Konoplja (latinsko Cannabis sativa) je najbolj znana pod imenom marihuana in se jo uporablja za rekreativne, zdravstvene, prehranske in industrijske namene. Deluje kot stimulans in depresor, antipsihotik in halucinogen, njega glavna psihoaktivna sestavina je tetrahidrokanabinol (THC), vsebuje pa tudi več kot 80 kanabinoidov. Sodobni načini uporabe konoplje so največkrat v rekreativne namene, zaradi duhovne izkušnje, pri verskih obredih (npr. v hinduizmu) in v zdravilne namene. Prvi znani zapisi o konoplji datirajo v 3. tisočletje pred našim štetjem. Od začetka 20 stoletja je marihuana postala predmet pravnih omejitev glede razpolaganja, uporabe, prodaje in pripravkov, ki vsebujejo psihoaktivne kanabinoide. Trenutno je nezakonita v večini držav po svetu. Marihuana je najpogosteje uporabljena prepovedana droga v svetu.

Učinki konoplje so odvisni od sorte konoplje, ki vsebuje različna razmerja kanabinoidov. Sorte, ki vsebujejo več CBD-ja, načeloma delujejo bolj pomirjevalno, antipsihotično in anksiolitično, kar pomeni, da zmanjšujejo tesnobo. Pogosti učinki so evforija, sproščenost in povečan apetit. Lahko se pojavijo tudi nezaželeni stranski učinki, ki vključujejo zmanjšanje kratkoročnega spomina, suha usta, slabše motorične sposobnosti, pordelost oči ter paranojo in anksioznost. Nekateri nezaželeni stranski učinki so v večji meri odvisni od okoliščin uživanja, zdravstvene predispozicije (npr. težave v duševnem zdravju), lahko so pa tudi posledica močnejše vsebnosti koncentracije THCja, zlasti, če gre za mlajše ali neizkušene osebe. V teh primerih lahko govorimo tudi o vplivu politike do drog oz. učinkih prohibicije, zaradi katere se je pojavilo hidroponično gojenje konoplje v zaprtih prostorih. Posledica je t.i. “skunk” – načrtno mutirana rastlina, hibrid z višjo vsebnostjo THCja, ki lahko pri mlajših ali manj izkušenih osebah povzroči slabost, dezorientiranost in celo začasne psihoze. Poleg subjektivne spremembe v dojemanju in predvsem v razpoloženju, so najpogostejši kratkoročni fizični in nevrološki učinki, ki vključujejo pospešen utrip, povečan apetit, nižji krvni tlak, oslabitev kratkoročnega indelovnega spomina ter slabšo psihomotorično koordinacijo in koncentracijo. Učinkovitost droge je deloma odvisna od njenega porekla, predvsem od tega, ali gre za hašiš (smolo) ali pa vsebuje snov tudi zrezano listje in cvetje konoplje (marihuana).

Učinki pri kajenju nastopijo po 0 – 10 min, pri oralni uporabi pa 30 – 120 min ter vključujejo sprostitev; evforijo; zaznavne spremembe; popačenje časa; potenciranje normalne čutilne zaznave, kot je okus hrane, vid ali sluh; nalezljiv smeh in zgovornost; poslabšanje kratkoročnega spomina, motoričnih spretnosti in reakcijskega časa; dehidracijo; suha usta; rdeče oči; slabost; vrtoglavico; zmedenost; tesnobo ali zmanjšanje tesnobe; znižan krvni tlak; povišan srčni utrip; zmanjšan ali povečan libido; paranoje, zlasti pri večjih količinah ali po dolgotrajni uporabi ter psihozo, vendar zgolj pri ljudeh s predispozicijo. Kajenje je najpogostejši način uporabe marihuane in z njim tudi najhitreje dosežen učinek. Kadi se lahko na različne načine: v džointu, z vodno pipo/bongom, prek pip, “gravity bongov”, pipic za en dim, imenovanih one-hits oz. dugouts, gas pip in različnih vaporizatorjev oz. uparjevalnikov. Aktivne sestavine (THC) v marihuani so topne v maščobi, kar pomeni, da jih lahko izločimo, dodamo živilom in zaužijemo. V primerjavi s kajenjem začne delovati precej pozneje, vendar pa so pa aktivne sestavine toliko bolj učinkovite, kar pa pomeni večjo nevarnost predoziranja.

TEORIJA ODSKOČNE DESKE

Od leta 1950 se je politika do drog v Ameriki ravnala po predpostavki, da uporaba marihuane povečuje verjetnost, da bodo uporabniki začeli uporabljati “trše” drog. Študije so kasneje pokazale, da je kajenje tobaka boljši napovedovalec sočasne uporabe trdih prepovedanih drog od kajenja marihuane. Raziskovalci so tezo razkrili kot neverodostojno že s primerjavo raziskav med populacijo uporabnikov kanabisa in populacijo na heroinu. Določen delež heroinskih odvisnikov je v svoji karieri navajal predhodno uporabo kanabisa, medtem, ko so med uporabniki kanabisa naleteli samo na 1% tistih, ki so izjavili, da so že poskusili heroin.

Druge raziskave so pokazale, da razpoložljivost več drog v danem okolju in s tem povezane subkulture ter stik s preprodajalci, ki nudijo različne substance, v večji meri predstavljajo tveganje za konzumiranje različnih substanc. Problem je v največji meri odvisen od politike drog. Nizozemski primer selektivne tolerance pri uporabi marihuane (uvedba coffy shop-ov) je prinesel pozitivne rezultate razdelitve trga z drogami. Uporabniki kanabisa niso imeli razlogov za stike z dilerji, ki nudijo ostale droge. Bolj odločujoče so namreč dejavniki, kot so starost, premoženje, stanje brezposelnosti in psihični stres, torej življenjske situacije uporabnika ali uporabnice. 

ZMANJŠEVANJE ŠKODE

↘ Ne zadržujte dima v pljučih. Nekatere raziskave kažejo, da zadrževanje dima ne pripomore k večji zadetosti, hkrati pa z nezadrževanjem pripomoreš k čistejšim pljučem.

↘ Če uporabljate papir ali karton za izdelavo filtra, naj bo ta nepotiskan, saj visoke temperature dima sproščajo škodljive snovi iz kemično obdelanega papirja/kartona.

↘ Raje uporabljajte vaporizator (uparjevalnik). Pri kajenju se sproščata katran in ogljikov monoksid, ki sta škodljiva tvojemu zdravju, vaporizator pa zagreje vršičke tako, da aktivne snovi izparijo, hkrati pa se ne sproščajo škodljivi produkti gorenja.

 ↘ Pri uporabi piškotov ali pitju mleka iz marihuane, počakajte, preden uporabiš še večjo količino. Ti namreč potrebujejo 30 do 120 minut, da začnejo delovati.

Naše telo  proizvaja lastne kanabinoide ter ima vzpostavljen signalni sistem, tako imenovan endokanabinoidni sistem. Ta je sestavljen iz endokanabinoidov, kanabinoidnih receptorjev in encimov. Dobro raziskana sta dva endokanabinoida: anandamid, ki je analog THC-ja in 2-arahidonoilglicerol, ki je analog CBD-ja, vendar jih je v našem telesu nedvomno še več vrst.

Prve resnejše vpoglede v delovanje endokanabinoidnega sistema je omogočilo delo raziskovalne skupine pod vodstvom dr. Raphaela Mechoulama. O njegovem delu je posnet tudi dokumentarni film.