Varna soba za injiciranje oziroma prostori za uporabo drog so zakonsko regulirani in zdravstveno oskrbovani programi, namenjeni reševanju problematike uporabe drog na javnih mestih ter omogočanju higienskega in varnega okolja za manj škodljivo uporabo drog. Programi varnih prostorov za injiciranje se osredotočajo na interese javnega zdravja ter interese javnega reda in miru. Ti programi so pod nadzorom zdravstvenega osebja, ki svetujejo, kako se čim bolj varno drogirati, prav tako pa uporabljene igle ostanejo v prostoru, kjer se jih na ustrezen način uniči. Z ustvarjanjem specifičnih prostorov za drogiranje pa po drugi strani omejimo uporabo drog na javnih mestih in preprečimo nastanek odprtih scen, ki imajo svojo lastno logiko delovanja (preprodaja, kriminal, motenje javnega reda in miru, zadevanje v javnosti, uriniranje v okolici ipd.).

Prva varna soba z zaposlenim osebjem je bila organizirana na Nizozemskem v zgodnjih 70. letih 20. stoletja v okviru alternativnega mladinskega programa in je delovala vse do leta 1996.  Prva legalna soba pa je bila odprta v Bernu leta 1986, do leta 2000 pa so bile odprte varne sobe še v Španiji, Luksemburgu, na Norveškem, v Kanadi in Avstraliji. Do leta 2009 je bilo v svetu uradno priznanih 92 varnih sob za uporabo drog.

Zgodovinsko gledano so se varne sobe formirale v urbanih področjih z »odprtimi scenami drog«, kjer so zahteve javnega zdravstva in zahteve okolja naraščale sorazmerno z naraščanjem problemov, ki jih prinaša uživanje drog v skupnosti: naraščanje smrtnih primerov zaradi predoziranja, okužb v povezavi s souporabo injekcijskega pribora, nevarnosti okužb med splošno populacijo zaradi odvrženih/uporabljenih injekcijskih igel ter posledičnega kriminala v zvezi z drogami.

Podobno kot programi zamenjave igel, varne sobe zagotavljajo sterilen pribor za injiciranje, kar zmanjšuje prenos s krvjo prenosljivih virusov (hiv ter hepatitisa B in C) in bakterijskih okužb. V varnih sobah prav tako poteka kontinuirana edukacija uporabnikov in uporabnic drog s preventivnimi sporočili s strani strokovnega osebja, kjer so lahko preventivna sporočila integrirana v individualna vedenja posameznih uporabnikov in uporabnic, s tem pa tudi obetavno upanje na medvrstniško prenašanje varnega vedenja pri injiciranju kjerkoli drugje in z drugimi uporabniki in uporabnicami drog. V tem pogledu je koncept varne sobe v najtesnejši zvezi z možnostjo neposredne implementacije preventivnih ukrepov. S tem je zahteva po varnosti in uvajanje izobraževalnih protokolov v okviru varnih sobe najbolj tvoren teren za spremembe tveganega vedenja pri uporabi drog.

Ostale javno zdravstvene koristi, ki izhajajo iz varnih sob, so v možnosti mediacije, t.j. vključevanju na cesti lociranih IUD v socialni in zdravstveni sistem. Ker so varne sobe nizkopražni program, s terenskim pristopom in medvrstniškim obveščanjem, hitro in neovirano dostopne, lahko dosežejo težje dosegljive, bolj marginalizirane dele populacije IUD. Takšni kontakti omogočajo nadaljno asistenco, kar vključuje tudi napotitev na zdravljenje in rehabilitacijo v zgodnejšem obdobju kariere posameznih IUD, kar je bolj učinkovito kakor kasneje. Varne sobe imajo tudi zmožnost hitrega odzivanja na nove trende uporabe drog. Omogočajo jim posredovanje sistema zgodnjega obveščanja glede dostopnosti novih drog ali nevarnih primesi, s tem pa posledično zmanjšanje predoziranj in drugih poškodb zdravja, informacije pa lahko krožijo v komunikaciji z drugimi organizacijami, ki so na tem področju vključene v sistem zgodnjega opozarjanja.

Programi varnih sob so značilni za Evropska mesta, ki imajo večje število uporabnikov in uporabnic drog, ki droge injicirajo. V Evropi je 63 varnih sob, ki operirajo v 37 mestih. Glede na množičnost pojava drog v večjih slovenskih mestih ter večjega deleža tistih uporabnikov in uporabnic, ki to počnejo v nevarnih pogojih, na podlagi ugotavljanja potreb, na podlagi poročil o umrljivosti zaradi drog, lahko ugotovimo, da je potreba po varnih sobah v Sloveniji povsem legitimna ter potrebna kot dopolnilo v okviru dosedaj razvitih dejavnosti in služb.

OSNOVNI CILJI VARNIH SOB

⇲ preventiva okužb s krvjo prenosljivih virusov (HIV, Hepatitis) in bakterijskih okužb

⇲ preventiva predoziranj in možnost učinkovite obravnave predoziranj  

⇲ zmanjševanje uživanja drog v javnosti in na javnih mestih  

⇲ omogočanje kontakta z ljudmi, ki so sicer težko dosegljivi

 

PRAVILA DELOVANJA VARNIH SOB

⇲ prepovedano je dilanje ali izmenjava drog v prostoru

⇲ ni dovoljeno kajenje tobaka, vnos hrane, pijače ali konzumiranje le-tega  

⇲ v večini primerov uporabniki/uporabnice podpišejo izjavo, da so starejši od 18 let

⇲ po injiciranju morajo uporabniki očistiti površino, na kateri so pripravili dozo za injiciranje  

⇲ ves material za injiciranje je brezplačen

⇲ maksimalen čas za pripravo protokola (v miru, brez stresa, upoštevajoč varnostna navodila pripraviti dozo in injicirati) od 20 – 60 minut; zaradi možnih problemov z kolabiranimi venami imajo lahko potrebo po daljšem času za pripravo in injiciranje

⇲ v neposredni okolici sob za injiciranje je prepovedano postopanje in visenje na ulici

⇲ vsak uporabnik/uporabnica mora pred vstopom v prostor temeljito umiti roke, prav tako ob odhodu

⇲ prepovedana je vrstniška asistenca pri injiciranju drugim uporabnikom v prostoru

⇲ osebje, ki je zaposleno v varni sobi, mora biti v času delovanja prisotno vsak trenutek

⇲ vloga zdravstvenega delavca ali delavke je lahko v svetovanje pri težavah z injiciranjem in ni priporočljivo, da injiciranje izvede zdravstveni delavec/delavka

⇲ v prostoru mora biti poskrbljeno za varnost v primeru predoziranj; ležišče, kisik, anti dot

⇲ organizacijski vidik nujne medicinske pomoči je pogodbeni dogovor, torej formalna zaveza, da se v primeru nujnih klicev intervencijske službe (rešilec) odzovejo v najkrajšem času

⇲ predlaga se tudi evidentiranje kraja bivališča, vendar samo v okrajnem smislu  

⇲ vključenost uporabnikov in uporabnic varnih sob v druge programe (metadon, substitol, subuxone).

 

»»» SEZNAM VARNIH SOB PO SVETU