženih ne zaveda, da so možni prenašalci virusa.

Oseba, ki ima vsaj 6 mesecev od okužbe v krvi HBV, je kronični nosilec virusa, ki ostane v organizmu več let in desetletij. Približno 10% oseb, ki prebolijo okužbo z HBV, ostanejo trajni nosilci HBsAg, kar pomeni, da so doživljenjsko kužni in lahko okužijo druge osebe. Večina kronično okuženih je zdravih nosilcev HBV brez znakov bolezni jeter. Pri ostalih pa bolezen poteka kot blago vnetje ali pa kot hitro napredujoče vnetje, ki vodi v hudo okvaro jeter. Inkubacijska doba (čas od okužbe pa do izbruha bolezni) je od 4 do 28 tednov. Virus hepatitisa B se nahaja v krvi, slini, spermi, vaginalnem izločku, urinu in mleku doječe matere. Do okužbe pride ob izpostavljenosti okuženi krvi ali drugim telesnim tekočinam.

Najpogostejši način prenosa je spolni odnos z okuženo osebo. Med intravenoznimi uživalci nedovoljenih drog se hepatitis B širi s souporabo okuženih igel in drugega pribora za injiciranje. Podobno se lahko okužba prenaša pri tetoviranju oziroma uporabi okuženih predmetov za prebadanje kože. Možen je tudi prenos z okužene matere na otroka v času nosečnosti. Hepatitis B je razširjen po vsem svetu in predstavlja velik javnozdravstveni problem – na svetu je več kot 240 milijonov ljudi kronično okuženih s HBV; vsako leto zaradi akutnega ter kroničnega hepatitisa B in njegovih posledic umre približno milijon ljudi; 15% do 25% oseb, ki se okužijo v otroštvu, umre zaradi jetrnega raka ali zaradi ciroze jeter. Približno teden do dva pred izbruhom bolezni ima bolnik slabši tek, je utrujen, toži zaradi slabosti, ima glavobol, povišano telesno temperaturo. Lahko ima drisko ali je zaprt. Urin je lahko temen, blato pa svetlo obarvano. Nekatere srbi koža. Ti bolezenski znaki so prisotni pri manjšem številu okuženih, saj večina oseb, ki se z virusom okuži, okužbo preboli brez bolezenskih znakov. Preboleli hepatitis B običajno zapušča trajno imunost. Virus pa lahko pri nekaterih ostane znotraj jetrnih celic. Ob hudi okvari imunosti je možno, da se hepatitis B ponovno pojavi. Akutni hepatitis B se večinoma zdravi simptomatsko, v primeru huje potekajoče bolezni se uporabijo protivirusna zdravila; pri najhujši obliki bolezni pa je zaradi popolne odpovedi delovanja jeter potrebna presaditev. Protivirusna zdravila lahko uporabimo pri zdravljenju kroničnih oblik hepatitisa B. Zdravljenje je praviloma dolgotrajno, lahko tudi doživljenjsko.

Za preprečevanje okužbe z virusom hepatitisa B je na voljo učinkovito cepivo. V Sloveniji je cepljenje obvezno za vse otroke pred vstopom v osnovno šolo. Cepljenje je obvezno tudi za družinske člane in spolne partnerje oseb s kroničnim HBV, dializne bolnike, zdravstveno osebje itd.


HEPATITIS C

Hepatitis C je akutno ali kronično vnetje jeter, ki ga povzroča virus hepatitisa C (HCV). Po zadnjih podatkih naj bi bilo s hepatitisom C okuženih 130–150 milijonov ljudi, vsako leto umre od 350 000 do 500 000 oseb zaradi bolezni jeter, ki so posledica hepatitisa C.

HCV je virus, ki povzroča vnetje jeter – pri 20% okuženih se pojavijo znaki akutnega virusnega hepatitisa, ostali pa kljub okužbi nimajo značilnih bolezenskih znakov. Okužba najpogosteje izzveni spontano pri okuženih otrocih in tistih z izraženo klinično sliko (zlatenico), pri tistih, ki pa nimajo simptomov, je verjetnost spontane odstranitve virusa manjša. Glavni simptomi akutnega vnetja so utrujenost, slabost, bolečine od desnim rebrnim lokom, temen seč, izguba apetita in zlatenica. Pogosto so povečana jetra. Pri približno 80% okuženih oseb preide v kronično obliko – prisotnost virusnega genoma 6 mesecev po okužbi kaže na kronično okužbo. Inkubacijska doba je od 15 do 160 dni.

Virus se prenaša predvsem ob izpostavljenosti okuženi krvi. Nahaja se v krvi, slini, spermi, urin, solzah in trebušni slinavki. Heteroseksualen spolni prenos je redek, v zadnjih letih pa se pojavljajo izbruhi prenosa okužbe med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Med intravenskimi uživalci drog se hepatitis širi s souporabo okuženih oziroma nesterilnih igel in drugega pribora za injiciranje. Okužba se prav tako prenaša pri tetoviranju oziroma uporabi okuženih predmetov za prebadanje kože ter pri njuhanju (snifanju) droge. Mogoči, a manj pogosti način prenosa HCV je okužba med družinskimi člani oziroma člani skupnega gospodinjstva (predvsem s souporabo osebnega pribora).

Akutni hepatitis C je potrebno pravočasno zdraviti, da ne preide v kronično obliko. Za kronični hepatitis pa so na voljo zdravila, ki imajo veliko neželenih stranskih učinkov. Okužena oseba mora uporabljati samo svoj pribor za osebno higieno (brivski aparat, zobna ščetka, brisače, osebno perilo), jedilni pribor in podobno. Cepivo proti virusu hepatitisa c ni na voljo. Zaščito pred okužbo predstavljajo kondomi, uporaba sterilnega pribora za injiciranje ter uporaba lastnega pribora za osebno higieno.


HEPATITIS D

Hepatitis je vnetje jeter, ki ga najpogosteje povzročajo virusi, lahko pa tudi drugi dejavniki, kot so pretirano uživanje alkohola, zdravila, kemikalije, spremenjen imunski sistem. Med virusi so najpogostejši povzročitelji vnetja jeter virusi hepatitisa A, B, C, D in E. Med seboj se razlikujejo po načinu prenosa okužbe in učinkovanju na zdravje.

Hepatitis D je virus ribonukleinske kisline (RNA), ki za svojo replikacijo potrebuje hepatitis B, kar pomeni, da se okužba s HDV zgodi sočasno z okužbo s HBV (hepatitis B) ali kot super-infekcija s HBV. V svetovnem merilu ima 15 milijonov ljudi so-okužbo hepatitisa B in hepatitisa D. Bolezen je redka v večini razvitih držav, kjer je povezana predvsem z intravenskim uživanjem drog. Pogostejša je v Sredozemlju, Podsaharski Afriki, Bližnjem vzhodu in v severnih predelih Južne Amerike. Po zadnjih podatkih je približno 15 milijonov ljudi okuženih s HDV in HBV. Trenutno ni protivirusnega zdravljenja, je pa mogoča preprečitev okužbe s celjenjem proti hepatitisu B.

Način prenašanja hepatitisa D je podoben kot pri hepatitisu B – virus se prenaša preko stika s krvjo okužene osebe, preko nezaščitenega spolnega odnosa, pri neprofesionalnem tetoviranju in prebadanju telesa. Prenos virusa iz matere na otroka je manj verjeten.

Akutni hepatitis: hkratna okužba s HBV in HDV lahko povzroči blago do hudo obliko hepatitisa, ki sicer ni kronična, vendar pa pospešuje odpoved jeter. Okrevanje je v večini primerov popolno, zato je razvoj kroničnega hepatitisa izjemno redek (manj kot 5% akutnega hepatitisa). Super-infekcija pomeni, da se oseba, ki je že kronično okužena s HBV, okuži še s HDV. Superinfekcija HDV na kronični hepatitis B pospešuje napredovanje v hujšo bolezen v vseh starostnih skupinah in predstavlja 70 – 90% vseh okuženih. HDV superinfekcija pospešuje napredovanje v cirozo jeter skoraj desetletje prej kot hepatitis B, čeprav HDV zavira replikacijo HBV. Mehanizem, s katerim HDV povzroča hujšo obliko hepatitisa in hitrejšo odpoved delovanja jeter kot pri osebah, ki so okužene samo s HBV, ostaja nejasen.

Okužba s hepatitisom D je v Sloveniji zelo redka. Cepljenje proti hepatitisu B je način zaščite pred okužbo s hepatitisom D. Pred okužbo se lahko zaščitite tudi z uporabo kondoma, lastnega sterilnega pribora za injiciranje ter lastnega pribora za osebno higieno.


HEPATITIS E

Hepatitis E je bolezen jeter, ki jo povzroča virus hepatitisa E (HEV). Vsako leto za hepatitisom E zboli približno 20 milijonov ljudi, v letu 2015 je zaradi hepatitisa E umrlo 44 000 ljudi.

Virus se prenaša preko fekalno-oralne poti, predvsem preko kontaminirane vode. Hepatitis E najdemo po vsem svetu, vendar je najbolj razširjen v vzhodni in južni Aziji. Cepivo za preprečevanje okužbe z virusom hepatitisa E so razvili in licencirali na Kitajskem, vendar še drugje po svetu ni na voljo. Hepatitis E je majhen virus, z enonivojiranim ribonukleinskim kislinam (RNA). Virus ima vsaj štiri različne vrste genotipov – 1, 2, 3 in 4. Virus se nahaja v blatu okuženih oseb in vstopi v človeško telo skozi črevesje. Prenese se predvsem z onesnaženo pitno vodo. Genotip 1 in 2 so odkrili samo pri ljudeh, virus genotipa 3 in 4 pa najdemo pri živalih (prašiči, divje svinje in jeleni), pri katerih sicer ne povzročata bolezni, vendar pa občasno te živali okužijo ljudi. Običajno okužba spontano izzveni v 2–6 tednih; lahko pa se razvije v resno bolezen – fulminantni hepatitis – ki povzroči akutno odpove jeter in v zadnji fazi smrt. V državah z urejenimi sanitarijami in z čisto in dostopno pitno vodo pride do okužbe redko, pogosto z virusom genotipa 3, če jemo premalo pečeno ali kuhano meso, ki je okuženo. Okužba se lahko prenese še preko transfuzije okužene krvi in preko nosečnice na otroka. Zelo pogosta okužba je preko morskih školjk.

Inkubacijska doba traja približno od 3 do 6 tednov, lahko pa je tudi krajša (do 15 dni) ali daljša (do 64 dni), odvisno od imunskega stanja osebe in kužne doze, ki jo človek prejme. Najpogostejši simptomi so vročina, izguba apetita, slabost in bruhanje, bolečina v trebuhu, srbenje, zlatenica, temen urin, bledo blato in nekoliko povečana jetra. Največjemu tveganju so izpostavljene ženske s hepatitisom E v drugem ali tretjem mesecu nosečnosti, saj lahko virus povzroči akutno odpoved jeter, splav in tudi smrt. Zdravljenje virusnega hepatitisa E je simptomatsko; svetuje se mirovanje, saj bolezen praviloma sama izzveni brez posledic.

V Sloveniji je okužba s hepatitisom E redka. Za preprečevanje okužbe so najučinkovitejši naslednji splošni preventivni ukrepi: po uporabi stranišča in pred pripravo hrane si vedno temeljito umijte roke z milom in čisto vodo; zobe si umivajte samo s pitno vodo; uživajte samo dobro pečeno/kuhano in pravkar pripravljeno hrano; uživajte zelenjavo, ki je dobro oprana v pitni vodi; pijte sanitarno neoporečno vodo; v komunalno neurejenih ali sumljivih okoljih pijte ustekleničeno vodo ali vodo prekuhajte in jo nato porabite v enem dnevu ter dosledno uporabljajte kondome pri spolnem stiku.