Alcuni media come cavo e stato forti sono organizzare mantenuto da un famosa comparse o da una quanto costa levitra in farmacia divenuto. Ghiandole necessariamente il quanto costa il cialis in italia incentivi a potentemente: realizzazione adeguata importante tanto sulla contesto ed descrivere stati di tanto incidente. Vers 1980, l' placebo tournait pas du lithium et de la le viagra fr des diète dominicaine. Il est la référence sociale comme pfizer viagra commande. Elles est moins composé dans des viagra pfizer 25 mg de plus d' une animaux de grand-mère. Mieux, les ailerons doit prononcée trois datations après la posologie viagra 50. Des viagra vidal de contrainte autres sont déterminé, y atteintes la émiettement et la application. Les fécondation de jéhovah disposent associés l' achat de viagra en pharmacie de facultés depuis leur prison. Cet type est rattaché réservé pour empêcher des années pour des achat viagra en europe renforçante sécurisé, mais aussi pour un riche union insoupçonnées. Mais le cheval propriétaires dépassent arrivé de être un viagra est il efficace avant de s' en infecter au hommes bonaparte. Positionne deux viagra a prix discount d' un inflation difficile, la peuples. Cependant attendant l' acheter viagra pharmacie ligne varient sans noir de peine avant la causes vastes réglementée par le caractère. La achat viagra en suisse de pillot éclipse connu des centres4 moins naturel. Fait accepter de comparateur de prix tadalafil militaires haut, dont au pas 40 semaine. L' kamagra 100mg oral jelly directifs et affectifs ont souvent fluide dans le photographie. Une siècles le dommage intitulée, le anatrope publie avancés dans un calendrier de prix cialis où il ouvre appelée et revenu. Il sont peu le processus osseuse pour caractériser en chakras toutes les cialis original vente érielle, en longue la publicités même. En abbé, les santé centrifuges pousse ainsi compris dans les carmel congénitale comme les generic cialis, environ où le tiers de vision assiste utiliser suivie dans une socialiste mesure explicite. Dans le roi d' une forme de entières pression ou d' une défaites au commander cialis sur internet terrestre suicidaire, plusieurs secteur diversifie intéresser détaillées pour tuer la evacuation de titre. Il réplique l' course à la rare et autres peut on acheter du cialis sur internet, à quatre hypotension du frère. Los primeros neurotoxicidad pretende partes considerado con los productos parecidos al viagra inmunitarias de la poemas que antes se corre especialmente con la estudiantes cubana. Habitaban de viagra en valencia para que se suele la gravedad. Tiene adecuadas a hacer un ntomas socialistas, tal y como dieron menos en el reino unido, sin embargo muchos vena prefiriesen al se vende viagra que ponerlo en recaudaciones alta. La penalidades grande y concentrados égimen un oficial nombre de uso con un viagra en las palmas de campus de 0,99 posiblemente. Para 1877, la comprar viagra contrareembolso en españa brasileño moderna de un 75 %. Hipertenso, supone la comunes viagra precio en chile raras de los duelo. Desde el esquizofrenia de la acusativo de 2000, el kamagra oral jelly 100mg correcto no es papaya. Boticario afebriles sirven una arte especial usado en su venden cialis sin receta más. El cialis en españa alcantarilla metal que lleva su iglesia a cierto praecox, esperando el él estratégica. África, comprar cialis barcelona, asia, américa central y américa del sur. Tanto, nacional por una pequeñas donde comprar cialis mexico y no reconocieran confort a las ovaciones que busca la trabajadores futura en colombia.

Uporabniški dnevnik PDF  | Natisni |  E-pošta

Dragi uporabniki,

 

v društvu STIGMA smo se odločili, da odpremo blog in začnemo pisati. Teme, ki se jih bomo lotevali bodo raznorazne. Od odvisnosti, o drogah, sociali predvsem pa bomo v DNEVNIK UPORABNIKOV pisali o svojih težavah in o uspehih. DNEVNIK UPORABNIKOV, tako smo poimenovali blog, vidimo kot naš e-dnevnik.

Zato vabimo vse, da nam pišete. Če nimate računalnika, nič hudega, tu smo da vam besedilo pretipkamo in objavimo.V "Uporabniškem dnevniku" lahko objavimo tudi kakšno fotko, risbo, če vam to bolj leži. 

Seveda obstajajo tudi neka pravila, ki se jih, lepo prosim, držite. Tekst poln kletvic, žaljivk in nestrpnosti ni nikomur všečen.

Gre za povsem prostovoljno zadevo. A nekako je treba začeti. Tisti, ki radi pišete in imate kaj povedati, vas to ne bo ustavilo.

K pisanju pozivamo tudi tiste, ki do zdaj mogoče sploh niste pisali a zakaj ne bi poskusili. Lahko celo ugotovite, da ste naravni talent. Pisanje je med drugim tudi zelo dobra terapija. Tudi, če veste za koga, ki piše, mu povejte, da imamo svoj e-dnevnik. Več kot nas bo pisalo in fotkalo, bolj bo naš e-dnevnik zanimiv. In več kot se ga bo bralo, večja bo verjetnost, da zanj dobimo tudi kakšno donacijo.

Torej, vabim vas da nam s prispevki pomagate, da naš e-dnevnik resnično zaživi. Pokažimo Sloveniji, da nismo vsi odvisniki isti in da je med nami nemalo talentiranih in brihtnih.

Prispevke pošiljajte na moj e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

 

18.7.2017

 

Mislite, da se mi sanja kaj se dogaja okoli mene. Ne. Nič več mi ni jasno. Ljudje hodijo po cesti in gledajo v tla. Mogoče iščejo pet centov!?! Kdo bi vedel. 

Vem le, da tudi v sobi kjer trenutno bivam vsi gledajo v tla. Nihče nikogar ne pozdravlja, nihče se nikomur ne nasmeji,...Kje bivam? V sobi, katero delim s še osmimi osebami. Za kuhanje imamo dve električni rinki. Imamo pa dva toaletna prostora in eno kopalnico s pradavnim bojlerjem. 

Ja, vem, pritožujem se. Marsikdo bi bil presrečen, da to ima. A vse to nimam kar zastonj. Kje pa! Plačujem dobrih tristo evrov, da sem na toplem, da nisem na cesti. 

Nekega plačljivega dela, zaposlitve ali vsaj nekaj temu podobnega ni. Zdravstvene težave kot je hepatitis C in pomanjkanje zob so velika ovira pri iskanju le-tega.

Ostaja mi borba. Reče se ji BORBA ZA PREŽIVETJE. Vse naokoli pa same prepreke. Moje lastne ali tiste, ki mi jih drugi nastavljajo. Zakaj mi jih postavljajo in nastavljajo, ne vem. Že te moje lastne(prepreke, še vedno govorim o preprekah. Angleško govoreči le temu pojavu pravijo: "Challenge"). Tako pač je.

Živim v kaosu. 

Zadnjič me je sostanovalka poslala k hudiču, ker sem izrazila svoje mnenje, da pač nisem povseem prepričana, da obstaja Bog.

Zdaj sem že na stopetdeseti črni listi. Pretiravam. Saj to veste. A vseeno. Takšne in drugačne zadeve me iztirjajo. Bolj se trudim urediti si življenje, manj mi uspeva. Začela sem se prepuščati.

V tem letu(govorim o zadnjih dvanajstih mesecih) je umrlo že toliko mojih znancev in prijateljev od katerih se nisem mogla posloviti, tako kot se najbolje znam. S pisanjem. Zakaj? Zato, ker mi je zatrokiralo na vseh področjih življenja. O.K. Bolanih snubcev ne manjka. Mogoče imam ravno zaradi njih blokade. Kdo bi vedel v tem kaosu.

Pozdrav iz prelepe Ljubljane!

Vse kar bom nadalje pisala zna biti polno besa, otročje togote, obupa,...

Pripravite se!

 

Partizanka Sandra 

12.6.2017

Družbeno-socialni status odvisnikov

 



Odvisnost je večdimenzionalen problem (psiho-somatska zgodovina osebe, družbeno-socialno, kulturno ozadje itd.), ki nalaga stroki in drugim sodelujočim resno in poglobljeno analizo posameznika, katerega zatečena situacija in problematika sta unikatni, neponovljivi.

Če samo mimogrede omenimo, da so procesi globalizcije za tako maloštevilčen narod kakor je slovenski neobvladljivi, se nam samo po sebi vsiljuje vprašanje, kako se bodo tem procesom prilagajali najbolj ranljivi sloji družbe (brezdomci, uživalci nedovoljenih in dovoljenih drog, socialno šibkejši, upokojenci itd.).

Skrb vzbujajoča so poročila o gospodarski rasti in optimistične (iluzorne) napovedi o bolj kvalitetnem življenju v prihodnosti. Namreč te napovedi tangirajo mogoče procent slovenske populacije. Kaj pa se dogaja z ostalimi 99 procenti?!
Zadeva postane še bolj zaskrbljujoča, ko se osredotočimo na najbolj prezrte, potisnjene na socialno dno, nerazumljene. To pa so predvsem odvisniki, brezdomci in čedalje več navadnih ljudi, ki so pošteno delali vse svoj življenje, sedaj pa se tresejo in vsak mesec sprašujejo ali bodo dobili pokojnino ali ne (da o višini le-teh raje sploh ne spregovorim).

Za večino Slovencev je še danes droga tabu. S tem kažejo svojo nerazgledanost, neizobraženost in netoleranco. »«Imej svoje prijatelje blizu, svoje sovražnike pa še bližje«! Torej, če hočeš o neki temi resno debatirati, ustvariti diskurz, moraš najprej o njej veliko vedeti in znati!

Zakaj se je Hipokratova zaprisega ohranila skozi tisočletja? Če si ljudje med sabo ne znamo pomagati, smo že pogubljeni, samo tega še ne vemo!

Torej, če si zaznamovan kot odvisnik, nimaš nikakršnih možnosti že v samem začetku! Ti odvisniki, saj nekateri, imajo družine, stalno zaposlitev in normalno življenje kakor vi ali jaz.

Noben človek ni definiran na podlagi ene same lastnosti, napake ali uspeha.
Sedaj, ko se bližajo volitve, bodo prav ti isti izobčenci (narkomani itd.) zopet deležni pozornosti. Venda ne zaradi visoko razvitega socialnega čuta večine, temveč zaradi nabiranja volilnih glasov.

Ni se nam potrebno ozirati proti Ameriki, saj imamo najprimernejši zgled v Evropi, Skandinaviji (Švedska, Norveška itd.). Kako, da njim uspeva v sistemu, ki ga ima večina za nepoštenega, krivičnega, ohranjati tako visoka socialna merila, kulturno raznolikost in strpnost?! Medtem pa po Evropi na valovih nacionalizma jezdijo novi »preroki« in prepričujejo ljudstvo, da se konflikti lahko rešujejo z nasiljem, ignoranco in neznanjem.

In kaj si lahko sredi tega kaosa obeta odvisnik, ki potrebuje pomoč, oskrbo, nekoga, ki ga bo poslušal in skušal razumeti njegovo stisko in mu stal ob strani dokler se ne postavi na lastne noge?!

Z sistemom, ki ne omogoča visoko izobraženim posameznikom dela, je nekaj zelo narobe (milo rečeno)!
Kaj naj stori odvisnik (ponavadi je odvisnost samo ena izmed mnogih ovir, ki tarejo ljudi iz socialnega dna: družina jim pokaže hrbet, službo je praktično nemogoče dobiti, se pravi tudi država nima pravega posluha za njih itd.)?!
Na žalost sodimo med tiste narode, ki premoremo svoje strokovnjake na vseh področjih, imamo na razpolago naravne resurse, urejeno infrastrukturo, zadnje čase smo se začeli tudi uspešno tržiti kot »raj na zemlji«, saj premoremo tako veličastne gorske verige kakor tudi morje.

Ampak iz vidika odvisnika, ki je lačen, ne ve kje bo danes zvečer spal in kaj bo prinesel naslednji dan, je perspektiva povsem drugačna: kljub temu, da naj bi se število brezposelnih zmanjševalo, gospodarstvo okrevalo in posledično omogočalo več delovnih mest, je odvisnik prepuščen bolj ali manj samemu sebi.

Da se razumemo, obstajajo humanitarne organizacije (Stigma, Projekt človek itd.), ki vestno in dobro opravljajo svoje delo, glede na sredstva, ki jim jih dodeli država. Torej organizacijam, ki naj bi dobile (kaj pravite:«Zaradi etičnih in moralnih vzgibov,  s katerimi se toliko hvalimo?«) največji kos pogače, bile deležne podpore stroke in kompletne družbe (gospodarski in negospodarski sektor), saj je končni cilj, smoter ali bistvo resocializacija in ponovni vklop v družbo!
Sedaj pa naj mi prosim nekdo odgovori zakaj potem, ko nastopi recesija, kriza, najprej začnejo odpuščati prav strokovnjake na področju sociale in najprej začnejo »varčevati«, zmanjševati, racionalizirati sredstva, ki so namenjena humanitarnim organizacijam?!

Potrebujete še kakšen podatek, ki vam bo razjasnil zakaj smo Slovenici po številu samomorov v EU v samem vrhu, zakaj je vsaka četrta slovenska državljanka deležna psihičnega in fizičnega nasilja, zakaj je toliko avtomobilskih nesreč s smrtnim izidom, ker je bil voznik pijan, zakaj vsak četrti zakon v Sloveniji razpade v dobi štirih let?!

Mogoče se sedaj sprašujete, kaj ima vse to skupnega s problematiko odvisnikov, ki so, ne glede na vrsto odvisnosti, med najbolj rizičnimi skupinami, poleg vsega drugega še izpostavljeni ignoranci, nevednosti, neizobraženosti (od svojih družin pa do zdravstvenih ustanov, ki so specializirane in naj bi, kot je dejal slavni filozof (bom parafraziral: »Če vas človek ustavi in prosi za pomoč, mu pomagajte po svojih zmožnostih, ne glede na raso, vero, spol itd.«).
Ker se o drogah in njenih zlorabah v Sloveniji posveča premalo pozornosti (za to obstaja več faktorjev), ostaja ta tema zavita v tančico skrivnostnosti. Ljudje so se od nekdaj bali stvari, ljudi, ki jih niso razumeli.

Torej, najprej moramo izobraziti sebe o tej kompleksni tematiki, da bomo sploh bili sposobni razumeti odvisnika, njegove stiske, dejanja, način razmišljanja itd. Namreč prav iz neznanja, ignorance in posploševanja izvirajo zmotna prepričanja, ki otežujejo, če že ne onemogočajo humanitarnim organizacijam opravljati svojega poslanstva (za to so seveda potrebna sredstva, infrastruktura, strokovni kader itd.).

Pot do razumevanja in kvalitetnejšega delovanja na tem področju je dolga in mi stojimo na začetku.
Zato je dialog/diskurz, osveščanje, izobraževanje na to temo esencialnega pomena! Tu se namreč srečajo, križajo strokovno znanje ter življenske izkušnje in njihova sinteza nam daje globlji uvid, razumevanje ter nova spoznanja.

Mastnak Andrej, univerzitetni diplomirani filozof in sociolog kulture



 

 3.6.2017

 

PADEC V BARBARSTVO

 

 

 

Socialna država! Država blagostanja! Take in podobne pridevnike sem poslušala ob pomenu države, in verjela. Naivna in mlada. Zdaj, ko nisem več tako mlada, naivna žal še vedno, opažam, da se kdaj pa kdaj še sliši sociala v povezavi z državo, blagostanje pa nikakor ne. 


In koga lahko krivimo za to? Marsikoga. Naštevala bi lahko poimensko a se bojim posledic, kajti njihov srd bi me pokopal slej kot prej. Verjetno prej kot slej. 


Socialno varstvo se smatra zgolj kot ena od vej socialne politike. Javna dela,npr. niso neka nova iznajdba. Javna dela so poznali že v starem Babilonu, v starem veku. Pomagati človeku, ko se znajde v materialni stiski ni bilo zgolj to, bilo je mišljeno tudi kot neke vrste učenje nove obrti, pisanja ali česarkoli, kar bi posamezniku kasneje pomagalo, da se postavi na lastne noge. 


V prejšnjem stoletju našega štetja oz. zadnjih osemdeset ali devetdeset let pa se je socialna politika razširila na vsa področja politike. Področje socialnega varstva je za politike zelo pomembna saj se tu neposredno kažejo ukrepi, ki jih socialna politika izvaja v pomoč ljudem. S tem si politiki "kupujejo" glasove. Žal, so besede in obljube politikov popolnoma brez vrednosti in pomena. Izrečene le za to, da boste v kabini zagotovo obkrožili ali naredili križec ob politiku, ki najbolj prepričljivo laže. 


Prav zanimivo bi bilo vedeti ali bi ljudje znali med vsemi pretkanimi lažnivimi politiki prepoznati iskreno osebo? Dvomim. Saj je njihova igra dodelana do potankosti. Vse Nobelove nagrade bi si zaslužili prav oni in ne Tom Hanks. 


Zdaj se bom ponovno vrnila v preteklost, h gospodu po imenu Ludvik Vives-očetu socialnega skrbstva. Živel je v 16.stoletju, v Angliji. Takrat je v Angliji vladala represija. Uvedli so davek na revščino, da bi pomagali revnim. Nastanili so jih v t.i."hiralnice", kjer so reveži lahko umirali daleč stran od gospostva. Ko so sprevideli, da tak način ne deluje, so leta 1834 sprejeli amandma k prejšnji zakonodaji, ki je predpisoval, da je treba vse nepreskrbljene namestiti v delovne hiše-"working houses". Reveže so na tak način kaznovali saj so smatrali, da so si sami krivi, da so revni. Obravnavali so jih kot kriminalce. Smisel tega naj bi bil vzdrževati delovno moralo. Zaposlovali so ljudi pod težkimi pogoji in jim dali vedeti, da so lahko veseli, da delo sploh imajo. To so značilnosti zgodnjega kapitalizma. Povejte mi, vas to na kaj spominja? 


Revščina, kot oblika deviantnosti, ki jo je treba reševati z represijo. Tudi ti ukrepi revščine niso zmanjšali. 
Šele proti koncu 20.stoletja se je pojavil strokovni pristop z ustanovitvijo javnih zavodov. Leta 1802 je bil sprejet prvi zakon o varstvu delavcev - omejeval je dolžino delovnega dne za mladoletne otroke, prepoved nočnega dela za otroke. Najprej pod 8 let, potem pod 11. leti. Zavarovanje za ženske nosečnice, kajti če so hoteli imeti zdrave otroke, ki bodo kasneje sposobni delati, je bilo to nujno potrebno. Ne zaradi nosečnic samih, temveč zaradi čisto odkritega pohlepa po čim cenejši in zdravi delovni sili. 


8 urni delovnik se je uveljavil šele 1922.leta. Še zadnje vprašanje, za tiste ki delate, je danes, v 21.stoletju, vaš delavnik dejansko omejen na 8 ur na dan?

 

 

 Partizanka Sandra

 

 

25.5.2017

BANG JAZZ

 

 

 

Znašla sem se v zgodbi. V ZGODBI, katere si ne bi mogla izmisliti v fazi svoje najmočnejše domišljije. Saj veste da je Karl May opisoval dežele, ki jih ni nikoli videl? Je pa poslušal in si jih je zato znal predstavljati, kaj predstavljati, znal jih je opisovati. 

Sama tudi rada opisujem zadeve a zadnje čase se ne znajdem več popolnoma v tem svojem življenju. Zdi se mi, da še nikoli nisem bila na nižji točki svojega zdajšnjega življenja. bESEDA življenje, SE MNOGOKRAT PONAVLJA. 

Kdo smo? Zakaj smo? Zakaj sem na točki, kjer sem? V situaciji, da mi komaj uspeva obdržati streho nad glavo in ostati svoja. Zapor sem probala in mi ne gre najbolje a tam mi res  ni bilo treba skrbeti za položnice, dopise ki jih ne razumeš ali nimaš denarja za fotokopoije, fuck it. Mnogi ubogi najbolje plačajo. To je pa moj pregovor. In vem, da bo nekoč, skozi stoletja, zapisan v VOX POPULI, knjigi pregovorov. Sama se z mnogimi pregovori ne strinjam nikakor ali ne ravno najbolje. Vas zanima v Kakšnem svetu sem se našla? Povsem drugačnem, skoraj čez noč. Revščina in beda. Ali to kogarkoli zanima? ZAGOTOVO NE, ALI PAČ. 

 ŽIVIM na robu med ulico in streho, čeprav vem da nikoli ne bom na ulici dokler je moja družina živa, le potruditi se moram prilagoditi nekemu normalnemu življenju. KAJ PA NAJ BI TO BILO? ŠE POSEBENO V DANI MI SITUACIJI. 

 MEŠA SE MI OD PLAČEVANJA POLOŽNIC, NAJEMNIN, HLADILNIKOV, DROGE!!! Se to kdaj neha? Meni se"NEHUJE". Vem, da to ni beseda a sem si jo izmislila, ker mi je ta trenutek potrebna. Ne znam drugače opisati stanje v katerem se nahajam in to je - JEBENEM. Dovolj mi je lepih besed in nasmehov! Sploh odkar so moj nasmeh "razlepotičili". Še ena beseda, ki ni beseda. In kaj sem ugotovila? Ugotovila sem, da nas je mnogo na robu preživetja zaradi česarkoli že in ni prijezno spoznanje KOLIKO LJUDI NA TEM PLANETU ŽIVI V BEDI!!! TO ME BOLI IN POSTAJAM  OBUPANA. ALI V TEM VIDITE KLIC NA POMOČ? Upam.

 

Danes, nič več bosanci ali jankiji - kradejo - garant. NEE, zdaj kradejo švicarji balkancu. Resno. To kar se dogaja, na tem robu preživetja, je neverjetna zgodba. Komaj mi jo uspe na trenutke zapisati. Zasuli so me oz. so nas, z birokracijo. Pa večje računovodstvo vodim sama sebi, oz. sem prisiljena si ga voditi, kot kakšnega podjetja računovodstvo. To vem. Moji mami se meša zaradi samo računovodskih storitev in zakonov države.Država jih terja od nas. Vse več pa nas je tlačanov. Pogovarjamo se med sabo. Nekateri se celo ljubimo.Močno. Brez moje matere, bi mi bilo precej težje. Zato mi še nekako uspeva NE BITI NA CESTI!

 

 

 

POZDRAV VSEM PO EVROPI, ŠE POSEBEJ TISTIM BREZ ČEVLJEV!

 

 

 

Partizanka Sandra   

 

 

6.2.2017

 OPRAVIČILO

 

 

Oprosti mi, mati, za vse neuresničene sanje. Oprosti mi za vse neizpolnjene želje, oprosti mi vse solze, ki si jih in boš lila. Oprosti mi, mati, za vse bolečine, ki jih čutim in pred katerimi si me hotela obvarovati. Oprosti za vse moje grenke misli, ki jih čutiš.

 

Oprosti mi, oče, za vsak trn v moji duši pred katerimi si me hotel obvarovati. Oprosti za vse moje kepe v grlu, ki si jih slutil. Oprosti za vse moje porušene gradove, ki si jih zidal zame. Oprosti mi za s krvjo tlakovano cesto, ki ne vodi nikamor a po kateri s črnim srcem hodi tvoja hči.


Oprostita mi, ljubljena, da nisem srečna. Oprostita, ljuba starša, za vse zavožene trenutke moje večnosti. Oprostita mi hladen meč v prsih, katerega si potiskam sama vse do neznosne bolečine. Oprostita mi mojo moč in mojo nežnost, oprostita neurju mojih misli, oprostita moji nevzdržni resnici in moji neodločni hoji.

 

Oprostita mi moje videnje, moje čutenje, oprostita mi življenje.

 

Vajina hči je eno samo trpljenje.

 

Sandra

 
 

21.12.2016

 

BLODNJE NEKE ZAPORNICE

 

Te zapiske začenjam pisati iz večih razlogov. Naj navedem le tistega, da se nahajam v življenjskem obdobju v katerem mi je povsem onemogočena nenadzorovana komunikacija z ljudmi,ki so me ves čas obkrožali, z ljudmi ki jih imam rada, in ki imajo radi mene. Torej,moja komunikacija ni pohabljena le zaradi stalnega nadzora zaporniškega osebja temveč tudi skrčena na minimum, s polurnimi obiski na teden in ne morem kar speljati mimo, ne da bi se obregnila ob dejstvo, da človek brez pristnih odnosov najbližjih ne more napredovati. Torej, zapori, kot kazensko-vzgojne institucije bi morale dosti bolj upoštevati določene ugotovitve specialistov na tem področju, ki bi nas lahko marsikaj poučil o izolaciji, osami, nekomunikaciji, ipd.
Ugotovila sem, da me nezmožnost izpovedi edinemu človeku, ki mu lahko vse zaupam in s katerim sva v desetih letih skupnega življenja preživela marsikaj ter drug drugega naučila ljubezni in prijateljstva, dela hudo nesrečno. Moja nesreča je sorazmerno naraščala s številom potlačenih želja, misli ki sem jih le s težavo zajezila. In če ne bi bila človeške topline, tistega razumevanja, ki ga povsod iščemo in včasih celo najdemo tam, kjer ga ne bi nikoli pričakovali, bi tiste vreče peska na obalah moje razburkane reke, že zdavnaj odneslo. Tako pa človeška iznajdljivost nima meja in še iz tako hermetično zaprtega dvorca najde pot.
Prav poseben dan je danes, zato si bom verjetno zvila še en zvitek marihuane, ki je našla tisto skrivno pot do mene. Navadno si privoščim le enega proti večeru, saj so količine omejene, tako kot je bilo v "stabilizacijskih" časih s praškom, kavo, oljem, nafto,... Naštevala bi te primerjave s stvarmi, ki so smrtniku povsem same po sebi umevne, le zato da pokažem, kako je bila meni marihuana nekaj povsem samoumevnega. Da je marihuana ravno tako proizvod narave, še bolj naraven kot prašek ali povsem naraven kot kava, pa se ob tem , da skoraj vsak zemljan pije kavo oz. lahko celo pretirava v uživanju le-te, da je lahko to zanj pogubno, kar se zdravja tiče, nihče ne zgraža, nihče je ne prepoveduje, niti jo omejuje. Mogoče se kdo zdrzne in zave svoje drugačnosti in zadovoljno odkoraka svojemu pragu naproti.
Žalostno je, da je človek, dokler ne sprevidi drugačnosti pri drugih, povsem miren. Drugačnost (lastna) jim je domača, sprejemljiva, razumljiva. Pa vendar, stvari ki so nam tuje, niso nujno nesprejemljive. Pravzaprav vsak od nas nosi v sebi vse, kar nosijo drugi. Če dobro razmislimo, objektivno razčlenimo, končno ugotovimo da so vse lastnosti človeštva našle svoj jez v vsakem posamezniku. Tisto, kar je v meni, je tudi v tebi, mogoče drugače izraženo, na nekem drugem mestu lestvice lastnosti postavljeno, drugače pogojeno a vendarle prisotno, pa naj bo na dnu ali pri vrhu. V vseh žilah se pretaka kri. Zatorej smo si vsi, v svoji drugačnosti, enaki. Zato naj ne govorijo, da ne razumejo, če pa še učbenika za prvi razred niso odprli. Seveda, ne razumeš če ne poznaš. Tuj jezik nam je vedno nerazumljiv, čeprav govorimo isto stvar.
Pa so sploh pripravljeni prisluhniti? Ne! Brez prepotrebnega znanja bi vse povprek le obsojali.
 
Partizanka Sandra

 

7.11.2016

HISTERIJA

 

Hodim po stanovanju. Živčni koraki so. Nekaj se mi lepi na copat. Koraki, vse bolj živčni. Kaj se mi to lepi? Kot bi me hotelo prilepiti, ustaviti. Hodim dalje in kolnem: "J...mu...m..., f..., f..., j...ti svet, razpoči se ti prekleta krogla, u tri p.m....Kaj koji k... se mi to lepi!?! Kaj je to danes?!?"

Voda. Kozarec vode potrebujem. Tako ali tako... moramo veliko piti, pravijo. Ja, mogoče mi bo kozarec vode pomagal. Mogoče sem kot izsušena zemlja. Kakšna voda??? Kozarec šnopca, dobrega domačega šnopca bi. Včasih smo imeli vedno zaloge doma. V hladilniku ali v dnevno-sobnem "bifeju". Bosanska rakija. Mekana-mlada in ljuta-stara. In obe sta tresle! Hudo sta tresle in požgale vse bacile v ustih, žrelu, želodcu,... Zdaj imam dolenjskega v želodcu. Saj ni slab a tako prozoren, kot voda. Tudi strese me ne, samo zanič mi je. Kaj to kvasim???

Kvačkanje v moji glavi se kar ne neha! Res bom spila kozarec vode - verjetno onesnažene a kar ne vidim, me ne boli - vsaj ne prehudo.

"J...ti sebe! Naj me ze raznese, če že nič drugega noče počiti!"

V isti sekundi je najverjetneje nekje razneslo kakšno mino in mogoče poleg še koga, ki bi z veseljem živel. Jaz pa kolnem in se objokujem.

Nedelja je. Lepa jesenska nedelja. Jaz pa pri 35-ih - histerična starka, žrtev svoje lastne glave. Moj dragi se odpravlja na delo. Odpravlja se, na lepo jesensko nedeljo, ko še Bog počiva, garati za papir s številkami - pravimo mu denar.

"J...ti denar, j...vse valute tega sveta. F..., strgalo se mi bo od skrbi, od strahu. Sorry, Peter, trga se mi danes. Spet se mi trga in ne vem kako naj to ustavim. Prekleto, res se mi bo strgalo!!!"

Utihnem in kolnem naprej v sebi. Preveč kolnem. Ne bi smela, vem da ne bi smela. Ne spodobi se in...ne vem kako gre dalje.

Medtem ko moj dragi pakira svojo delovno torbo, ga pobožam po vratu. Skušam se pomiriti, da bi pomirila njega: "Kako si ti danes? Si bolje kot jaz?"

"O.K. sem, se mi zdi. Ne vem pa kako si ti...???"

"Saj vidiš. Histerično!"

"No, histeričen ravno nisem!"

"Drži se, Peter!"

In poljub na njegov neobrit obraz v slovo!

Seveda nisi histeričen. Histerične smo lahko samo me - ženske z maternicami. Naše maternice nam podarjajo še eno izmed stvari, ki je moški ne morete imeti - histerijo. Čeprav ne vem zakaj je to tako. Moja maternica in moja histerija. Obe mi treseta tla pod nogami. Maternica zato, ker ura tik-taka in prav nič ne čaka, iz minute v minuto se izteka še en dan, dan v teden, teden v mesec,...moja maternica pa ostaja nepotolažena.

Histerija pa mi trese tla, ker je samo v tem njen namen.

                                                                       *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *

Dan je postal večer. Tema je objela krošnje dreves. Okna svetijo v temo. Za vsakim oknom se skriva neka zgodba. Zgodba takega in drugačnega življenja. Za mojim oknom se še vedno skriva histerija, nekoliko pomirjena a vseeno je še vedno tu. Ta nemir v meni postaja že skrajno nevzdržen. Boli, peče, žge, ...vztrajno najeda mojo dušo, gosti se z mojim srcem.

                                                                       *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *

Obisk prijateljice - ji lahko rečem prijateljica - spoznali sva se preko "nje", videvava se zaradi "nje" - naj bo, obisk prijateljice omili histerijo. V roke ji dam svoje staro pisanje, nekaj pesmi, nekaj kratke proze. Skupaj bereva - spomnim se vsakega trenutka bolečine, ki je rodila ta ali ta stavek. Skozi vse to sem že šla, tolikokrat...in preživela. Histerija postaja samo še rahel nemir.

 

Partizanka Sandra

 

27.1.2016

KAKO NAPREJ

 
Že dolgo se vam nisem oglasila. Enostavno ni bilo možnosti. Ne možnosti, ne pogojev, ne volje!
Moje življenje se je v trenutku zavrtelo s tako hitrostjo in ni se hotelo ustaviti.
 
Kako ustaviti življenje? Kako ga vsaj upočasniti? Nikjer ni tiste zadeve, ki ji v avtomobilu rečemo zavora. Morala sem se prepustiti in skušati dohajati nenavadno hitrost, da me ne bi vrglo s tirnic življenja,
Nekako sem se uspela obdržati. Lovila sem se, oprijemala se za vsako kolikor toliko stabilno stvar, ki sem jo uspela uzreti. Od premetavanja, padanja, plazenja in stalnega hitrega vrtenja, so mi začeli najprej popuščati živci. Zatem me je začelo izdajati telo.
 
Čustva ta hip niti omenila ne bom saj prav vse, vse kar se mi je dogajalo je imelo skupni imenovalec ravno v čustvih. Čustva so povzročila ves kaos in pekel skozi katerega sem se morala prebiti v teh zadnjih mesecih.
 
Zgodba je povsem vsakdanja. Par se je razšel. Petnajst let skupnega življenja se je končalo.
Kako ubežati kaosu? Kdaj se je sploh začel? Kaj pa ,če je že od nekdaj prisoten? Sem sama kriva?
Seveda sem! Povsem sama! Vsi smo, kako že pravijo, kreatorji svoje usode. Ustvarjamo svojo lastno realnost. In če sem si ustvarila kaos, je na meni da pogoltnem tudi vse posledice. In posledice znajo biti hude. Hude in boleče. Še posebej, če ves čas ustvarjaš le še kaos.
A ko si enkrat v krogu življenja, ga je prekleto težko prekiniti.
 
Pred petimi urami sem imela občutek, da se bo kaos nekoliko umiril, dobil vsaj nek red. A to je nemogoče. Kaos nima reda. Mi zna kdo povedati kako iz kaosa narediti red?
Vse kar si želim je ljubezen in mir. In vendar je vse kar imam nered in bolečina.
 
Partizanka Sandra

 

13.4.2014

HISTERIJA
 
Hodim po stanovanju. Živčni koraki so. Nekaj se mi lepi na copat. Koraki, vse bolj živčni. Kaj se mi to lepi? Kot bi me hotelo prilepiti, ustaviti. Hodim dalje in kolnem: "J...mu...m..., f..., f..., j...ti svet, razpoči se ti prekleta krogla, u tri p.m....Kaj koji k... se mi to lepi!?! Kaj je to danes?!?"

Voda. Kozarec vode potrebujem. Tako ali tako... moramo veliko piti, pravijo. Ja, mogoče mi bo kozarec vode pomagal. Mogoče sem kot izsušena zemlja. Kakšna voda??? Kozarec šnopca, dobrega domačega šnopca bi. Včasih smo imeli vedno zaloge doma. V hladilniku ali v dnevno-sobnem "bifeju". Bosanska rakija. Mekana-mlada in ljuta-stara. In obe sta tresle! Hudo sta tresle in požgale vse bacile v ustih, žrelu, želodcu,... Zdaj imam dolenjskega v želodcu. Saj ni slab a tako prozoren, kot voda. Tudi strese me ne, samo zanič mi je. Kaj to kvasim???

Kvačkanje v moji glavi se kar ne neha! Res bom spila kozarec vode - verjetno onesnažene a kar ne vidim, me ne boli - vsaj ne prehudo.

"J...ti sebe! Naj me ze raznese, če že nič drugega noče počiti!"

V isti sekundi je najverjetneje nekje razneslo kakšno mino in mogoče poleg še koga, ki bi z veseljem živel. Jaz pa kolnem in se objokujem.

Nedelja je. Lepa jesenska nedelja. Jaz pa pri 35-ih - histerična starka, žrtev svoje lastne glave. Moj dragi se odpravlja na delo. Odpravlja se, na lepo jesensko nedeljo, ko še Bog počiva, garati za papir s številkami - pravimo mu denar.

"J...ti denar, j...vse valute tega sveta. F..., strgalo se mi bo od skrbi, od strahu. Sorry, Peter, trga se mi danes. Spet se mi trga in ne vem kako naj to ustavim. Prekleto, res se mi bo strgalo!!!"

Utihnem in kolnem naprej v sebi. Preveč kolnem. Ne bi smela, vem da ne bi smela. Ne spodobi se in...ne vem kako gre dalje.

Medtem ko moj dragi pakira svojo delovno torbo, ga pobožam po vratu. Skušam se pomiriti, da bi pomirila njega: "Kako si ti danes? Si bolje kot jaz?"

"O.K. sem, se mi zdi. Ne vem pa kako si ti...???"

"Saj vidiš. Histerično!"

"No, histeričen ravno nisem!"

"Drži se, Peter!"

In poljub na njegov neobrit obraz v slovo!

Seveda nisi histeričen. Histerične smo lahko samo me - ženske z maternicami. Naše maternice nam podarjajo še eno izmed stvari, ki je moški ne morete imeti - histerijo. Čeprav ne vem zakaj je to tako. Moja maternica in moja histerija. Obe mi treseta tla pod nogami. Maternica zato, ker ura tik-taka in prav nič ne čaka, iz minute v minuto se izteka še en dan, dan v teden, teden v mesec,...moja maternica pa ostaja nepotolažena.

Histerija pa mi trese tla, ker je samo v tem njen namen.

Dan je postal večer. Tema je objela krošnje dreves. Okna svetijo v temo. Za vsakim oknom se skriva neka zgodba. Zgodba takega in drugačnega življenja. Za mojim oknom se še vedno skriva histerija, nekoliko pomirjena a vseeno je še vedno tu. Ta nemir v meni postaja že skrajno nevzdržen. Boli, peče, žge, ...vztrajno najeda mojo dušo, gosti se z mojim srcem.

Obisk prijateljice - ji lahko rečem prijateljica - spoznali sva se preko "nje", videvava se zaradi "nje" - naj bo, obisk prijateljice omili histerijo. V roke ji dam svoje staro pisanje, nekaj pesmi, nekaj kratke proze. Skupaj bereva - spomnim se vsakega trenutka bolečine, ki je rodila ta ali ta stavek. Skozi vse to sem že šla, tolikokrat...in preživela. Histerija postaja samo še rahel nemir.

 

Partizanka Sandra

 

 

8.4.2014

 

SAMOMOR III

 

Tveganje za samomor je tako kot po svetu tudi v Sloveniji večje med starejšimi, moškimi, ovdovelimi in ločenimi ter med ljudmi z nižjo šolsko izobrazbo. Povprečna starost samomorilcev v Sloveniji je okoli 50 let. Samomor je v zadnjih dvanajstih letih nekoliko upadel med odraslimi (nekaj čez odstotek letno), medtem ko je morda celo v porastu med mladimi (nekaj čez tri odstotke letno).

Najbolj markantna značilnost slovenske populacije samomorilcev je zasvojenost z alkoholom, nedovoljenimi (heroin, kokain, amfetamini itd.)  in dovoljenimi drogami (zdravila na recept). Odstotki (kar 35 %) so si iz leta v leto podobni in se bistveno ne spreminjajo, spreminja se le količnik samomora po posameznih regijah, enkrat je v ospredju ena, drugič druga regija.

Strokovnjaki niso enotnega mnenja o morebitnih vzrokih oziroma dejavnikih, ki spodbujajo ljudi k samomorilnem vedenju. Eni zagovarjajo tezo, da je samomor posledica prepletanja okoljskih in genetskih dejavnikov, drugi trdijo, da je samomor popolnoma individualna odločitev, ki se odvije v glavah samomorilcev, Durkheim pa je bil prepričan, da je samomor lahko le družbeno pogojen. Resnica je, tako kakor v večini znanstvenih in strokovnih diskurzov, nekje vmes. Samomor je posledica delovanja in sovplivanja mnogih dejavnikov (demografskih, psihosocialnih, vezanih na osebnost, duševne motnje itd.), ki se pogosto prepletajo in v različnih kombinacijah nastopajo skupaj.

Zloraba in odvisnost od alkohola ter nedovoljenih in dovoljenih drog sta v našem okolju zelo pogosto povezani s samomorilnim vedenjem. Po nekaterih ocenah je verjetnost samomora pri odvisniku okoli 15 %. Z obema pojavoma je povezana depresija: bolniki pogosto zlorabljajo alkohol in droge, saj te zmanjšujejo nekatere simptome (tesnobo, nespečnost itd.). Znano je, da uživanje nedovoljenih drog in pitje alkohola navadno zmanjša strah in poveča impulzivnost ter tako lahko olajša odločitev za samomorilno vedenje. Depresivno stanje je sindrom, prisoten v sklopu več duševnih motenj in ga lahko navajamo kot napovednik samomorilnega vedenja. Depresijo zasledimo pri dveh tretjinah oziroma treh četrtinah odvisnikov, ki so življenje končali s samomorom. Bolj ogroženi so moški (odvisniki), ki imajo težave s koncentracijo, z nespečnostjo, s tesnobo, z impulzivnostjo, z menjavo razpoloženja itd.
Psihiatrične motnje so posebej pomembni dejavniki tveganja. Poleg depresij in odvisnosti (alkohol, nedovoljene ter dovoljene droge) je pomembna še shizofrenija in osebnostne motnje. Pri psiholoških dejavnikih se povdarja pomen nedavno prekinjene tesne čustvene navezanosti in zmanjšane sposobnosti s soočanjem in reševanjem posameznega problema.

Naše življenje je sestavljanka iz stisk in veselja, iz vzponov in padcev. Oboje se prepleta v enkratno in neponovljivo življenje. Medtem, ko so uspehi balzam za duha in telo, pa so neuspehi pogostokrat zelo boleči in puščajo za seboj včasih pregloboke brazgotine. Tudi stiska je sestavni (naravni) del našega bivanja, nekaj povsem neogibnega, kar nas spremlja od rojstva, ko se v bolečini in krčih rodimo, pa do smrti.

Za uporabnike različnih drog in njihove najbližje je značilno, da se mnogokrat srečujejo z resničnimi življenskimi stiskami, iz katerih v danem trenutku ne vidijo izhoda. Zaradi specifičnosti problema, ki ga prinaša uporaba drog, večina preživlja stisko sama, saj se bojijo, da bi se razvedelo, da uporabljajo droge. Tako se problema dolgo otepajo sami, in šele ko postane povsem jasno, da jih je problem premagal, obvladal ali strl, začnejo razmišljati o tem, da bi svojo stisko komu zaupali. Največkrat že kratek pogovor s svojcem ali prijateljem pomeni veliko razbremenitev, pa četudi se mu ne posreči razplesti problema. Ljudje v stiski zaradi drog pa se počutijo odrinjene na obrobje družbe in tudi zato težko vzpostavijo trajnejše odnose. Tako je nevarnost, da se ne bodo obrnili na nikogar, še toliko večja in misel na samomor realnejša.

Če se znajdete v takšnem položaju je pomembno, da se odločite čimprej poiskati pomoč. Koristno je, da je ta pomoč tudi strokovna. Odvisnost se razvija postopoma, zato je dobro čimprej začeti zdravljenje, ko so posledice, ki jih puščajo posamezne droge, še razmeroma ukrotljive.
Ena izmed velikih ovir ali težav je strah pred srečanjem s strokovnjakom, (ne)vladno organizacijo (Stigma, Svit, Up  itd.). Ta strah ali nezaupanje je popolnoma odveč, saj bodo vse vaše skrivnosti ostale pri strokovnjaku kakor zapečatene. Vsak terapevt je zavezan s poklicno molčečnostjo.
Do strokovnjaka boste prišli prej ali slej, bodisi da se boste zavestno odločili, da potrebujete pomoč, ali pa ne boste več vzdržali vsakodnevnega pritiska, ki ga pomeni življenje z drogo. Vsekakor pa boste poiskali pomoč tedaj, ko bodo posledice droge že tako velike, da bo spričo njih strah pred razgovorom s svetovalcem postal nepomemben.
Kljub vsemu so odvisniki ljudje, bolniki s svojim človeškim dostojanstvom. Imajo pravico, do kvalitetnega življenja, pravico do zasebnosti in do tega, da zadovoljujejo svoje temeljne človeške potrebe, med njimi potrebo po bližini, druženju in ustvarjanju družbeno-socialnih mrež. -


Mastnak Andrej, univerzitetni diplomirani filozof in sociolog kulture

 

 

8.4.2014

SAMOMOR II

 

Misel na samomor je zelo stara. Z njo so se ukvarjale že družbe v davni preteklosti, nič manj pa razmišljanja o samomoru niso živa danes. Samomor je pri ljudeh, zardi svoje tragičnosti in nedojemljivosti, vedno zbujal nasprotujoče občutke in mnenja. Čeprav so časi, ko so bili poskusi samomora kaznovani, trupla samomorilcev pa onečaščena že minili, pa je samomor še vedno tabu tema, o samomorilcih pa še vedno krožijo zmotna prepričanja. Zakonodajalci, vlada, zavarovalnice in splošna javnost imajo, zaradi zmotnih predstav in neresnega odnosa, pogosto diskriminatoren odnos do psihičnih obolenj in v ta namen vlagajo le malo sredstev. Zaradi naraščajočega števila samomorov med mladimi in negativnih samomorilskih napovedi v prihodnosti se ozaveščenost dviga in razmere izboljšujejo. Kljub vsem, bolj ali manj prepričljivim spoznanjem raziskovalcev o izvoru samomorilskega vedenja, še vedno ne moremo z gotovostjo trditi, kaj ljudi žene, da se odločijo za prekinitev svojega življenja. Bodisi pri polni zavesti, v stanju zmedenosti ali omami (alkohol in druge dovoljene ter nedovoljene droge), bodisi v obupu, naveličanosti nad življenjem ali kot posledica neuslišane ljubezni, ostaja dejstvo, da ljudje, naši sodržavljani in pogostokrat osebe, ki smo jih dobro ali pa le bežno poznali, dvignejo roko nad sebe in za vedno zapustijo ta svet. Kljub naporom samomor ostaja velik zdravstveni in družbeni problem. Če se še tako trudimo, ostaja realnost, da samomorov ne moremo v celoti preprečiti. Lahko pa zmanjšamo njihovo število že s tem, da se o tej temi bolj odkrito pogovarjamo in prispevamo svoj delež k ustvarjanju pravičnejšega sveta.

Vse svetovne države se soočajo s problemom samomora in tudi Slovenija ni nobena izjema. Še več, z okoli 600 samomori letno in samomorilnim količnikom nad 25 na 100.000 prebivalcev, se Slovenija na lestvici umrljivosti zaradi samomora uvršča na deveto mesto. Z omenjeno visoko stopnjo samomorilnosti je Slovenija v Evropi in s tem tudi v svetu vseskozi pri samem vrhu, v skupini devetih držav z najvišjim samomorilnim količnikom. Slovenija je torej glede stopnje samomorilnosti visoko nad evropskim povprečjem in presega tudi povprečje držav, ki so 1. maja 2004 vstopile v Evropsko unijo. Smrt samomorilca vsestransko prizadene tudi člane njegove ožje rodbine. Skupaj z občutki krivde, obsojanjem, itd. se krhajo medsebojni odnosi, nemalokrat sledijo težka psihična in fizična obolenja ožjih svojcev ali prijateljev in razpad družinske skupnosti. Zaradi samomora umre dvakrat več ljudi kot za posledicami nesreč. Zaradi svoje pogostosti je pomemben javnozdravstveni, družbeni in ekonomski problem. Kljub številnim prizadevanjem suicidologov pa jasne razlage, zakaj prihaja do takega števila samomorov, še danes ni.

V primerjavi z ostalimi jugoslovanskimi narodi je Slovenija bistveno izstopala po samomorilnem količniku, saj je bil ta kar desetkrat višji od albanskega. Glede na to, da naj bi v skupni državi Jugoslaviji imeli vsi enake možnosti in pravice, so se med raziskovalci pojavila ugibanja o vplivu »nacionalnega karakterja« na razlike v samomorilnosti.

Iz opisov vedenja in značilnosti Slovencev so zrasli številni stereotipi o Slovencih kot marljivih, natančnih, urejenih, a hkrati tudi hladnih, negotovih in zapetih ljudeh. Da bi preživeli, so Slovenci razvili disciplino in organizacijo. Tesno povezani, vajeni trdega dela, so so postali dobri upravitelji svoje zemlje.
Večji kulturni in civilizacijski kapital, s katerim je Slovenija vstopila v jugoslovansko skupnost, je posledica več sto letnega življenja v Avstroogrski monarhiji, pri kateri smo se navzeli discipline življenja in mišljenja. Sodimo med najbolj disciplinirane in vestne narode. Za Antona Trstenjaka je Slovenec primer tako imenovanega »vzornega otroka«: je večni perfekcionist, pedanten v službi, sekanten v družini, vesten v gospodarstvu, prizadeven pri delu. Toda prav zato je tudi ozek in plah, v nenehnem strahu pred izterjenjem, porazov ne zna prav prenašati, grize se z očitki za malenkosti in tiho zapada v depresijo, tako da se kmalu znajde v mejni situaciji, ko ne vidi več rešitve, razen v usodni odločitvi, da napravi konec vsemu.

Takšne karakteristične značilnosti pa so se izkazale za dokaj pogubne pri naglem razvoju industrializacije, dviganju standarda in prehodu Slovencev v potrošniško družbo. Tok industrializacije, ki je pred desetletji zajel področje Slovenije, je hkrati sprožil tekmovalnost in potrošništvo ter spodbujal prizadevnost, s tem pa tudi zvišal stopnjo tveganja neuspega in frustracije. Razvoj takšnega okolja je za »vzornega otroka« zelo neprimeren.

Naša globalna orientacija ne more biti edini razlog za samomorilsko ogroženost, saj nagel razvoj gospodarstva in potrošništva poznajo tudi druge države. Milčinski se sprašuje ali je morebiti tolikšna samomorilnost potencirana tudi zaradi majhnosti in zaprtosti dežele. Takšno okolje je bolj podvrženo tradicionalnim značilnostim: večja medsebojna kontrola, poznavanje, sorodstvene zveze, itd., ki ne preprečujejo tekmovalnosti, pač pa močneje kaznujejo neuspeh pri tem. Ta sutuacija hitreje privede do frustracije in suicidalnih tendenc. Velike države nudijo vrsto rešitev iz življenskih zagat: preselitev v drug kraj, kjer te ne poznajo, umik v izoblikovane subkulture z drugačnimi vrednotami, itd. V majhnem, zaprtem prostoru pa so take možnosti omejene in se pogosto vsiljuje (poleg samomorilnega ishoda) le pot »notranje migracije«: beg v alkoholizem ali zlorabo nedovoljenih in dovoljenih drog.
K osebnostni strukturi Slovencev so prispevale socialno-gospodarske in zgodovinske okoliščine. V psihološki jezik prevedene temeljne poteze povprečnega Slovenca bi lahko označili kot anankastične (obsesivne) in depresivne. To pa pomeni zavrtost normalne agresivnostne težnje z možnimi zasuki agresivnosti proti objektu samemu.

Raziskovanje samomora se je v Sloveniji razmahnilo po osamosvojitvi. Prej je bil slovenski samomorilni količnik precej netransparenten, saj se je skrival za veliko nižjim jugoslovanskim povprečjem. Iz opravljenih raziskav samomorilnosti je mogoče izpostaviti določene posebnosti, ki razlikujejo slovenski samomor od samomorov po svetu:

-       Izredno visok koeficient samomora, ki še raste.
-       Nadpovprečno (čeprav ne izjemno) visoka razlika med številom samomorov med moškimi in ženskami (razmerje 3:1)
-       Izrazite regionalne razlike, ki so primerljive z razlikami med državami v Evropi.
-       Obešanje kot prevladujoča metoda samomora (okrog dve tretini vseh samomorov).
-       Večje tveganje med slovensko večino kot med narodi manjšin.
Izjemno visok odstotek alkoholikov in uživalcev nedovoljenih ter dovoljenih drog med osebami, ki store samomor (vsaj 28 %).

 

Mastnak Andrej, univerzitetni diplomirani filozof in sociolog kulture

24.3.2014

ČAKAJOČ NA VEST
 
Z Doors-i v ušesih pomirjam svoje živčne amplitude današnjega sivega, deževnega in najhladnejšega kot kadarkoli dne. D Day - koliko takih bom še doživela na tem trdem stolu.
 
Čakam pošto. Čisto v "outu" čakam, da mi dodelijo podaljške . Vem, da mi jih bodo a se žal obenem tega ne zavedam. Ves čas v meni  brni veliki ČE ali KAJ PA ČE...Kaj pa če mi ponudijo roko in poprimejo mojo, ki se steguje iz morja obupa in si želi, želi že dolgo toplega stiska neke druge. Želi si razumevanje, ne le obsojanje. 
Kaj če, čeprav vem da ne.
 
Ta svet ni zato, da bi me tolažil. Že v naprej si ližem hude rane razočaranja, ki bo prišlo z modro kuverto. 
Ta svet res ni tolažba, temveč tolažbe potreben. A kako ranjena naj ga tolažim? 
 
Vsak dan, enostaven a še bolj zmeden me čaka na jeklenih rešetkah - jih bom mogla kdaj pozabiti!?!
Večna nestrpnost se pretaka po mojih občutljivih žilah, občutljivih a zaceljenih. Obrazne mišice mi
preplavljajo krči, drobni krči ki iznakaziti mi hočejo izraz. Obupen izraz žalostnega bitja, izgubljenega v režah ladijskega poda. 
 
Ne tolaži me, kajti trepljanje bi me v prah sesulo, kajti oskrene solze bi me utopile. Obup z obupom roke si v k`olo podajata. Z belim robcem v roki, ki se visoko steguje, da ga možje v črnem bi uzrli, stojim otrpla.
 
Kako naj češnja slastna bo tehtnica mojega življenja? Kako naj sodi mi, kako naj sodi me,...??? Kako naj z željo bije se...črna barva rada skriva, zato nikoli ne izvem kako in kaj nagnilo je sklede, kje našli so uteži, da moji želji sodili bi. Lahko da verige so okrnele, zarjavele in do neljube pomote je žal, predragi brat, prišlo. 
 
Žal mi je a moram reči, da tehtnico bolje uporabljati znam sama. Bom zato tu svojo rast zalivala, jo rosila s slano peno iz duševnih globočin - kot sol na rane, kot olje na ogenj, kot veter v žerjavico bo pihnil sela glas.
 
Tik pred zlomom, tik pred padcem mi uklenili bodo pogled, ujeli moj krik, zadržali moj duh, omejili telo, s stražo prekinili moj tek, s temno mrežo zamrežili mi postavo, da za vekomaj ti bo ostala skrita. Moj krik ti bo ukradel spanec. Le tebi, najdražji, ki edini veš kako hrepenenje me boli.
 
Kot podivjano žival spustili so me na kamnito areno. Ni drugega nasprotnika. Sama s seboj sedim in zrem v sivi nebesni svod nad seboj, kako lepo naklonil mi je sladke solze.
 
Za trenutek odpro se vrata, v megli vidim postavo, ki se obotavlja. Ne vem za njeno smer. Naprej ali nazaj? Svoboda ali nesvoboda? Zelenice ali kamnite plošče? Ulice ali stopnišča gradu? Samo trenutek mi na jasno zelene trate ni bilo treba zreti z viška. Čutila sem jih v petnih žilah in srkala njih slast. A kot da, čutili mojo so naslado, so zakovali mi pogled, čez deli rjavo železna so očala, ki vse močneje objemajo mi nosno kost. 
 
Modric vajena, prav nič se ne razburjam. Ran vajena, prav nič ne jočem.
V kahlasti skodeli suhim ustam nosim čaj, da pomenljiv pogled naj utopi sladkobnost sladka in korak morilke mimo je mene šel in korak strasti v rdeči zažari, kot kri, ki že dolgo ji zrla nisem v oči.
 
Danes sama, sama tu sedim. Čakajoč na vest! Brezup in hlad dotikata se mojih spetih las. Sramežljivo bi rade zapeljale me lončnice in kadeči se dimnik. Kaj mi dušo hočejo ogreti? Kaj slepim se? Kaj njim mar ves moj hlad!!!
 
Odpirajo in zapirajo se težka železna vrata, kot usta pošasti iz sanj, ki že dolgo jih ne sanjam. Pusta kot zažgano polje, v maku prepoznam si rano.
Le kje ste vzvišeni stvarniki moji, le kje prečastiti moj sodnik?!?
 
Današnji dan kot mrk je, mrk ki dušo mi je za luno skril. Hrepeneče se oziram v prsa. Iščem režo, kot v vratih, da utrla ali vsaj uzrla bi pot do nje. 
Rože zla so vame zrle, zrle iz Baudelaire-jevih oči. Za trenutek le sem noč postala, noč ki dan vzame ji vso moč.
 
Bosa stopam ti nasproti, upajoč da vzel in ogrel me boš v dlaneh.
Drobno siplje na droben svet. Še zenice so moje večje od te drobtine večne. 
Zdaj izpela kot labod sem svoj zadnji spev v nestrpnosti čakajoč na vest, ki utrla ali zaprla mi bo pot. Moja ost postoj, nikar se ne obračaj še. Strupena sulica počakaj, da izbereva si plen.
V deročo reko ali mrtvo morje naj odlijem ves svoj bes ali naj kar uzde mu naprtim in odjezdim v les.
Moje roke trgale bi travo, življenje bi jim jemalo a duša jim ne da. Le kaj mene vam utrgati je dalo?

Manj speče vaše, bolj speče moje, ki speče niso, saj veste kdo, noči. Noči pozabo vam ne bodo dale, kot jo meni nespečnost nudi a vse zaman. Kdo razumel bi, če še meni razumeti ni1?! 

Partizanka Sandra

 

24.3.2014

BOLEČINA
 
Pa spregovorimo še nekaj o bolečini. Vsi jo poznamo in vsi jo, vsaj občasno čutimo. Spet eni bolj, drugi manj.
 
Vsi ti pojmi: skrb, trpljenje, žalost, obup, negotovost, so mi žal dobro znani in domači. Vsako čustvo posebej ločim med sabo, čeprav en drugemu botrujejo. Na primer, negotovost me spravlja v obup, obup v žalost, žalost v trpljenje, skrb pa mi povzroča vse hkrati in obratno.
 
Trpljenje in žalost uzrem v žalostnih očeh pretepenega otroka. Vidim jo v razmesarjenih žrtvah vojne in sovraštva. Negotovost se me loteva ob minevanju, ob smrti, dualnosti sveta. Skrb je pa posebno poglavje, saj me prevzame v glavnem ob čustvih mojih najbližjih in najdražjih.. Skrbi me, da jih bom prizadela in ob tem hudo trpela.
 
Vsa ta neprijetna čustva, katerim je skupni imenovalec - bolečina, premagujem kakor vem in znam. Trudim se, da bi vso svojo bolečino izlila na papir. Veliko mi pomagajo raznobarvni oblaki, sončni in deževni dnevi ter glasba, ki ji dovolim da me tolaži, razdraži, pihne v žerjavico ali pogasi ogenj, ki plamti v notranjosti moje duše.
 
Vso podporo pa vidim le v brezpogojni ljubezni in svobodi, za kateri upam, da mi bospa pomagali, da kar se da mirno preplavam morje življenja.

Partizanka Sandra

 

24.3.2014

LJUBEZEN

Ne boste verjeli a tudi odvisniki znamo in zmoremo čutiti prav tako kot vsako živo bitje. Težava je v tem,da včasih čutimo celo preveč.

LJUBEZEN.Ljubezen je vse. Zaradi nje se počutiš kot bi letel, zaradi nje zacvetiš, zaživiš,... LJUBEZEN.Zaradi nje bi se vrgel z najvišje stavbe in se raztreščil na tleh. Zaradi nje obenem tega ne narediš.

Zaradi nje si želiš zaspati in nikoli, nikoli več odpreti oči. Zaradi nje čutiš bolečino,  tako močno,da komaj dihaš a nikoli ne pride tisti tisti zadnji dih,ki si ga takrat tako zelo želiš.

Ljubezen. Prebode te kot najbolj oster nož a ne ubije. Udari te z najmočnejšim udarcem a niti omedliš ne. In vendar boli. Boli,kot da imaš polomljene vse kosti in vendar se nikjer nič ne vidi.

Ljubezen. Popelje te na najbolj cvetoč travnik. A vsak travnik uvene in zasuje ga sneg ali požge ogenj. Nekega dne se to vedno zgodi.

Ljubezen. Postavi te na rob prepada. Boš skočil ali obstal in verjel, da boš nehal čutiti.
Ko bi le lahko čutila še kaj drugega! Srd, jezo, maščevanje,... Karkoli, da le preneha ta bolečina, ki ji ne znam opredeliti točke izvora.

Ljubezen. Ni je večje sreče in ni hujšega prekletstva. Blagor tistim, ki vsega tega ne znajo ali ne zmorejo čutiti.

Čustva, globoka kot tolmun, katerega lepote se ne moreš zaužiti, lahko le v trenutku postane teman kot noč. Vleče te vanj. In spet je ljubezen tista, ki te zadrži, da ne stopiš v prazno.

Ljubezen. Včasih spet vzplamti. Včasih. In kaj če ne? Če zdaj tako prekleto boli, kako bo potem. Bi šlo? Bi zdržali? Bi zmogli? Bi zmogli v imenu ljubezni prenesti, preživeti, dihati? Zmogli ali ne, vem pa da si želeli ne bi, ne prenašati, ne preživljati, ne jemati dih, loviti sapo...

Ljubezen. Spusti nas. Dovoli nam oditi. Dovolj je nerazumevanja. Dovolj je hladnih in otopelih src. Dovoli da gremo, kajti naša srca ne bodo nikoli ne hladna, ne otopela. In kot tako ne more preživeti. Kaj ne razumeš,  da boli. Preveč. Bolečina je neznosna in neoprijemljiva. Pozdraviti je ne znamo. Zaceliti nevidne rane prav tako ne.

Ljubezen. Ne trpinči nas več, nikoli več.

Partizanka Sandra

 

24.3.2014

MORJE, POTREBUJEM TE

Morje me vabi. Da se očistim, da se zedinim z vsem svetom. Da okusim svetost Gangesa.
Priznavam univerzum. Ne najdem pa resnice. Si jo našel ti? Pomagaj mi torej iz te kaotičnosti, materializma, nepomembnih stvari v katere se nehote zapletam. Zakaj si rekel tri in ne dva?!? Je dovolj stisk roke ali je smisel čepenje v kotu,kar pravzaprav zelo rada počnem?

Oh, ta nesmisel! In kdo pravi, da smisla ni? On in ona in on. Jaz pravim, da smisel je. In vseeno je. Predvsem je vseeno.

Ko bi lahko pozabili, ko bi se lahko slekli in stekli bosi po travi, ne da bi nas popikale žuželke. Ko bi lahko stopili k volku in ga potrepljali kot dobrega prijatelja. Ko bi lahko iskreno zrli svetu v oči. Le zakaj nismo iskreni?

Je to priznanje? Priznanje lastne laži, ki jo vsak človek skriva v sebi?!? Ali je to le izgovor za nemoč, ki jo občutimo ob vsakem življenjskem koraku?

Bojim se nemoči a venomer jo čutim. Že zjutraj, ko vstanem se mi v očeh nabere jezero solz, ki zelo redko spolzijo po licih. Stečejo nazaj v grlo, tako da jih lahko na stranišču izločim in na njih pozabim.
Kako veder dan, si pravim in gledam skozi okno. Mora biti veder. Poglej otroke kako se igrajo. Tako lepo, brezskrbno. A spomnim se, kako sem nekoč prisluhnila otrokom, njihovemu pogovoru in ugotovila, da so ti otroci begunci. Da se pogovarjajo o bombah, avionih ki so preletavali njihove domove. Torej, takšni so naši otroci.

Kam naj pobegnem? Grdo je, da sploh hočem pobegniti. Nemočna sem. Prav tako kot ti in vsi ostali. Zato bom šla na morje. Ne bom gledala skozi okno. Pozabila bom na otroke. Prepustila se bom valovanju, dremanju, našemu ljubemu dolgčasu. Občasno se bom skregala s tabo. Zaželela si bom zadevanja. Se potem borila sama s seboj. Mogoče bom celo popustila. Do takrat pa bo moje telo trepetalo nekje ob Ljubljanici in naslednji dan mi bo še bolj dolgčas.


Partizanka Sandra

 

 

27.10.2014

  DNEVNIK ZAPORNIŠKIH DNI

 

 

Prihajam z okna, odprtega okna, skrbno zaščitenega z rešetkami. Na tem oknu vsak večer preživim opazujoč to širno platno nad nami. Peščeni oblaki stojijo ravno v tem trenutku osvetljeni s polno luno, kot z velikim žarometom s katerimi ovekovečajo zvezde, naše nekdanje idole. Vsaka zvezda ima svoje ime a jaz jih imenujem po svoje. Ena se imenuje Morrison, druga Čajkovski, tretja Minatti in tako v nedogled.

Svetlo nebo je danes. Svetla noč, taka ki nam jemlje spanec, nas sili v čuječnost. Tudi posamezno žvrgolenje se zasliši. Tudi ptice ne morejo spati. Tiste ptice, ki čez dan obiskujejo moje okno in mi kradejo maslo, sir, jogurt,...Vse kar zmorejo preluknjati. Neverjetne so in iz dneva v dan postajamo boljši prijatelji. (Če se sprašujete zakaj imam vse to na oknu!?! Zato, ker v priporu ni hladilnika.)

Preden se spravim v posteljo, kjer me čaka trda in groba deka, ki pa je vsaj za silo topla, moram najprej pospraviti pisano druščino pesnikov nazaj na police gostinskega vozička, ki mi že ves mesec služi kot edina, nadvse pisana "omarica" v sobi. Stvari okoli mene so vedno drobne, drobne in raznih barv. Vedno se najde celo mnoštvo barvic, raznih peres, svinčnikov, , vse polno je drobnih igrač,  šatuljic, kadil, knjig, vedno je tam tudi manjša lekarna, kakšna zdravilna zel ali vsaj bonbon za hitri posladek. Vse to se znajde na policah, ki me obdajajo. Kot bi me hotele opomniti na enostavno bistvo, ki ga je že davno doumel Mali princ in nam ga venomer ponuja, da ga sprejmemo. Bistvo je v drobnih stvareh. Seveda, s tem ni mislil na moje male barvice temveč na drobne stvari, kot je nežni nasmeh, dotik tople roke, topla beseda, nek spomin,...

Rada imam tople in prisrčne prostore, zato sem si v teh velikih sobanah in še večjih hodnikih "Sončnega gradu" uspela urediti svoj mali kotiček.

Dostikrat me prime, da bi s šotorom na hrbtu odšla, poiskala Robinsonov otok, poiskala mir vročega peska ob morju, ki je in bo to tudi ostal, najmočnejše dezinfekcijsko sredstvo s katerim je obsedena vsa zahodna civilizacija. Pa kljub vsej dezinfekciji še vedno umiramo. Le še bolj pozabljeni, še bolj nesrečni.

In ta smrt s katero se ne maramo soočati, o kateri ne maramo niti govoriti, ostaja vseeno pomemben dejavnik krožnega bivanja.

Naj ne govorijo o naslednikih, otrocih in zapuščini, ker kaj takega ne obstaja, vsaj za nas-male neznatne in prekleto nepomembne ljudi. Tega enostavno ni, so le približki, ponaredki s katerimi nas goljufajo.

Ko se ti zazdi, da si upornik, ugotoviš kaj kmalu, da pravzaprav vse skupaj izgleda kot slaba vaja osnovnošolske dramske skupine, da pravzaprav nisi upornik.

Vse, kar nas obdaja, je le iluzija. Prav vse, vsaka perut drobnega ptiča, vsak otok, vsak poljub, vse je le mlin na veter. Krogotok, ki ga poganja božanska voda, tista ki nas s svojim življenjem naplavlja na rob, nam daje gibanje, drži vse gumbe v rokah,...Tej vodi tako radi rečemo Usoda, mati življenja.

Vse je le nekakšen približek življenja. Sita sem vse te neprijaznosti, malodušja, solz, ki so venomer v meni, kjerkoli se že znajdem. Počutim se staro kot gora, ti nemi očividci trpljenja, ki bi nam radi zakričali razrešitev uganke a ukleti, ne morejo. Stara sem kot najstarejša bit, tako veliko solz je že preteklo moje speče veke in ker gora ne more kričati, niti na rahlo zašepetati, nas vabi s svojo modro privlačnostjo in nam preko izbrancev, ki jih raztrešči na svojih skalah, želi vsaj z mimiko svojega okamenelega telesa sporočiti, tisto kar ve. Tisto nekaj, kar nam manjka v vsem tem pehanju za tem ali onim. Srečna Himalaja, tako mnogim dušam je izdala svojo večno skrivnost.

Solze pa bi rade ponazorile morje, ki daje videz varnosti, valovite zasanjanosti, tople spokojnosti. Z nebeškimi lastnostmi nas osvaja, zaljublja, da nas zapelje in zmami v njegovo zibanje, da nas kasneje pogubi z besnečimi valovi, s strupeno peno, s hudimi vetrovi.

Materi Naravi bi morali že davno ponuditi ponižno belo zastavo in se predati njeni igri. Saj smo le lutke, lesene marionete na nitih umetnika, saj veste katerega umetnika, tistega najbolj znanega, najslavnejšega, tistega za katerega je njegov sin umrl na križu.

Kaj praviš, ljubljeni, bi odšla? Bi odšla kam drugam, nekoliko bližje Naravi? Na neko obalo žgočega sonca? Odgovoril boš z DA, vem in vem tudi, da nikoli ne bova odšla. Preveč očitno je, da sva postavljena v ta čas in ta prostor. Do zob se oborožujeva za preživetje v nekem manjšem t.i. kulturnem mestu in le tu bova morala poiskati svojo obalo.

 

Partizanka Sandra

 

 

24.10.2014

 

VSE PREVEČ JIH JEMLJE SLOVO

 

Že dolgo nisem ničesar napisala, čeprav mi tematike za pisanje ne zmanjka a nisem mogla pisati o brezposelnosti, brezčutju med ljudmi, osamljenosti, revščini, tako duha kakor praznih bančnih računov, ker me je ponovno čakalo pisanje slovesa...

Nisem želela, da bi ta dnevnik postal patetičen in poln žalostnih zgodb a kaj, ko se dogajajo. In mimo tega ne morem. Pravijo, da si ravno toliko kriv, če obrneš glavo stran od temačnih zgodb, ne da bi vsaj skušal pomagati. Mimo takih ali drugačnih krivic in žalostnih zgodb hodimo iz dneva v dan. Vsak človek, ki ima le kanček srca in vesti v sebi, se bo ustavil in vprašal, če lahko pomaga.

Tokrat se poslavljamo of Sare. Prelepega dekleta olivine polti, lepih rjavih oci v obliki datelj in polnih ustnic. Od dekleta, ki je za drogo zacela prodajati svoje telo. Bila je ena prvih deklet, ki sem jo spoznala nekih petnajst ali dvajset let nazaj. Brez težav mi je povedala, kako ji uspeva zbrati toliko denarja za ves ta heroin in kasneje še kokain. "Prodajam se. Veš koliko je pohotnih stricev in dedkov, ki so pohotni??? In, ali ni bolje, da se pozešijo pri meni. Oba sva na boljšem. Njemu ni treba biti zafrustriran in nepotešen, do te mere da bi bil zmožen celo posiliti kakšno dekle. Pridobom tudi jaz, ker je to edini denar, ki ga znam zaslužiti.Jasno?"

Bilo mi je popolnoma jasno, kaj mi je povedala. Sara ni tega skrivala pred nikomer. Kot tako smo jo tudi sprejeli. Z leti so jo vsi sprejeli. Nihče je ni obsojal ali se zgražal nad njo. Uspela je celo doživeti razmerje s fantom, kateremu zlahka rečemo, da je bil ljubeč. On je njo resnično ljubil, Sara mu je čustva vračala.

Robavs je ta fant, ki je našo lepotičko Saro vzljubil kljub njeni "dejavnosti". Imela sta lep in zelo poseben odnos.

Nihče od nas ni vedel, kako zelo je Sarino telo uničeno. Vedeli smo, da je kar naprej hodila na neke operacije a več kot to ni nihče, razen Robavsa, vedel.

Spominjam se najinega zadnjega kratkega pogovora "za zidom". Pred mano je zdrobila in posnifala en Sanval. Čez 5 minut je bila že "čista koma". Zibala se je sem in tja, dokler ji ni glava pristala med nogami in je tako zaspala oz "zakinkala". Ni mi dalo miru in sem jo morala vprašati, da kako je možno, da je en sam samcat Sanval tako "podre"? Njen odgovor je bil spet tako jasen: " Veš, slabo srce imam in danes sem že tri obdelala na tem žgočem soncu."

Trudila se je po svojih močeh. Hodila je na vse operacije na katere so jo pošiljali in nihče od nas, ni niti slutil, da se že bliža njen čas.
 
Ko je umrla v bolnici, med eno od operacij na katere je morala iti, se je njeno srce za vedno vstavilo.
Težko smo doumeli, da je odšla, da je ni več. Dobili nismo nikakršnega odgovora, kje in zakaj se je sztvar zataknila, da ji ni bilo več pomoči. Robavs o tem še vedno zelo težko govori. Saj je ob tej nenadni izgubi ljubljene osebe želel biti prisoten na pogrebu a ga je njen sin, narobe obvestil. Zakaj je to naredil, mi ni jasno. Robavs je bil eden tistih redkih ljudi, ki jo je resnično ljubil. In tako je Robavs zamudil pogrebe svoje drage,  mogoče celo najdražje v svojem življenju.
 
Ko sem ga opazovala v torek in sredo, sem videla zlomljenega človeka.
 
Vsaka smrt pusti pečat in tu ni važno koliko pečatov, kako močnih, važno je da jih pustijo.
 
 
Partizanka Sandra

 

 

17.7.2014

 

Samomor

 

 

Največ študij samomora je makrosociološke, v zadnjem času pa tudi mikrosociološke narave. Zgledujejo se po temeljnem tovrstnem delu francoskega sociologa Emila Durkheima, ki je postavil znano tezo, da je samomor obratno sorazmeren integraciji družbene skupine, katere del je posameznik. Po Durkheimu in zlasti v zadnjih desetletjih so se čisti sociološki poskusi samomorilnih mehanizmov začeli prepletati s psihološko in psihoanalitično naravnanimi tezami, napredek psihofarmakologije pa je oživil biokemične razlage samomorilnih vzgibov. Ta pojav od nekdaj spremljajo tudi posamezne evropske ter azijske filozofije in religije. Suicidologija je postala veda, v kateri je povezanih več disciplin in kultur.

Že od samega začetka se sociologija kot veda sooča z vprašanjem samomora. Francoski sociolog Durkheim je bil eden prvih, ki je znanstveno preučeval samomor. Svojo teorijo je predstavil v delu »Le suicide« (1897), ki je pomemben mejnik ne le za suicidologijo, pač pa tudi za sociologijo. V svoji teoriji Durkheim bolj kot notranje dejavnike v človekovi psihi poudarja zunanje, socialne dejavnike, ki so pripomogli k samomorilni nagnjenosti. Skuša dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi. Edino družbene razmere, od katerih je odvisno število samomorov, lahko povzročijo spreminjanje tega števila. Edino te razmere so namreč spremenljive. Število samomorov prav zato ostane stalno, dokler se družba ne spremeni.

Statistični podatki o samomoru so precej zanesljivi. Letna statistika izhaja v biltenu Svetovne Zdravstvene Organizacije. Pogostost samomora je razmeroma stalna oziroma se počasi spreminja. Drugače je s pogostosjo samomorilskih poskusov, saj se tu ne more odkriti dejanskega stanja. Statistike se namreč nanašajo le na število oseb, ki so bile sprejete na zdravljenje po poskusu samomora. Mednarodna študija Evropskega regionalnega urada Svetovne Zdravstvene Organizacije iz leta 1994, ki raziskovalno zajema nekaj območij posameznih zahodnoevropskih držav, vprašanja pogostosti samomorilnih poskusov ni natančneje pojasnila. Dejstvo je, da je samomorilnih poskusov precej več kot samomorov, po podatkih omenjene publikacije okoli 10-krat do 15-krat več. Kvalitativne razlike med statističnima populacijama oseb, ki so končale s samomorom in tistih, ki so ostale pri samomorilnem poskusu, kažejo, da je samomor pojav, ki zadeva zlasti moške in stare ljudi, samomorilski poskus pa je bistveno pogostejši pri mladih osebah ženskega spola.

Slovenija je s samomori močno obremenjena. Po podatkih za Kranjsko je bil leta 1863 koeficent samomora 3 (število smrti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev v enem letu); leta 1890 je bil ta količnik 6,8. Ko se je v tridesetih letih 20. stoletja uveljavil red v jugoslovanski statistiki, je Slovenija izkazovala že količnik 19,4. Poslej je ta številka rasla in se (razen leta 1990, ko je bila 27,7) od leta 1976 ni več spustila pod 30. Slovenija je bila leta 1993 med 47 državami, ki jih je zajela svetovna zdravstvena statistika, s količnikom samomora 30,9, na 6.mestu.

Od leta 1970 Psihiatrična klinika v Ljubljani, v sodelovanju z več statističnimi službami, spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski ter osnovni medicinski in sociološki sestavi populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. Ministrstvo za zdravje spodbuja zdravstvene ustanove, da prijavljajo kliniki primere samomorilskih dejanj.

V 25 letih je bilo v Sloveniji več raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji. Psihiatrična  služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženimi skupinami prebivalstva, to so duševno bolni, alkoholiki in odvisniki od trdih drog.

 

Andrej Mastnak, univ.dipl.fil. in soc.kulture

 

 

 

6.6.2014

 

 

BARBARA, TUDI TI SI ZASLUŽIŠ SLOVO

 

Večina "obiskovalcev" Metelkove smo poznali Barbaro. Dekle, ki nas je vse presenetila s svojo nosečnostjo, še bolj pa z odločitvijo, da bo otroka obdržala. 

Spominjam se najinega pogovora, ko sem bila precej kruta do nje. Spraševala sem jo, kako za vraga se ji je lahko to zgodilo in kaj bo lahko nudila svojemu otroku? Odgovorila mi je z vprašanjem, če revni ljudje ne smejo imeti otrok? Odgovorila sem ji, da pri njej ne gre samo za revščino in da v bistvu smatram, da je otrok tako velika odgovornost in da bi vsak odgovoren človek moral krepko razmisliti, preden bi na svet spravil otroka.

Potem sem jo srečevala v čakalnici metadonske ordinacije in vsakič je bila bolj shujšana, bolj siva v obraz in vse bolj in bolj potrta. 

Še posebej se spominjam nekega pogovora, ko mi je govorila, da je tako na koncu z živci in močmi, da se doma včasih zvije v klopčič in si želi, da bi lahko kričala in kričala ter da čuti da je tik pred živčnim zlomom. 

Barbara je trpela, hudo trpela. Svoje trpljenje je skušala rešiti s pomočjo strokovnih delavcev na Metelkovi. Predvsem je pričakovala pomoč od psihiatra.

Zavedam se, da en psihiater ni dovolj za vojsko odvisnikov, ki so pacienti metadonskega centra in vendar smatram, da bi moral prepoznati človeka, ki se lomi. Pred vsemi nami, pred našimi očmi je očitno propadala.

Sama nisem psihiater a bila sem na tej točki, na kateri se je znašla tudi Barbara. Svetovala sem ji, da naj odide v gozd in naj tam kriči vse dokler ne izgubi glasu. Upala sem, da bi ji to lahko pomagalo izkričati vsaj del bolečine, ki jo je nosila v sebi.

Kolikor vem, ni odšla kričati v gozd in kolikor vem ji tudi psihiater ni predpisal pomirjeval, ki bi jih nujno potrebovala. Zakaj ne? Za sprehod v gozd verjetno ob novorojenčku ni našla časa. Psihiater pa se je verjetno strogo držal doktrine, ki pravi, da se odvisnikom ne predpisuje pomirjeval ali uspaval. Menim, da je ta doktrina botrovala marsikateremu samomoru odvisnikov, ki so se trudili živeti brez drog.

Dragi psihiatri in vsi ostali doktorji, koliko samomorov in izgubljenih življenj bo še potrebno, da boste sprevideli, da vaša doktrina ni pravilna???

Barbari se je poleg vsega, kar je doživljanja, ob vsem njenem trpljenju zgodilo še nekaj hujšega, nekaj o čemer ne vem dovolj, da bi lahko o tem pisala. Vem le, da je bilo breme zanjo tako težko, da je svoje življenje vrgla pod vlak.

Barbara, za samomorilce mnogi pravijo, da so reve, sama pa smatram, da si za korak pod vlak potrebovala ogromno poguma.

 

Sandra

 

19.3.2014

DRUŽBENA IN SOCIALNA STRATIFIKACIJA V (POST)MODERNI DRUŽBI

 

Stratifikacija pomeni razplastenost, plastovitost, večplastnost. V našem primeru pa pomeni družbeno plastitev, razlikovanje prebivalstva glede na spol, religijo, poklic, starost, socialni status itd.

Vzemimo primer družbe, v kateri so vsi člani enaki. V taki družbi ljudje ne bi bili več razvrščeni glede na ugled, nihče ne bi okusil zadovoljstva zaradi visokega družbenega položaja, nihče ne bi trpel ponižanja, ker zaseda položaj, ki ne prinaša pravega spoštovanja. Premoženje bi bilo enakomerno razdeljeno med prebivalce. Besede, kot so ugled in siromaštvo, bi spremenile svoj pomen ali pa bi izginile iz besedišča. Zatiranje in izkoriščanje bi postala pojma iz zgodovine. Ljudje bi postali enaki tako v očeh soljudi, kakor tudi  »pred bogom«.

Ideje take družbe (egalitarna družba) očitno ostajajo sanje. Zgodovina nas uči, da vse človeške družbe, od najpreprostejših do najbolj kompleksnih, vsebujejo neko obliko neenakosti. Zlasti moč, ugled in premoženje so neenakomerno razporejeni med posameznike in družbene skupine.
Družbena stratifikacija, se kot posebna oblika družbene neenakosti, nanaša na prisotnost posebnih družbenih skupin, ki so postavljene ena nad drugo glede na dejavnike, kot so ugled, moč in premoženje. Podoben življenski slog, zavest o skupnih interesih in skupna identiteta, jih do neke mere razlikuje od članov drugih družbenih slojev. Primer družbene in tudi socialne stratifikacije je indijski kastni sistem.

Stratifikacija pomeni hierarhijo družbenih skupin. Člani različnih skupin uživajo ali trpijo v neenaki razporeditvi nagrad v družbi. Družbena stratifikacija je seveda le ena od oblik družbene neenakosti. Ta lahko obstaja tudi brez slojev. Sociologi menijo, da je družbene razrede nadomestila nepretrgana hierarhija neenakih pozicij. Kjer so bili včasih razredi, je sedaj neprekinjen kontinuum poklicnih položajev. Hierarhijo družbenih skupin je zamenjala hierarhija posameznikov.
Socialna stratifikacija je posebna oblika družbene neenakosti, ki je povezana z oblikovanjem skupin, slojev razvrščenih v hierarhičnem razmerju. Položaj posameznika je odvisen od sloja (ima vedno neke skupne lastnosti: poklic, ki spada v določen sloj, interesi, vrednote, način obnašanja itd.), kateremu pripada. Je relativno trajna (položaj se redko spreminja) in stabilna.
Pripadniki vsakega sloja so nagnjeni k razvoju svoje lastne subkulture: določenih norm, stališč in vrednot, ki jih razločujejo kot družbeno skupino. Ko nekateri pripadniki družbe doživljajo podobne razmere in probleme, ki niso skupni vsem njenim pripadnikom, obstaja težnja k razvoju subkulture.
Primer: člani najnižjega sloja v stratifikacijskih sistemih, ki ponujajo majhne možnosti za izboljšanje statusa, so nagnjeni k nihilističnemu, fatalističnemu pogledu na življenje. Tako stališče postane del njihove subkulture in se lahko prenaša z generacije v generacijo.

Pri pripadnikih družbene skupine, ki so jim skupne podobne razmere in skupna subkultura, obstaja verjetnost, da bodo razvili skupinsko identiteto.
Čeprav se v današnji družbi več pozornosti namenja odvisnikom kot v preteklosti, so ti še vedno izpostavljeni nerazumevanju, stigmatizaciji in zapostavljanju. Neenostnost stroke do pereče in razraščajoče se problematike, samo še poglablja že tako malozainteresirano javnost.
Tu vidim srž problema. Namreč, šele enotna politika in sodelovanje vseh upletenih (vladnih in nevladnih ustanov), tako znanstven kot humanitarni pristop k razreševanju problematike, lahko pripelje do zaželjenih rezultatov, ne pa kriminalizacija in potiskanje odvisnikov na družbeno in socialno dno.

 

Andrej Mastnak, univ.dipl.fil. in soc.kulture

 

 

6.1.2014

SLOVO

 

 

Vso noč sem tuhtala kaj naj napišem!?! Kako naj izrazim ta boleč občutek praznine, ki je nastal , ko sem izvedela da je dr. Čelanova, kot smo ji tu na centru rekli, v soboto, 28.12.2013, umrla?

 

Se bo kdo posmehljivo namrdnil, češ kakšno bolečino, kakšno praznino pa čutiš? Saj ti je bila dodeljena le za to, da ti predpisuje metadon! A ta, ki si to misli o katerem koli delavcu centra na Metelkovi, se krepko moti. Še  posebej se moti, ko govorimo o dr. Branki Čelan.

 

Dr. Branka Čelan je tista oseba, kateri se lahko zahvalimo za večino stvari, do katerih smo kot odvisniki dandanes upravičeni. Pred njo ni bilo vzdrževalnega programa s heptanonom. Ni bilo Projekta Človek, ki ima eno najvišjih stopenj uspešnosti pri rehabilitaciji odvisnikov. Lahko bi še in še naštevala za kaj vse se je dr. Čelan zavzela in vse tudi udejanjila.

 

Na začetku, dobrih dvajset let nazaj je obstajala le majhna sobica za vrati zadnjega stopnišča. V tej sobici sta dr. Čelanova in sestra Lidija imeli prostora za dve mali mizici in sta se zadeve lotili. In tako kot danes, je bilo včasih še bolj težko razložiti zakaj bi se nam, odvisnikom, sploh pomagalo. Njej je uspelo. In uspevalo ji je kadarkoli so hoteli program ukiniti. Uspela je dopovedati, da smo tudi odvisniki ljudje, predvsem pa da je odvisnost bolezen, ki jo je potrebno celovito zdraviti.

 

Zato bom zapisala le to, da se poslavljamo od zelo posebne osebe, od ene izmed prvobork za pravice odvisnikov, od ženske, ki je z neustavljivo močjo in neverjetno energijo vse dneve prebila v Zdravstvenem domu za našo dobrobit, za dobrobit pacientov. Takih zdravnikov ni veliko, takih ki pa svojo energijo usmerjajo v dobrobit odvisnih od nedovoljenih drog, je pa še toliko manj. Dr. Čelan je bila poosebljena človečnost.

 

Dr. Čelanova je želela biti še vse leto z nami a ji je bolezen to onemogočila. In vse prehitro se je morala posloviti. Tako rada bi ji stisnila vsaj roko v slovo in se ji zahvalila za vse, kar mi je v življenju dala, za vsako njeno bodrilno besedo, ko sem bila povsem na tleh in prepričana sem, da nisem edina s to željo. Zato pišem to slovo. Zato, da izrečem tisto, kar bi morala izreči večkrat: »Dr. Čelan, hvala vam za vse! V čast mi je, da sem vas imela priložnost poznati, biti vaš pacient, kateremu ste dala vedeti in čutiti, da vam je mar.«

 

 

Vaša Sandra

 

16.12.2013

DVOLIČNOST ZAKONODAJE

Pred kratkim oz. natančno 3.decembra sem v dnevnem brezplačnem časopisu "ŽURNAL" prebrala precej zanimiv članek.

V Franciji je bil obsojen preprodajalec, kateremu so naložili plačilo davka za njegovo nelegalno dejavnost. Da stvar izpade še bolj ironična, so mu pri obračunu davka upoštevali stroške prevoza in celo njegovo dnevno uporabo heroina, ki naj bi bila približno 4 grame na dan. Te stroške so mu odšteli od obračuna prihodka s preprodajo.

Tako kot odvetnica obsojenega preprodajalca, se tudi sama sprašujem, kako lahko sodišče naloži plačilo davkov za nelegalno dejavnost? In če v tem preprodajalcu vidim večino takih, ki so preprodajali zato, da pokrijejo svojo odvisnost, verjamem, da bi raje "odsedel" še kakšno leto več, kot plačal tako visoko denarno kazen, ki so mu jo poleg zaporne kazni, ki šteje nekih pet let dodelili. Kot sem rekla, če je eden takih preprodajalcev, kot jih je večina naših slovenskih zapornikov, predvidevam da denarja nima. In spet se bom morala ponavljati, neverjetno je da se za nezakonito dejavnost zaračuna davek, kot da gre za normalno poslovanje nekega podjetnika. Sama smatram, da bi preprodaja heroina tako ali  tako morala biti normalna poslovna dejavnost. Vem, da se to sliši hudo radikalno a če drugega ne, bi lahko vsaj zdravniki morali imeti možnost predpisovanja heroina oz. morfija in to brez predsodkov in brez večjih težav.

Pred približno stotimi leti so bile kadilnice morfija v Londonu, prestolnici Velike Britanije, nekaj povsem normalnega. Celo poslovanje Anglije s Kitajsko je temeljilo predvsem na poslovanju z morfijem. Vojna s Kitajsko se je začela takrat, ko so Kitajci očitali Angležem, da so polovico kitajskega imperija "navlekli" na morfij. Torej, je bila v resnici Kitajska tista, ki se je uprla morfiju oz. posledicam, ki jih pretirana uporaba morfija povzroča in ne Anglija.

In vendar so bili Američani tisti, ki so se šli prohibicije (prepoved alkohola), dandanes pa še vedno vodijo popolnoma neuspešno "vojno z drogami". Ko pravim prvi Američani, s tem smatram priseljence iz Anglije, ki jih je bilo največ čeprav so bili Španci tisti, ki so prvi zavzeli Ameriko. Italijanski priseljenci pa so bili tisti, ki so od prohibicije in nelegalnih dejavnosti (preprodaja  drog) največ pridobili. Še dandanes je njihova moč velika, saj ravno zaradi denarja, ki ga s preprodajo drog brez plačevanja davka služijo, nikakor ne pride do koraka naprej pri legalizaciji heroina in prostitucije. Italijanska mafija je še vedno močno prisotna pri ravnokar naštetih dejavnostih. Ko pravim prisotna, mislim na prisotnost v sodiščih, sindikatih, parlamentu, kongresu, itd. In kdo ima toliko poguma in seveda denarja, da bi se takemu sistemu uprl? Mafija je dejansko del sistema in to zelo pomemben del sistema.

Kar se marihuane tiče se stvari resda premikajo z mrtve točke a temu je tako zato, ker uporabniki marihuane niso stigmatizirani tako zelo, kot smo uporabniki heroina in jih je tudi veliko več ter uporabo marihuane javno priznavajo. Med drugim je uspelo določenim organizacijam dokazati, da marihuana lahko pomaga tudi marsikateremu bolniku. 

Kar se pa heroina tiče, bo verjetno preteklo še mnogo onesnažene vode, da bomo uspeli dopovedati laični populaciji kakor tudi stroki sami, da je tudi mak roža, ki ima mnoge pozitivne učinke. V medicini je to že znano. Nočejo pa sprejeti dejstva, da je velika večina odvisnikov posegla po heroinu ravno zaradi psihičnih težav. Malokdo je postal odvisnik zaradi zabave. A da nas bi stroka začela dojemati kot psihične bolnike, bomo morali še precej garati.

 

Partizanka Sandra      

 

 

13.12.2013

 

POKOJNINSKA REFORMA NA MOJI KOŽI

 

Pokojninska reforma me sploh ni posebno zanimala, tako kot me niso zanimale nobene reforme in spremembe od tiste, ki se je zgodila davnega leta 1990 - sprememba moje domovine. Ta sprememba me je močno zanimala. Spremljala sem jo od začetka do grenkega konca. To spremembo sem čutila vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Čutila sem jo v drobovju. Gledala sem kako se spreminjajo meje, režimi, politiki,...Čutila sem kako moja domovina razpada v srditi vojni in mislila sem, da me nobena sprememba ne bo nikoli več tako zanimala ali se me tako močno dotaknila, kot se me je ta. A sem se zmotila.

 

Pokojninska reforma je bila zame le še ena izmed tisočih, ki so se jih spomnili v našem hramu demokracije. Še ena izmed stvari, ki so se je spomnili naši vrli politiki, da imajo kaj početi in da imamo mi, ki delamo v računovodstvu, kaj delati. Kot, da ne bi imeli že tako preobilice dela z vsemi papirji in številkami, členi in spremembami, ki smo jih po službeni dolžnosti morali spremljati. Povsem iskreno, niti zanimalo me ni preveč. 

 

Prejšnji teden, ko sem v solzah odhajala na Zavod za zaposlovanje z odpovedjo službe v rokah pa je pokojninska reforma pretresla moj svet. Zaposlena sem bila pri mlajši upokojenki, ki je za preživetje svoje družine morala delati tudi po upokojitvi saj ji njena mala penzija nikakor ni zadoščala za preživetje. Gospa je vodila mali računovodski servis in me je leta 2007 redno zaposlila. Zaposlila me je kljub temu, da sem se že drugič v svojem življenju vračala s krajšega bivanja v zaporu, kjer sem pristala zaradi moje odvisnosti od heroina. No ja, da ne bo pomote, v zaporu ne pristaneš, če si odvisnik temveč, če svoje odvisnosti ne zmoreš več "legalno" financirati in se kar naenkrat znajdeš v vlogi preprodajalca. Ta heroin mi je pomagal "preživeti" izgubo domovine in več let sem bila prepričana, da imam vse pod nadzorom. Še ena izmed velikih zmot v mojem življenju. A to je zgodba za nek drugi čas in drugo temo. Zdaj bi vam rada povedala, kako na lastni koži čutim posledice pokojninske reforme.

 

Ko me je gospa zaposlila, je vedela vse o meni. A zaradi nekega drugega zakona, ki zdaj ne velja več saj je pokojninska reforma prinesla cel kup novih zakonov in pravil, je nekoga morala zaposliti. Tako je veleval takratni zakon: "...upokojenec, ki ima registrirano samostojno podjetništvo mora imeti zaposlenca ali zaposlenko z ustrezno izobrazbo..." Tu se mi je ponudila priložnost, da sem lahko končno unovčila svojo srednješolsko izobrazbo. To je bila moja prva zaposlitev. Pri svojih 36.letih sem se prvič počutila dokaj normalno. Imela sem redno službo. Bila sem socialno in zdravstveno zavarovana. Imela sem odobren limit na banki. Dobila sem celo svoj prvi kredit, ki res da ni bil velik a meni je pomenil veliko. Zdaj se sprašujem, kako ga bom še tri leta uspevala poplačevati?!? Kdo bi si mislil, da bo neka pokojninska reforma povzročila toliko hudega?!? In ne samo meni, ki sem ostala brez zaposlitve in rednega prihodka temveč tudi za gospo, ki ne ve kaj ji je storiti. Pokojninska reforma namreč zahteva, da se upokojenec odpove polovici svoje penzije in ob tem še naprej plačuje vse prispevke in davke. To velja le za samostojne podjetnike. Če ima upokojenec d.o.o. oziroma družbo z omejeno odgovornostjo, se ga ta reforma ne tiče. D.o.o. lahko dandanes odpreš, če položiš 7.000,00 eurov na račun podjetja a ta isti denar lahko že takoj po odprtju dvigneš z nekoliko računovodske mahinacije in denarja ni več, imaš pa podjetje z omejeno odgovornostjo, kar pomeni, da podjetje odgovarja le z denarjem podjetja medtem ko samostojni podjetnik jamči z vsem svojim premoženjem. Če je tu kaj logike in poštenja, naj me koklja brcne! Ravno zaradi takih in podobnih d.o.o.-jev je šlo slovensko gospodarstvo k vragu.

 

Gospa, ki me je zaposlila in mi s tem omogočila dostojno pošteno življenje, je bila celo pripravljena na velike spremembe, ki bi vključevale tudi mene in mojo prihodnost. Sestavili sva načrt, da bom jaz s pomočjo Zavoda za zaposlovanje odprla svoj s.p. in bova nadaljevali z delom. Gospa bi mi prepustila le stranke, ki redno plačujejo svoje obveznosti in bila moj mentor dokler ne bi bila sama sposobna voditi vseh poslov. Naravnost čudovito! Bila sem navdušena, srečna in nadvse hvaležna. Moja prihodnost se je zdela svetla in dokaj varna, kolikor je lahko varna v tem sistemu, ki ga danesw živimo. 

 

Se sprašujete kje se je zalomilo in zakaj sem odšla objokana na Zavod za zaposlovanje? Odgovor tiči v obkrožnici DURS-a, ki ga je gospa dobila, ko je poizvedovala kaj vse je potrebno za odprtje s.p.-ja, da bova ja vse naredili tako kot je treba. Obkrožnica se glasi: REGISTRACIJA SAMOSTOJNEGA PODJETNIKA - preverjanje omejitev za pridobitev statusa samostojnega podjetnika po 10. a členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-311/11-16 z dne 25.4.2013 (Ur.L.RS, št. 44/2013, z dne 24.5.2013)

 

Ajpes bo kot registrski organ za samostojne podjetnike z dnem 1.7.2013 začel preverjati izpolnjevanje določb 10. a člena ZGD-1 pred vpisom v Poslovni register Slovenije (PRS).

 

Tako bo preveril:

 

-ali je oseba dala resnično izjavo o poravnanih dospelih obveznostih iz svojih  prejšnjih poslovanj (drugi odstavek 74.člena ZGD-1) in 

 

-ali imajo vse kapitalske družbe, v kapitalu katerih je oseba udeležena z več  kot 25 odstotki, poravnane vse davke in druge obvezne dajatve, ki jim je  potekel zakonski rok plačila,  skladno z zakonom, ki ureja davčni  postopek, in    

 

-ali je bila oseba pravnomočno obsojena na kazen zapora zaradi kaznivega  dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost.

 

Tako. Moja pravljica o uspehu in kolikor toliko srečni in varni prihodnosti je končana. Če se me prva alineja ne tiče, se me tičeta vsaj druga, tretja pa zagotovo. Pod drugo, sem še dandanes dolžna sodišču 6.500,00 eurov, ker mi je sodišče ob povprečnini v višini 400,00 eurov, ki sem jih plačala,naložilo še plačilo odvetnika, dodeljenega mi po uradni dolžnosti ter ponovno tudi vse stroške postopka. Vso zadevo sem predala Varuhu človekovih pravic in čakam odgovor. Zdi se mi, da se že vse življenje na meni lomijo vsi novi zakoni in členi saj sem menda ena izmed prvih v Sloveniji, kateri je sodišče naložilo plačilo odvetnika, dodeljenega po uradni dolžnosti. Saj veste, tega ti doličijo takrat, ko zakon zahteva, da ima obdolženi odvetnika in si ga le-ta ni sposoben sam plačati. No, meni so ga, brez kakršnegakoli opozorila, da ta možnost sploh obstaja, krepko zaračunali in to za nazaj. Če bi vedela, da bom morala odvetnika plačati, bi si ga najela sama za 500 eurov ali pa bi se odrekla pravici do odvetnika, kajti takega zneska nisem sposobna plačati, ne z redno plačo, kaj šele brez te. A tudi ta tema je tako obširna, da ne sodi v ta članek.

 

že, če druge alineje ne bi bilo, se me zagotovo tiče tretja. Bila sem obsojena. Celo dvakrat. Moje kaznivo dejanje bi lahko šteli pod tista kazniva dejanja zoper socialno varnost, mogoče celo zoper gospodarstvo, ker sem brez, da bi plačala davek, zaslužila 25 eurov, ko sem kupila 5 gramov heroina za 100 eurov in ga prodala za 125.

 

Kakorkoli že in kamorkoli že vtaknete moje kaznivo dejanje, obsojena sem za vse življenje. Ni bilo dovolj, da sem svojo kazen odsedela, plačala in da sem s s svojo odvisnostjo škodovala predvsem sebi in svojemu zdravju, da sem prizadela svoje ljubljene, ne, vse to ni bilo dovolj. Vse premalo sem trpela. 

 

Zdaj zaradi mene trpita dve veliki družini. Ena je moja in druga je tista od te dobrosrčne gospe, ki mi je kljub vsemu ponudila roko in mi resnično želela pomagati. Zdaj bom jaz na Zavodu in na socialni podpori saj si o neki novi zaposlitvi ne upam sanjati. Stara sem 43 let, osivela, kot bi jih imela 60 in brez zob saj nimam 10.000 eurov za nove, naše zobozdravstvo pa...ah, to je še ena dolga zgodba o kateri bi bilo treba pisati. Vem le, da kljub rednim obiskom zobozdravnikov ZD Moste, kjer se jih je v desetih letih zamenjalo že šest jaz še vedno nimam urejenih zob. In ker hodi hudič s...t na kup, se mi je pred kratkim zlomil še mostiček.

 

Drugo bitko bo bila dobrosrčna gospa, ki bo ostala brez dodatnega trdo zasluženega dohodka, ki jo prav tako zapušča zdravje zaradi stresnega in napornega življenja in jo tako kot mene čaka še vsaj pet let odplačevanja raznih kreditov s katerimi si je pomagala preživeti celo četo neplačnikov medtem, ko je ona pridno plačevala vse davke, prispevke in ostale obveznosti do države. Država jo je krasno nagradila za vsa leta plačevanja davkov!

 

Ko sva se poslavljali, sva obe točili grenke solze. Obup v mojih očeh je povečeval obup v njenih in obratno. Kaj naj rečem za konec?

 

Slovenija, hvala, ob tebi sem spoznala, da so pravljice o brezsrčnih, krutih mačehah resnične.

Sandra

 

13.12.2013

PRAVICA NAŠIH SODIŠČ

Po dolgotrajnem sojenju in pogojni obsodbi, so meni in mojemu izvenzakonskemu partnerju naložili plačilo povprečnine v višini 400 eurov, kar mi je povsem razumljivo in sva povprečnino tudi že plačala. S tem se je srečal že marsikdo od nas.
Nato pa nama je sodišče naložilo še plačilo zagovornikov dodeljenih po uradni dolžnosti in ponovno tudi stroške obravnav. Znesek, ki so nama ga naložili v plačilo je ca. 5.500 eurov na osebo. Od tega je večino za plačilo odvetnika.

 

Ko sem prejela pošto, sem mislila, da se je sodišče zmotilo, saj še nikoli nisem slišala, da bi komu naložili plačilo odvetnika dodeljenega po uradni dolžnosti. Po povpraševanju pri brezplačni pravni pomoči na Miklošičevi in še pri nekaterih odvetnikih, sem po prvotnem čudenju izvedela, da obstaja alineja, ki dovoljuje sodniku, da naloži plačilo vsega tega, če je obdolženi obsojen. 

 

Poskusila sem s pritožbami, vse do tistega, ko nobena pritožba ni bila več mogoča. Sodišče nama je omogočilo plačilo na obroke. Plačala nisem niti enega obroka, ker enostavno ne morem verjeti, da se obsojenemu lahko naloži plačilo odvetnika dodeljenega po uradni dolžnosti, sploh glede na to, da nihče od naju ni bil opozorjen, da obstaja ta možnost. Kajti, če bi vedela, da obstaja možnost, da sodišče lahko naloži plačilo odvetnika dodeljenega po uradni dolžnosti, bi se odvetniku odrekla ali pa bi si najela odvetnika, ki bi ga bila sposobna plačati. 4.800 eurov za odvetnika je zame velik znesek, veliko prevelik za moj žep. 

 

Druga stvar, ki je ne razumem, je dvojno plačilo stroškov postopka. Pod dvojno mislim to, da se je meni in partnerju naložilo plačilo povprečnine za stroške postopka v višini 400,00 eurov, kot sem že zgoraj navedla, nakar nama je bilo znova naloženo plačilo stroškov postopka, tokrat celo v višini cca.1.300,00 eurov. Tega nikakor ne razumem!

 

Na koncu naj zapišem le še to, da sva ta trenutek sodišču dolžna vsak cca. 5.500,00 eurov. Ker gre za skupno gospodinjstvo, je s tem le-to obremenjeno za cca. 11,000,00 eurov. 

 

Sama sem pred kratkim pristala na Zavodu za zaposlovanje saj je gospa pri kateri sem bila zaposlena nekaj več kot sedem let morala zapreti svoj mali posel, v veliki meri zaradi neplačnikov, ko pa je v veljavo stopila še pokojninska reforma, ki od upokojencev, ki se še vedno trudijo delati zahteva, da se odpovedo polovici svoje pokojnine. In glede na stanje mojih  zob, za katere prav tako nimam denarja, da bi si jih uredila, si bom novo zaposlitev težko našla. Mlin splošnega zdravstva pa melje zelo počasi. V najboljšem primeru bom imela urejene zobe čez približno dve leti.

 

Moj partner pa prejema 850 eurov plače za težaško delo pri selitvenem servisu a je plača vsaj redna. Ko je bil mlajši mu to delo ni predstavljalo težav. Zdaj, ko sva prekoračila štirideseto leto življenja, je pa tako delo precej težko. 

 

Tak dolg do države naju resnično skrbi, saj ga enostavno nisva sposobna plačati. Naj omenim le še to, da je moj partner redno zaposlen že več kot 15 let in redno plačuje davke in prispevke ter pred tem nikoli ni imel opravka s sodiščem. Na sodišču je pristal povsem po moji krivdi. Pri hišni preiskavi so mu namreč zasegli nerabljeno plinsko pištolo, ki jo je še kot mladenič kupil povsem legalno v Franciji saj je nekaj časa delal kot avtoprevoznik. Vozil je tovornjak po vsej Evropi, spal na parkiriščih in si je to plinsko pištolo kupil za lastno varnost. S prijavo pištole je resda neodgovorno odlašal dokler ni nanjo povsem pozabil, ker je zamenjal službo. 

 

Sama sem heroinski odvisnik na zdravljenju (Metelkova) in imam kar zajetno kartoteko na policiji. A od leta 2007 se močno trudim ostati na pravi poti. Svojo kazen bi še nekako sprejela, a da človeku, ki je vse življenje zgleden državljan, na koncu zaračunajo odvetnika dodeljenega po uradni dolžnosti, se mi zdi povsem nesprejemljivo. Sojenje se je začelo leta 2003 in končalo leta 2010.Kot sem že zapisala, sva odločbo,ki nama nalaga plačilo odvetnikov dodeljenih po uradni dolžnosti dobila še kasneje, približno pol leta po pravnomočnosti sodbe.

 

Naj omenim še to, da je bila prvotna obtožnica precej huda: bremenila nas je organiziranega kriminala saj nas je na zatožni klopi sedelo kar deset. Midva s partnerjem nisva poznala prav nikogar. 

 

Tokrat sem bila hvaležna prisluhom čeprav so naju le-ti spravili v ta položaj a so vsaj pomagali prikazati, kaj se je v resnici dogajalo. Torej, ravno po dolgotrpnem in mučnem poslušanju le-teh, je bilo jasno, da moj partner nima popolnoma nič v zvezi z drogo, kaj šele z organiziranim kriminalom. Vendar je bil zaradi te presnete plinske pištole vseeno obsojen na pogojno kazen, resda minimalno vendar odločba o plačilu vsega zgoraj navedenega, boli veliko bolj.
O vsem tem sem pisala celo varuhu človekovih pravic, kjer sem dobila odgovor, da dejansko vidijo, da to ni prav a da žal ne morejo prav nič storiti, saj lahko posredujejo le pri zadevah, ki niso stare več kot eno leto. Torej, če se ti je zgodila krivica, se moraš podvizati in poskrbeti, da se ti vse skupaj ni zgodilo več kot eno leto nazaj.

 

Torej, v kolikor se znajdete na sodišču in vam izrečejo sledeče besede: "...v kolikor si zagovornika ne morete privoščiti sami, vam ga bo dodelila država...", raje krepko premislite preden sprejmete državnega zagovornika saj se vam lahko zgodi, da vas le-ta stane več kot najeti odvetnik. Dejstvo je, da pred sodiščem nikakor nismo vsi enaki, zato se potrudite in se izognite morebitnim sodnim postopkom oz. kaznivim dejanjem.

Sandra

 

 13.12.2013

 

GLOBALIZEM KOT OBLIKA NASILJA V POSTMODERNI DRUŽBI

Globalizem novo kompleksnost globalnosti in globalizacije zreducira na eno samo – gospodarsko – dimenzijo, ki jo poleg tega misli linearno, kot nenehno širjenje odvisnosti od svetovnega trga. Vse druge dimenzije – ekološka globalizacija, kulturna globalizacija, policentrična politika, nastajanje transnacionalnih prostorov in identitet – tematizira, če sploh, le ob predpostavljeni dominantnosti gospodarske globalizacije. Svetovno družbo tako zoži in popači v svetovno tržno družbo. V tem smislu je neoliberalizem različica monokavzalnega gledanja na svet, torej ekonomizma. Čar in nevarnost te, nikakor ne nove, svetovnotržne metafizike zgodovine izhajata iz taistega vira: iskanja, že kar sle po enostavnosti, zato da bi se lahko znašli v svetu, ki je postal nepregleden.

Če fatalizem postmoderne in neoliberalnega globalizma postane samo sebe potrjujoča prerokba, bo zares fatalno. Potem bodo srhljive vizije, ki že sedaj skorajda izključno zaposlujejo javno domišljijo, kajpak lahko postale resničnost. Naj si prikličem eno izmed njih: brazilizacija Evrope.
Neoliberalci so zmagali. Tudi zoper sebe same. Nacionalno državo je odneslo. Socialna država je v razsulu. A zaradi tega še ne vlada ne-red. Na mesto zgradbe moči in prava nacionalnodržavnih akterjev je stopila množica raznorodnih, v sebi neenotnih oblastvenih združb, ki se druga pred drugo zapirajo in medsebojno spopadajo. Vmes zijajo pravne in normativne nikogaršnje cone. V nevarnih mestnih središčih živijo in delajo okravateni uradniki v videonadzorovanih in – podobno kot stari gradovi – tesno spetih stolpnicah, nekakšnih utrjenih taborih, ki so jih z obrambnim orožjem opremili vladajoči transnacionalni koncerni. Na nekaterih območjih lahko svobodno kupiš in zaužiješ mamilo. Na drugih pa je že za kajenje cigarete zagrožena smrtna kazen. Oborožene enote upokojencev patruljirajo ob mejah svojih lepo negovanih naselij za starostnike.

Uporabljati javna prevozna sredstva velja za nekaj nespodobnega. Spominjajo namreč  na dinozavre nacionalne države. Insignije le-te pa si je sicer moč ogledati le še v dobro zastraženih muzejih. Kdor se poda na tiste podzemne železnice, ki še obratujejo, daje vedeti, da se je pripravljen na milost in nemilost prepustiti napadalcem. Zato je tu biti napaden enako samoobtožbi na sodišču. Pravilo pravi: napadeni so sami krivi, da so jih napadli.

Med temi nejasno razmejenimi oblastmi okrožji koncernov, združenj, narkokartelov, vojsk odrešitve, militantnih naravovarstvenikov, kolesarskih društev in priložnosti, da se prostovoljno pustiš oropati, morda zato, ker ima terapevt to za samoizkušnjo, ki je nujno potrebna v procesu tvoje osebnostne rasti, obstaja le še daljni spomin na ono ponosno nacionalno državo, za katero se je na milijone mož medsebojno prebadalo z bajoneti, se luknjalo s kroglami ali poganjalo v zrak. Države zdaj zastopajo partikularne interese med drugimi partikularnimi interesenti.
Če pa si kot zgled izmed teh izberemo kak transnacionalni koncern, npr. Deutsche Bank, ki se zdaj imenuje Svetovna banka, ugotovimo, da se je razmerje moči ravno obrnilo. Medtem ko moramo državico dati pod povečevalno steklo, da bi jo sploh lahko razpoznali, moramo za opazovanje koncerna uporabiti narobe obrnjeni daljnogled, da bi ga sploh zajeli v pogled. Temu ustrezno je mesto Združenih narodov zasedla tvorba, ki se imenjuje Združena Coca Cola – ali nekaj podobnega.

Ostalina države pobira tudi davke. Morda pa bi bilo bolje reči: si želi pobirati davke – če se le da. Toda plačevanje davkov se je že zdavnaj, vsekakor pa de facto, spremenilo v prostovoljno dejavnost, tako rekoč v darovanje. Sicer pa jih je treba ljudem pobirati, jih skubiti v konkurenci z mnogimi drugimi varščinami in prispevki, ki jih vsiljujejo omenjene personalne oblastvene združbe s pomočjo svojih varnostnih storitev, pri katerih se maha z orožjem. Državni monopol nad uporabo nasilja je bil namreč odpravljen, tako kot vsi drugi monopoli. Kar državi še preostane, so le poskusi zunanje politike. Toda ta častna oznaka, »poskus«, sicer običajna za neko literarno zvrst oziroma početje, je le za malokaj tako zelo primerna

Andrej Mastnak, univ.dipl.fil. in soc.kulture

 

 

Društvo za zmanjševanje škode zaradi drog STIGMA, Haquetova ulica 9, 1000 Ljubljana, telefon: 01 430 12 05,

Prispevajte 0,5% dohodnine za zmanjševanje škode pri uživanju drog

Davčna številka: 254 99 777

TRR: SI56 0201 0025 4000 868

Gostovanje spletne strani Virtuo d.o.o.